VSL sodba II Cpg 1369/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 91503/2015 z dne 31. 7. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 356,99 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je prišlo tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je tožena stranka vse od reklamacije zavračala svojo odgovornost za napako in da frekvenčnega regulatorja ni zamenjala, čeprav je sprva pokazala pripravljenost za to. Iz navedenega izhaja, da napake ni priznala in je ni začela odpravljati (nesporna praksa Vrhovnega sodišča RS, po kateri se enoletni rok za odpravljanje napak ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec začel odpravljati napake, tako v predmetnem sporu ni uporabljiva). Tožeča stranka v pritožbi skuša takšen zaključek izpodbiti z navedbami, da naj bi tekom postopka na prvi stopnji trdila, da je tožena stranka po pozivu z dne 18. 4. 2014, pristopila k odpravi napak – okvarjeni frekvenčni regulator naj bi odstranila, opravila njegov pregled in namestila nov frekvenčni regulator, ki pa naj bi ga po namestitvi tudi odstranila. Najprej velja poudariti, da skuša tožeča stranka na ta način izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (torej smiselno ugotovitev, da tožena stranka k odpravi napak ni pristopila). V sporih majhne vrednosti (kakršen je tudi obravnavani), to ni mogoče oziroma ni dovoljeno. Odločitev sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Kljub temu višje sodišče dodaja, da iz trditev, ki jih je tožena stranka podala v postopku na prvi stopnji, ne izhaja, da je tožeča stranka, po pozivu z dne 18. 4. 2014 sporni regulator zamenjala – oziroma ga priklopila in nato takoj odklopila. Iz njih izhaja prav nasprotno, da priklopa ni dovolila, saj se je bala, da bo frekvenčni regulator ob vklopu obtočne črpalke ponovno odpovedal, zaradi previsoke napetosti. Tožeča stranka je v nadaljevanju trdila še (kar ponavlja tudi v pritožbi), da jo je tožena stranka dne 30. 3. 2015 obvestila, da je bil frekvenčni regulator, katerega je namestila in nato odstranila, enako skurjen kot vsi prej. Sodišče prve stopnje je takšne navedbe razumelo kot navedbe, ki se nanašajo na regulator, ki je bil nazadnje priključen. Iz navedb tožeče stranke (ki v zvezi z dogajanjem po 18. 4. 2015 povedo le, da tožena stranka priklopa novega regulatorja ni dovolila) pa izhaja, da je bil zadnji priključen regulator tisti, ki ga je tožena stranka priključila pred reklamacijo z dne 18. 4. 2014. Prav iz nobene trditve tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi bil pozneje priključen še kakšen regulator. To (še vedno precej nejasno) skuša tožena stranka povedati šele v pritožbi, z v prejšnji točki povzetimi navedbami.

7Dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožena stranka pokazala pripravljenost odpraviti napake ali da jih je že celo začela odpravljati, tako tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni (vsaj ne jasno in razumljivo) zatrjevala. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožena stranka že na sestanku, dne 18. 4. 2014, zanikala svojo odgovornost za napake, je tako pritrditi (tudi sicer neizpodbojnemu) zaključku, da je bila tožeča stranka že tedaj obveščena o tem, da tožena stranka napake ne bo odpravila.

8Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožeča stranka podaja z navedbami, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo tretjega odstavka 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja t. i. refleksno škodo. Refleksna škoda je škoda, ki kupcu, zaradi napake stvari, nastane na drugih njegovih dobrinah. V obravnavanem primeru ne gre za takšno škodo. Tožeča stranka zahteva povračilo škode, ki ji je nastala s tem, ko je na zahtevo končnega kupca na lastne stroške zamenjala frekvenčni regulator. Gre torej za situacijo, ko od tožene stranke (dobavitelja/podjemnika) dejansko zahteva povračilo stroškov, ki naj bi jih imela s tem, ko je sama odpravila njegovo napako. Takšna situacija v zvezi s prodajno pogodbo ni izrecno urejena. Urejena je le pri podjemni pogodbi. Po tretjem odstavku 639. člena OZ namreč pravico odpraviti napako na stroške podjemnika pridobi naročnik, če podjemnik v primernem roku napake ne odpravi. Skladno s pravno teorijo (1) je takšno pravico treba priznati tudi kupcu, v primeru prodajne pogodbe. Takšen zahtevek pa pomeni jamčevalni zahtevek, za katerega seveda veljajo roki, določeni v prvem odstavku 480. oziroma prvem odstavku 635. člena OZ. Ne glede na to, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna ali podjemna pogodba, se je torej sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pravilo, da je treba jamčevalni zahtevek uveljaviti v prekluzivnem roku 1 leta od trenutka, ko je bil prodajalec (podjemnik) o napaki obveščen.

9Tožbeni zahtevek nikakor ne more biti utemeljen niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Ključno za neupravičeno obogatitev je, da do obogatitve na eni in prikrajšanja na drugi strani, pride brez pravnega temelja (190. člen OZ). V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker tožena stranka ni zamenjala okvarjenega frekvenčnega regulatorja. Iz njenih navedb izhaja, da pravni temelj zahtevka predstavljajo določbe o stvarnih napakah pogodbeno dogovorjenega predmeta izpolnitve. Že navedeno pa zadostuje za zaključek, da uporaba določb o neupravičeni obogatitvi ni možna.

10S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker nobena od njih ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene izmed kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo pritožbo treba zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 172.