UPRS sklep I U 133/2017

Tožba se zavrže.

1Tožeča stranka v tožbi z dne 20. 1. 2017 uvodoma navaja, da gre za upravni spor na podlagi 157. člena Ustave ter v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 40985/2016 z dne 29. 11. 2016, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za zaseg dokumentacije A.A. za potrebe parlamentarne preiskave v zvezi s storjenimi kaznivimi dejanji glede prodaje in nakupa žilnih opornic).

2Tožeča stranka pojasnjuje, da s tožbo v upravnem sporu izrecno uveljavlja svojo pravico do sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave, glede na dejstvo, da je dne 21. 12. 2016 prejela sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 40985/2016 z dne 29. 11. 2016, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za zaseg dokumentacije A.A. (sedaj tožene stranke) za potrebe parlamentarne preiskave v zvezi s storjenimi kaznivimi dejanji glede prodaje in nakupa žilnih opornic, češ da ji zoper avtoritativno odločitev tožene stranke ni zagotovljeno drugo sodno varstvo oziroma pravno sredstvo. Navaja še, da brez vpogleda v zahtevano dokumentacijo ne more opraviti svojega dela v skladu s predmetom in namenom parlamentarne preiskave in ker zoper omenjeno odločitev zunaj obravnavnega senata ni zagotovljenega sodnega varstva.

3Toženi stranki očita, da je s svojimi dejanji posegla v ustavne pravice in pravne koristi tožeče stranke, češ da nedopustno ovira njeno delo parlamentarne preiskovalne komisije, ki ima smiselno enaka pooblastila, kakor pravosodni organi. Ker je njeno delo trenutno v fazi preiskovalnih dejanj, s katerimi se zbira in ureja gradivo za preiskavo, je po prepričanju tožeče stranke v konkretnem primeru podan javni interes, ki je v tem, da se raziščejo nepravilnosti in zlorabe v slovenskem zdravstvenem sistemu. Slednji pa se financira iz proračuna, zato v konkretnem primeru prevlada omenjeni javni interes nad interesom varstva zasebnosti in varovanja tajnih podatkov po določilih Zakona o varstvu osebnih podatkov, še zlasti, ker je v postopku parlamentarne preiskave skladno s 4. členom Zakona o parlamentarni preiskavi zagotovljeno varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter nedotakljivost človekove zasebnosti. Četudi tožena stranka ni izrecno navedena med subjekti iz 14. člena Zakona o parlamentarni preiskavi, se kljub temu po mnenju tožeče stranke prav tako uvršča v krog tam navedenih subjektov, ki so tožeči stranki dolžni posredovati potrebne podatke za izvedbo parlamentarne preiskave, ob ekstenzivni razlagi 2. odstavka 14. člena Zakona o parlamentarni preiskavi, ker je državno tožilstvo upravni organ sui generis. Kot tak pa se uvršča med subjekte iz 1. odstavka 14. člena Zakona o parlamentarni preiskavi, na podlagi katerega ima dolžnost izročiti tožeči stranki vso zahtevno dokumentacijo, upoštevaje določila 14. in 22. člena Ustave v povezavi s 93. členom Ustave.

4Ob izpostavljenem določilu 1. odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se tožeča stranka sklicuje na pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v povezavi z določili 14. in 15. člena Ustave glede opredelitve kroga možnih tožnikov v upravnem sporu iz 1. odstavka 7. člena ZUS-1, češ da tega kroga ni dopustno zoževati zgolj na podlagi uporabe 3. odstavka 120. člena Ustave, ki daje sodno varstvo pred odločitvami in dejanji javno-pravnih subjektov samo državljanom in organizacijam. Poudarja, da iz 5. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da nobene človekove pravice in tako tudi pravice iz 23. člena Ustave, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava ali da jo priznava le delno. Če je narava ustavne pravice takšna, da lahko pripada tudi pravni osebi, je treba ustavno pravico priznati tudi pravni osebi, v konkretnem primeru tožeči stranki, ker gre v nasprotnem primeru za kršitev 14. člena Ustave v zvezi s 23. členom Ustave.

5Tožeča stranka posebej poudarja, da je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 40985/2016 prejela 21. 12. 2016 in da tožbo vlaga v roku 30 dni od prejema navedenega sklepa, češ da tako dne 21. 12. 2016 izvedela, da nima ustreznega pravnega sredstva oziroma drugega sodnega varstva.

6S tožbenim zahtevkom tožeča stranka sodišču predlaga, da odloči, kot sledi: „1. da sprejme upravni spor v obravnavo in o njem vsebinsko odloči. 2. da upravni spor obravnava prednostno, saj bi v nasprotnem primeru za nemoteno delo parlamentarne preiskave v okviru obsega dela parlamentarne preiskave, ki je odrejena v javnem interesu in ugotavlja politično odgovornost nosilcev javnih funkcij lahko nastale težko popravljive škodljive posledice, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti. 3. da ugotovi, da je tožena stranka s svojimi posamičnimi dejanji, ko je avtoritarno in arbitrarno zavračala zahteve za zaseg dokumentacije tožene stranke nedopustno posegla v ustavne pravice in pravne koristi tožeče stranke, s čimer nedopustno ovira delo tožeče stranke v okviru namena in vsebine 93. člena Ustave Republike Slovenije ter odrejene parlamentarne preiskave. 4. da toženi stranki naloži, da o zahtevi tožeče stranke za zaseg dokumentacije tožene stranke za potrebe parlamentarne preiskave ponovno odloči in pri tem sledi namenu ter vsebini 93. člena Ustave Republike Slovenije, 8., 13., 14. in 19. člena Zakona o parlamentarni preiskavi. 5. da v kolikor naslovno sodišče meni, da je Zakon o parlamentarni preiskavi, ker ne omogoča pravnega sredstva zoper odločitve zunajobravnavnega senata ali na področju izvajanja pripravljalnih preiskovalnih dejanj neustaven, predlagamo, da začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije“.

7Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8Na podlagi določila 2. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzeto z določili 1. odstavka 4. člena in 1. odstavka 7. člena ZUS-1, odloča sodišče v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar zgolj v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in le glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 50/2013 z dne 21. 2. 2013).

9Navedeno pomeni, kakor je že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče v svojih odločitvah, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, oziroma gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, po katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim aktom ali dejanjem. Prvi pogoj, da Upravno sodišče v postopku upravnega spora presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj je namreč pogoj, da posamezniku ni na voljo drugo sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči.

10Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru torej narekuje, da mora sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali je tožeči stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči.

11Tožnica namreč v tožbi, kot je predhodno povzeta, uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu pred upravnim sodiščem zoper toženo stranko zaradi varstva do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listinah (tožbene priloge A1-A7) je razvidno, da s tožbo, ki jo tožeča stranka utemeljuje na podlagi določil 157. člena Ustave in 1. odstavka 7. člena ZUS-1 uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zoper A.A., ker meni, da ji zoper odločitev tožene stranke o zavrnitvi njene zahteve za zaseg dokumentacije tožene stranke za potrebe parlamentarne preiskave v zvezi s storjenimi kaznivimi dejanji glede prodaje in nakupa žilnih opornic, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo oziroma pravno sredstvo in ker zoper navedeno odločitev zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 40985/2016 z dne 29. 11. 2016 ni zagotovljenega sodnega varstva. Vendar v tej zvezi tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje, da ji sodno varstvo sploh ne bi bilo zagotovljeno. Prav nasprotno v tožbi sama izrecno navaja, da vlaga tožbo v upravnem sporu, ker „zoper omenjeno odločitev zunajobravnavnega senata ni zagotovljenega drugega sodnega varstva, zato tožeča stranka vlaga predmetni upravni spor“, tožbi pa prilaga tudi citirani sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 40985/2016 z dne 29. 11. 2016 (tožbena priloga A7), temelječ na določilih 221. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. odstavkom 13. člena ter 1. in 2. odstavkom 14. člena Zakona o parlamentarni preiskavi.

12Sodišče je zato glede na tožbene navedbe o domnevni kršitvi tožničinih ustavnih pravic iz 23. člena Ustave, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi, ob upoštevanju določila 1. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge. Ob tako tako postavljenem tožbenem zahtevku, kot je povzet pod točko 6 obrazložitve te sodbe, pa ima po mnenju sodišča tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, saj je sodno varstvo zoper očitano kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave tožeči stranki zagotovljeno pred pristojnim rednim sodiščem po določilih 13. člena v povezavi z 2. odstavkom 14. člena in s 1. in 2. odstavkom 19. člena Zakona o parlamentarni preiskavi ter izčrpano z izčrpanjem tam predpisanih pravnih sredstev. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da ima tožeča stranka za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo po določilih Zakona o parlamentarni preiskavi, v okviru katerega so mogoča tudi pravna sredstva in ji je tako zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti.

13Sodišče je po povedanem tožbo zavrglo, ker izpodbijano dejanje oziroma akt ni akt oziroma dejanje, ki bi se ga lahko izpodbijalo zaradi varstva ustavnih pravic v subsidiarnem upravnem sporu, ker ima tožeča stranka zagotovljeno drugo sodno varstvo pred pristojnim rednim sodiščem po določbah 13., 14. in 19. člena Zakona o parlamentarni preiskavi v povezavi s 1. odstavkom 221. člena ZKP, v okviru katerega so mogoča tudi pravna sredstva, kar je razlog za zavrženje tožbe v konkretnem primeru na podlagi 4. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

K točki 2:

14Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.