VSL sodba I Cp 3077/2016

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 1.364,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo uporabnine v skupni višini 16.197,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega obroka za obdobje od 21. 1. 2008 do vključno meseca novembra 2013. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo ustrezno spremeni. Poudarja, da seštevek posameznih mesečnih zneskov uporabnine ne ustreza skupno določeni uporabnini. Strinja se z odločitvijo, da je primerna mesečna uporabnina 230,30 EUR na mesec ter opozarja na napako sodišča v izreku (v drugi alineji točke I. izreka je naveden znesek 1.000,00 EUR, v prvi alineji pa bi moral biti 76,77 EUR). Vztraja na stališču, da je potrebno zahtevek v delu, ki se nanaša na čas od meseca januarja 2008 do vključno meseca februarja 2009 zavrniti. Dodaja, da tožnik ni uspel izkazati zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je tožnikov uspeh zgolj 23 odstoten. Odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je zato napačna. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožnik na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik v konkretni zadevi od toženca zahteva plačilo uporabnine iz naslova neupravičene uporabe stanovanjske stavbe v njegovi lasti. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi določbe 198. člena v povezavi s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter ugotovilo, da je toženec v hiši tožnika prebival brez pravne podlage ter da je zato dolžan plačati uporabnino. Takšnega zaključka sodišča prve stopnje toženec v pritožbi ne izpodbija, meni pa, da je tožbeni zahtevek delno že zastaral. Ob tem se zmotno sklicuje na triletni zastaralni rok, saj za terjatve iz naslova neopravičene obogatitve velja petletni zastaralni rok. Zakon za tovrstne zahtevke namreč ne predpisuje posebnega zastaralnega roka, zato velja splošni zastaralni rok (346. člen OZ).(1) Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za leto 2008 in del leta 2009 še ni zastaral.

6Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi odmerjeni višini uporabnine in opozarja, da je matematični izračun sodišča nepravilen. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožnika v tem delu utemeljene, a jih je odpravilo že samo sodišče prve stopnje. Iz popravnega sklepa P 528/2012-II z dne 6. 9. 2016 tako izhaja, da je pri izdelavi izpodbijane sodbe prišlo do očitne pisne pomote, zato se izrek sodbe v 1. in 2. alineji I. točke izreka popravi tako, da se znesek 230,30 EUR nadomesti z zneskom 306,30 EUR (gre za seštevek uporabnine za del januarja in celoten februar 2008), znesek 1.000,00 EUR pa z zneskom 230,30 EUR. Pritožba je posledično neutemeljena tudi v tem delu. Ker se na neutemeljenost zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih obrokov uporabnine toženec sklicuje šele v pritožbi, ob tem pa ne navede, da tovrstnih navedb brez svoje krivde ni mogel podati prej, pritožbeno sodišče takšnih navedb ne more upoštevati. So namreč prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7Pritožnik pa utemeljeno nasprotuje odločitvi o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP in uspeh strank vrednotilo ločeno "po temelju" in " po višini", za končni uspeh pa vzelo rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini).(2) Tak način sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih in še to le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca).(3) Sodišče tudi ni opisalo okoliščin primera, ki bi v konkretnem primeru vodile do drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točka izreka).

8Kot potrebne za pravdo (155. člen ZPP) je tožniku v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT) priznalo 1.200,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 1.000,00 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), vse skupaj povečano za 376,75 EUR DDV in 885,80 stroškov izvedenine, kar skupaj znaša 3.482,55 EUR, glede na dosežen 23 % uspeh pa 800,99 EUR. Tožencu je priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 1.200,00 EUR, 1.000,00 EUR nagrade za narok, 20 EUR materialnih stroškov, vse skupaj povečano za 22 % DDV in potne stroške za prevoz Ribnica – Ljubljana – Ribnica (4 x 37 EUR), kar skupaj znaša 2.812,00 EUR, glede na dosežen 77 % uspeh pa 2.165,24 EUR. Po pobotu priznanih stroškov mora tožnik povrniti tožencu 1.364,25 EUR, in sicer v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

9Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni ter hkrati niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je uspel s pritožbo v neznatnem delu (le glede metode vrednotenja uspeha za izračun stroškov), ne pa tudi glede ostalih zahtev, zato sam krije pritožbene stroške.

-------------

Op. št. (1): Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča RSII Ips 852/2007, II Ips 610/2008 in II Ips 33/2008.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 563/2008.

Op. št. (3): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 530/2005.