VSRS Sklep II DoR 237/2016

Predlog se zavrne.

1Tožnik je bil kot voznik motornega kolesa 16. 3. 2014 udeležen v prometni nesreči, zaradi katere je pretrpel škodo. Vozil je po prednostni cesti S., ko je v naselju P., v ovinku z neprednostne ceste z osebnim avtomobilom zapeljal zavarovanec tožene zavarovalnice in tožniku odvzel prednost. Tožnik se trčenju ni uspel izogniti.

2Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

3Tožnik je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj:

- ali voznik motornega kolesa, ki se približuje začetku naselja in vozi približno 73,3 km/h v razdalji 9,8 m od oznake za začetek naselja in v območju omejitve hitrosti na 90 km/h in ki vozi po prednostni cesti proti križišču z neprednostno cesto, krši pravila cestnega prometa;

- ali je dolžan tak voznik pričakovati, da bo vozilo s stranske ceste kršilo pravila prednosti in mu odvzelo prednost, ter posledično voziti s hitrostjo, pri kateri lahko motorno kolo tudi v primeru odvzema prednosti pravočasno ustavi;

- ali vožnja voznika, ki je vozil tako, da do prometnega znaka za pričetek naseljenega kraja ob običajnem zmanjšanju hitrosti ne bi mogel zmanjšati hitrosti na 50 km/h, predstavlja kršitev 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP); ali se odgovor na vprašanje spremeni, če se voznik približuje križišču z neprednostno cesto;

- ali v konkurenci kršitve pravila o prednosti in morebiti ugotovljene kršitve 45. člena ZPrCP, za prometno nesrečo v celoti odgovarja voznik, ki je kršil navedeno določbo, in sicer na način, da ni vozil tako, da bi do prometnega znaka za pričetek naselja ob običajnem zmanjševanju hitrosti zmanjšal hitrost na 50 km/h, pač pa je v razdalji 9,8 m od znaka za začetek naselja vozil s hitrostjo 73,3 km/h, ali za nesrečo odgovarja voznik, ki je kršil pravilo prednosti in bi moral in mogel motorista videti pravočasno, tako da bi po začetku manevra le 0,3 sekunde kasneje vozilo ustavil in tako spustil mimo vozila na prednostni cesti, saj bi do takrat prepotoval tako kratko razdaljo, da prometa ne bi oviral, hkrati pa bi motorista zagotovo pravočasno opazil, če bi bil za prihajajoči promet pozoren celoten manever vključevanja;

- o odgovornosti oziroma delitvi odgovornosti v primeru konkurence med kršitvijo pravila o prednosti in 45. člena ZPrCP;

- pravilne porazdelitve odgovornosti udeležencev prometne nesreče za nastalo škodo v konkretni zadevi.

Povzema ugotovitve in odločitve sodišč prve in druge stopnje ter poudarja, da sta sodišči popolnoma spregledati bistveno okoliščino, in sicer, da je avtomobilist tožnika lahko zagledal le 0,32 sekunde za tem, ko je speljal na prednostno cesto in da bi ob takojšnji zaustavitvi avtomobil ustavil najkasneje (največ) 0,5 m preko roba prednostne ceste ter bi na desnem smernem vozišču ostalo motoristu dovolj prostora, da bi lahko varno zapeljal mimo. To pa pomeni, da avtomobilist ni ravnal s skrbnostjo, ki se je od njega zahtevala v konkretni situaciji. Ne drži niti zaključek sodišč, da naj bi motorist kadarkoli vozil s hitrostjo, višjo od dovoljene. Z reagiranjem je pričel že 9,8 m pred pričetkom naselja, torej tam, kjer je bila dovoljena hitrost vožnje 90 km/h ter je tožnik vozil celo z nižjo hitrostjo od dovoljene in je torej upočasnjeval proti začetku naselja. Nadaljnji potek dogodkov sodišče interpretira napačno: motorist je v trenutku, ko je bil od začetka naselja oddaljen 9,8 m in je vozil s hitrostjo 73,3 km/h reagiral na nevarno prometno situacijo, ki jo je povzročil avtomobilist, ki manevra vključevanja ni pravočasno prekinil, kar bi lahko storil in bi tudi moral storiti. Tožnik v zvezi s tem poudarja, da ni nadaljeval „z normalno vožnjo“, kot zapišeta sodišči, pač pa je pričel s silovitim zaviranjem, a je bilo tedaj, kot je ugotovil izvedenec, že prepozno. Zaradi nevarne situacije tožnik ni mogel vožnje nadaljevati s postopnim upočasnjevanjem na hitrost 50 km/h, pač pa je moral izvesti hiter manever izogibanja in nato še močnega zaviranja. Edina hitrost, s katero je izvedenec operiral, je bila hitrost tožnika pred pričetkom vseh manevrov, kar je bilo še izven naselja in tam je bila splošna omejitev 90 km/h, motorist pa je vozil bistveno počasneje. poudarja, da je iz sodne prakse razbrati enoten zaključek, da v primeru konkurence kršitev pravila prednosti in hitrosti vožnje vedno višja odgovornost zadene tistega, ki krši pravilo prednosti, razen, če gre za res drastično prekoračitev dovoljene hitrosti. V konkretnem primeru pa je treba posebej upoštevati, da tožnik hitrosti ni prekoračil. Kako in s kolikšno hitrostjo se je motor gibal, potem ko je tožnik pričel z manevrom izogibanja trčenju, in je popolnoma izgubil nadzor nad vozilom, ni bistveno. Bistveno je, da je do prometne nesreče prišlo zaradi neprevidnega, malomarnega vključevanja avtomobilista z neprednostne na prednostno cesto v nepreglednem križišču, ki ga je avtomobilist dobro poznal. Od voznika, ki se vključuje na prednostno cesto in uporabi tako slabo pregledno križišče, kot je konkretno, se pričakuje posebna previdnost in pozornost ves čas vključevalnega manevra in ne zgolj ob njegovem začetku.

4Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku niso izpolnjene. Skladno z določbo tretjega odstavka 367.c člena istega zakona je zato Vrhovno sodišče tožnikov predlog zavrnilo.