VSM sklep I Cpg 497/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 1.593.878,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 do plačila in stroške pravdnega postopka v znesku 15.485,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Najprej v zvezi z odločitvijo o ugovoru zastaranja navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je zahtevek tožeče stranke opredelilo kot odškodninski zahtevek, upoštevati, da zastaralni rok začne teči, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, ne pa prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Poudarja, da prisojena odškodnina ni enako realiziranemu regresu ali vračilu izplačanih zavarovalnin po osmem odstavku 7. člena sklenjenih pozavarovalnih pogodb in zato ni predmet delitve med strankama. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do obširnih ugovorov tožene stranke, zakaj pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ne gre presojati kot družbo civilnega prava. V pritožbi se tožena stranka zato ponovno sklicuje na določbe v paragrafih 1175 do 1216 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je v času sklenitve pozavarovalnih pogodb v poglavju „Pogodba o skupnosti imovine“ veljavno urejal družbo civilnega prava. Opozarja na razlike med ureditvijo družbe civilnega prava in razmerij med njenimi člani (ustanovite družbe za skupno pridobivanje, obstoj družbenega kapitala, delitev dobička, razdelitev izgube) ter med pogodbeno urejenim razmerjem med pravdnima strankama kot cedentom in pozavarovateljem. Stranki sta medsebojna razmerja s pozavarovalnimi pogodbami izčrpno uredili in jasno določili obveznosti ene in druge stranke. Poleg delitve premij in škod sta taksativno in izčrpno uredili le še delitev realiziranih regresov in vračila izplačanih zavarovalnin, ne pa tudi vseh drugih dobičkov in izgub. Sodišče pri presoji pogodbenih določil ni upoštevalo avtonomije volje strank, čeprav jo je izrecno priznalo in v razmerju strank iskalo elemente družbe civilnega prava, čeprav jih ni. Poleg vprašanja, ali je torej glede same narave pozavarovalnih pogodb potrebno upoštevati avtonomijo volje strank, in kar sta stranki zapisali v pogodbi, ali pa elemente družbe civilnega prava, tožena stranka opozarja tudi na nekonsistentnost obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje oziroma nasprotja med samimi razlogi sodbe in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s vprašanjem ali je predmet delitve med strankama nadomestilo ali odškodnina, ali gre pri dosojenemu znesku za škodo ali pogodbeno dogovorjeni znesek in kje je podlaga za delitev in prisojo izplačanih obresti. Sodišče prve stopnje povsem neargumentirano zaključi tudi, da bi se nadomestilo upoštevalo pri določanju pozavarovalne premije, v kolikor bi ga Republika Slovenija toženi stranki pravilno izplačala. V zvezi z odločitvijo o višini zahtevka tožena stranka graja obrazložitev sodišča, ko le-to govori o škodi, na katero se tožeča stranka nikoli ni sklicevala in katere višine stranka ne more izkazati s predloženimi akontativnimi pozavarovalnimi obračuni, ki so namenjeni medsebojnemu obračunu v skladu s pozavarovalno pogodbo. Glede na obrazloženo predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene. V zvezi s (pogodbeno) podlago tožbenega zahtevka poudarja, da pozavarovalne pogodbe, sklenjene med strankama, jasno določajo, da tako realizirani regresi (torej kakršnakoli povračila, tudi na premijskem delu) kot tudi vračila izplačanih zavarovalnin (na škodnem delu) predstavljajo predmet delitve med cedentom in pozavarovateljem. Gre za uresničitev temeljnega partnerskega principa kvotnega pozavarovanja, po katerem se vsaka korekcija na prihodkovni (premijski) in/ali odhodkovni (škodni) strani pozavarovatelja, v dogovorjenem razmerju odrazi tudi na prihodkovni in/ali odhodkovni strani pozavarovalnice. Skladno z osnovnim principom kvotnega pozavarovanja je torej treba pogodbeni termin „realizirani regresi in vračila zavarovalnin“ tolmačiti široko, saj to zajema kakršnokoli povračilo, realizirano s strani tožene stranke na prihodkovni strani. Navaja, da glede narave izplačila s strani Republike Slovenije ne more biti dvoma, da je bilo toženi stranki izplačano nadomestilo, prisojeno kot odškodnina, ki bi se upoštevalo pri določanju pozavarovalne premije. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, niti ni sodišče druge stopnje našlo kakšnih drugih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7Izpodbijana sodba vsebuje dovolj tehtne, logične in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, da jo je objektivno mogoče preizkusiti. Res je, da sodišče prve stopnje na večih mestih obrazložitve sodbe (večkrat neustrezno) uporabi pojem odškodnina oziroma škoda, vendar iz celote obrazložitve sprejete odločitve jasno izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek presojalo na zatrjevani pogodbeni podlagi in ne kot odškodninski zahtevek. Prav tako je jasno, da tudi pri presoji višine zahtevka sodišče ni ugotavljalo višine škode, čeprav v točki 21 obrazložitve sodbe govori o škodi, pač pa pogodbeno dogovorjeno udeležbo tožeče stranke na prejeti odškodnini, ki jo je sodišče prve stopnje (sicer zmotno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) štelo za realizirani regres po osmem odstavku 7. člena sklenjenih pozavarovalnih pogodb.

8Drži, da je sodišče prve stopnje nekoliko nedosledno tudi pri uporabi pojmov nadomestilo in odškodnina. Kakšna je narava zneskov, ki jih je tožena stranka prejela s strani Republike Slovenije na podlagi sklepa in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 174/98 z dne 23. 1. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 439/2008 z dne 11. 3. 2001, sodišče prve stopnje pojasni v točki 20 obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje soglaša z zavzetim stališčem, da je ne glede na to ali govorimo o nadomestilu ali odškodnini bistveno, da je odškodnina, ki je bila toženi stranki izplačana,(1) ekvivalentna nadomestilu, ki bi ga tožena stranka morala prejeti od države na podlagi 6. člena Zakona o cenah (v nadaljevanju ZCen) in je bila tudi odmerjena upoštevajoč kriterije za odmero nadomestila.

9Zaradi navedenih nekonsistentnosti pri uporabi pojmov nadomestilo in/ali odškodnina ter škoda, po oceni sodišča druge stopnje obrazložitev sodbe ni nejasna ali med seboj v nasprotju do te mere, da bi to predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in terjalo razveljavitev sodbe iz tega razloga.

10Glede na to, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni presojalo na odškodninski pač pa na pogodbeni podlagi, je odločitev o ugovoru zastaranja materialnopravno pravilna, pritožbena izvajanja od kdaj je potrebno šteti tek zastaralnega roka pa neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je triletni zastaralni rok začel teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ).

11Pravni temelj obravnavanega tožbenega zahtevka so štiri pozavarovalne pogodbe z dodatki.(2) Sodišče prve stopnje je tožeči stranki vtoževani znesek prisodilo na podlagi osmega odstavka 7. člena pozavarovalnih pogodb,(3) saj je štelo da izplačana odškodnina, skupaj z obrestmi, predstavlja realiziran regres s strani tožene stranke in je zato skladno s citiranim pogodbenim določilom predmet delitve med pravdnima strankama. Prav tako je svojo odločitev utemeljilo na tem, da je v sklenjenem kvotnem pozavarovanju najti bistven element družbe civilnega prava, t.j. združevanje za doseganje skupnega cilja zmanjševanja tveganj, ki se odraža v tem, da si stranki v dogovorjenem deležu delita tako rizike (škodo) kot tudi premijo (prihodke).

12Sodišče druge stopnje soglaša s toženo stranko, da v osmem odstavku 7. člena pozavarovalnih pogodb pravne podlage za prisojo vtoževanega zneska ni. Odškodnina, ki jo je tožena stranka prejela od države, tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni realiziran regres. Zahtevek, ki ga je uveljavljala tožena stranka od RS je temeljil na prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije in ne na določilih OZ o subrogaciji kot posledici izplačila zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera. S tega vidika je šlo za izreden prejemek tožene stranke, ki je bil posledica nepravilnega ravnanja Vlade RS, ko le-ta hkrati s sprejemom ukrepov omejevanja cen na področju obveznega avtomobilskega zavarovanja ni zagotovila tudi nadomestila skladno z drugim odstavkom 6. člena ZCen, ne pa za realiziran regres v zvezi s kakšnim konkretnim zavarovalnim primerom. Odškodnina je bila odmerjena upoštevajoč kriterije za odmero nadomestila po 6. členu ZCen in je po svojem namenu ekvivalentna nadomestilu, ki predstavlja razliko do ravni cene, ki pokriva strošek enostavne reprodukcije. Kot tako predstavlja del kosmate premije, ki je osnova za določitev pozavarovalne premije,(4) ki je bila skladno s pozavarovalno pogodbo predmet delitve med strankama. Tožbeni zahtevek tako temelji na pozavarovalnih pogodbah z dodatki, kjer sta se stranki v okviru kvotnega pozavarovanja rizikov iz zavarovalne vrste avtomobilske odgovornosti dogovorili za 10 % delež tožeče stranke na premijah.

13Takšno stališče lahko dodatno podkrepimo z ugotovljeno sorodnostjo kvotnega pozavarovanja z družbo civilnega prava. Sodišče druge stopnje se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima kvotno pozavarovanje, kot sta ga sklenili pravdni stranki, pomembno skupno značilnost z družbo civilnega prava. Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb, kot razume tožena stranka. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.(5) Iskanje podobnosti z zakonsko urejenimi instituti tako le pomaga pri razumevanju ureditve kvotnega pozavarovanja in dodatno potrjuje stališče sodišča, da je predmet delitve med strankama tudi odškodnina, ki jo je tožena stranka prejela s strani Republike Slovenije na podlagi sklepa in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 174/98 z dne 23. 1. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 439/2008 z dne 11. 3. 2001 in sicer kot del premije, ki bi tožeči stranki pripadal na podlagi sklenjenega kvotnega pozavarovanja rizikov iz zavarovalne vrste avtomobilske odgovornosti.

14Pritrditi pa je po oceni sodišča druge stopnje pritožbi, da podlage za delitev izplačanih obresti v sklenjenih pozavarovalnih pogodbah ni. Upoštevaje kaznovalno funkcijo obresti (v obravnavani zadevi posledica neplačila oziroma nepravočasnega plačila nadomestila toženi stranki), le-te ne morejo predstavljati nadomestila v ožjem pomenu besede in s tem del premije iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Zato po mnenju sodišča druge stopnje tudi niso predmet delitve med pravdnima strankama na zgoraj obrazloženi pravni podlagi.

15Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti prejela skupno 10.909.487,47 EUR. Ker je tožeča stranka pri akontativnem pozavarovalnem obračunu (priloga A13) kot osnovo za izračun njej pripadajočega deleža upoštevala celotni izplačani znesek iz naslova glavnice in obresti skupaj (19.741.208,97 EUR), sodišče druge stopnje nima podatka, koliko bi znašal delež tožeče stranke le glede na izplačano glavnico oziroma ga samo ne more izračunati, zato izpodbijane sodbe ne more spremeniti.

16Sodbo sodišča prve stopnje je bilo tako treba v celoti razveljaviti in mu vrniti zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem naj si sodišče prve stopnje pridobi nov akontativni pozavarovalni obračun in o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Da je akontativni pozavarovalni obračun neustrezen dokaz višine tožbenega zahtevka ne drži. V zvezi s tem sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da tožeča stranka ne vtožuje škode pač pa njen pogodbeno dogovorjen delež na premijah, ki se izračuna prav z akontativnim pozavarovalnim obračunom.

17Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1) : Tožena stranka zahtevka za plačilo nadomestila neposredno na podlagi 6. člena Zakona o cenah ni imela.

Op. št. (2) : Pozavarovalna pogodba za leto 1995 (priloga A5), Pozavarovalna pogodba za leto 1996 (priloga A4), Pozavarovalna pogodba za leto 1997 (priloga A3), Pozavarovalna pogodba za leto 1998 (priloga A2) in dodatki k posameznim pogodbam (priloge A14 - A36).

Op. št. (3) : Osmi odstavek 7. člena določa: „Realizirani regresi in vračila izplačanih zavarovalnin se delijo med cedentom in pozavarovateljem v takšnem razmerju, kot se po tej pogodbi delijo plačila pozavarovalnin.“

Op. št. (4) : Osnova za obračun pozavarovalne premije je tehnična premija, ki je glede na določilo prvega odstavka 5. člena pozavarovalnih pogodb kosmata premija, zmanjšana za obratovalni dodatek in preventivo.

Op. št. (5) : Ta izhaja iz določb o delitvi dobička in razdelitvi izgube v paragrafih 1192 do 1197 ODZ.