VSL sodba II Cp 2923/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 842,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 19.422,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka (II. točka izreka).

2Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Meni, da so bila zmotno uporabljena pravila o neupravičeni obogatitvi. Kljub drugačnemu napotku, danem v prvi pritožbeni odločbi, je sodišče ponovno spregledalo pomen pogodbenega dogovora. Obstoj pogodb ni bil sporen, sporna pa je bila njihova pravna narava. Tožnik ni dokazal, da je plačal višji znesek od pogodbeno dogovorjenega. Ker je ugotovljeno, da se osem dovoljenj sklicuje na uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del z dne 21. 12. 2006 (v nadaljevanju Pravilnik 2006), bi bilo vsaj za teh osem dovoljenj treba uporabiti ta pravilnik. Tožnik je trdil le, da je bila določitev uporabe Pravilnika 2006 nična, ni pa prerekal toženkine trditve, da je v pogodbah zapisana njegova uporaba. Tožnikove trditve niso nudile podlage za interpretacijo njegove volje ob sklepanju pogodbe. Ker je tožnik zanikal dejstvo, da je s podpisom pogodb izrazil voljo, njegova trditvena podlaga ni omogočala interpretacije izjave volje ob sklepanju pogodb. Dejstvo, da je bila dogovorjena uporaba Pravilnika 2005, je bilo priznano. Na ugotovitvi, da je s podpisom posameznih dovoljenj izjavil voljo za zakonito uporabo avtorskih del, utemeljen zaključek sodbe, da je zato dolžan plačevati nadomestilo po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 1998), je materialnopravno zmoten. Ker je argumentacija v tolikšni meri presegla tožbene trditve, je vzbujen dvom v nepristranskost sodišča.

Zaradi nasprotja med peto in enajsto ter dvanajsto stranjo obrazložitve so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Nasprotje je podano tudi med ugotovitvijo v 18. točki obrazložitve sodbe, da je toženec dokazal trditev o pogodbeni podlagi, in zaključkom sodbe, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Neobrazložen in posledično nejasen je argument sodbe, da bi zaključek o obveznosti plačila po Pravilniku 2006 pomenil, da se je tožnik odpovedal upravičenjem po OZ. Ni namreč jasno, za katera upravičenja gre.

V prvem postopku je bilo v spis vloženih vsaj deset (in ne osem) dovoljenj, ki se sklicujejo na uporabo Pravilnika 2006.

Napačno je tudi stališče sodbe, da tarifa Pravilnika 2006 ni predstavljala veljavne podlage za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Pravilnik 2006 je le revaloriziral tarifo iz Pravilnika in s tem zagotovil ohranitev realne vrednosti tarife Pravilnika 1998. Ker je bil toženec upravičen samostojno izvesti revalorizacijo, je bil sprejet na zakonit način. Upravičenje do revalorizacije je avtorju priznano v 81. členu ZASP. Sodba VS RS II Ips 160/2011 v konkretnem primeru ni uporabljiva. Kot izhaja iz odločbe US RS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, je Pravilnik 1998 splošen akt za izvrševanje javnih pooblastil. Ker sodišče trditev o upravičenosti do samostojne izvedbe revalorizacije ni upoštevalo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na 29. in 37. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-149/98-36 z dne 28. 6. 2001. Razgradnja Pravilnika 1998 na normativni in tarifni del posega v avtorsko pravico in dotlej nesporna upravičenja kolektivne organizacije. Napačno je stališče, da normativni del Pravilnika 1998 ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Pravilnik 2006 je začel učinkovati pred učinkovanjem novele ZASP-D. Člen 26 ZASP-B kolektivnim organizacijam ni odvzel pravic iz Pravilnika 1998. Prehodna določba četrtega odstavka navedenega člena ni namenjena restriktivni razlagi, temveč kontinuiteti varstva avtorskih pravic. Toženec ni bil dolžan objaviti vabila k pogajanjem v Uradnem listu. Šele z uveljavitvijo ZASP-D z dne 13. 1. 2007 je bil določen postopek sprejemanja skupnega sporazuma, Pravilnik 2006 pa je začel veljati s 1. 1. 2007. Z zavrnitvijo uporabe 11. člena Pravilnika 1998 je sodišče poseglo v avtorsko pravico iz 60. člena Ustave. Brez revalorizacije je avtorska pravica izničena. V skladu z 11. členom Pravilnika 1998 in pogodbo št. 8377 je bil dogovor o revalorizaciji del pogodbenega dogovora med pravdnima strankama.

Ker sodišče ni upoštevalo načela obogatitve iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je zmotno uporabilo materialno pravo. Na prvem naroku za glavno obravnavno je navedel, da zbrana sredstva razdeljuje imetnikom pravic. To trditev je konkretiziral v pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2016. To splošno znano dejstvo ni bilo sporno. Dokaze v zvezi z vprašanjem obogatitve je sodišče neupravičeno štelo za prepozne. V ponovljenem postopku je z vlogo z dne 25. 5. 2016 predložil tabele, iz katerih izhaja, da je v povprečju 80 % plačil razdelil avtorjem. Ker tabele niso bile predložene prepozno, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ko se je vprašanje obogatitve izkazalo za relevantno, je to trditev pravočasno konkretiziral s predložitvijo tabel. Ker se sodišče glede ugovora neobogatenosti ni izreklo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačna in v nasprotju s 193. členom OZ je tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Toženec je bil v dobri veri, da je Pravilnik 2006 izdal v pravilnem in zakonitem postopku. Ni imel nepoštenih namenov, sodna praksa pa je bila glede tega vprašanja neenotna. V konkretnem primeru bi zamudne obresti lahko tekle le od dneva vložitve tožbe.

Sodišče je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov, ki so bili v spis vloženi kot priloge B22 - B 133. Pravočasno je predložil vsaj 10 dovoljenj, ki se sklicujejo na uporabo Pravilnika 2006. Ker je sodišče ugotovilo, da se na Pravilnik 2006 sklicuje le 8 dovoljenj, je v novem sojenju s prvo pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2016 predložil 10 dovoljenj. Tožnik se je šele v novem sojenju skliceval na neveljavnost posameznih določb dovoljenj. Pred tem je pavšalno zatrjeval, da je bil dolžan plačevati v skladu s tarifo iz Pravilnika 1998. Tudi sicer med strankama obstoj in vsebina dovoljenj ni bila sporna. Tožnik obstoja dovoljenj ni zanikal. Poleg tega bi moral dovoljenja predložiti tožnik. Ker tožnik ni prerekal navedb, da je v vseh pogodbah zapisana uporaba Pravilnika 2006, je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. S podpisom dovoljenj je težil le k zakoniti uporabi avtorskih del. Avtorsko nadomestilo je bil dolžan plačevati v skladu z veljavno tarifo. Ker ima toženec na podlagi 158. člena ZASP kontrahirno dolžnost, je potrebno upoštevati 17. člen OZ. Posledično so nična pogodbena določila, ki določajo plačilo višjega avtorskega nadomestila od veljavne tarife. Na njihovo mesto stopi veljavna tarifa. Sklicuje se na odločbe VSL I Cp 1984/2011, V Cpg 338/2015, V Cpg 2043/2014 in V Cpg 1455/2014. Toženec je predložil le osem dovoljenj, ki vsebujejo dolžnost plačil po Pravilniku 2006. Med pravdnima strankama ni prišlo do dogovora o plačevanju nadomestila po Pravilniku 2006. Ker je toženec imel na voljo ustrezne instrumente za prilagoditev avtorskega nadomestila, ustavna pravica do avtorskega varstva ni bila kršena. Odločitev o zavrnitvi prepoznih dokaznih predlogov je pravilna.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Pritožbeno sklicevanje na domnevno nasprotja med peto in enajsto ter dvanajsto stranjo obrazložitve ne utemeljuje pritožbenega očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je na peti strani obrazložitve sodišče le povzelo tožnikove navedbe, ne more iti za nasprotje v razlogih sodbe.

6Niti ostala nasprotja in nejasnosti v argumentih sodbe oziroma izostanek nekaterih argumentov, kar uveljavlja pritožba, niso taka, da bi preprečevala preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Argumenti sodbe odražajo temeljno stališče sodbe, ki je jasno in oprto na zakonske določbe. Morebiten izostanek izrecne opredelitve je posledica drugačnega materialnopravnega stališča sodbe od toženčevega, taka pomanjkljivost pa ne preprečuje preizkusa sodbe. Da je bil preizkus sodbe mogoč, nenazadnje utemeljuje obsežnost pritožbenih navedb, ki polemizirajo z njenimi argumenti.

7Neutemeljen je smiselno uveljavljen očitek o kršitvi razpravnega načela in posledično zatrjevanem dvomu o nepristranskosti sodišča. Tožnik je zatrjeval, (1) da izdana dovoljenja ne predstavljajo pogodbe, ampak enostransko izjavo toženčeve volje, ki je predstavljala podlago za uporabo avtorskih del, (2) da od toženca ni zahteval sklenitve pogodbe, četudi bi jo, pa se ta lahko sklene le v skladu z veljavno tarifo, (3) da je bila možnost pogajanj izključena in (4) da podlago za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del predstavljata zakon in veljavni pravilnik, drugačna podlaga pa bi bila nedopustna in posledično nična. Z ugotovitvijo v sodbi, ki naj po pritožnikovem stališču ne bi imela podlage v tožbenih trditvah, namreč da je toženec s podpisom dovoljenj izjavil le voljo za zakonito uporabo avtorskih del, torej ni bila storjena kršitev 7. in 212. člena ZPP.

8V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa relevantna dejstva in ponuditi dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb, ter se izreči o nasprotnih dejstvih in dokazih. Kasneje lahko to stori le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Zakon s tem nalaga strankam odgovornost, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem pripomorejo ne le k uresničitvi svojih pravic, ampak tudi h koncentraciji in pospešitvi postopka. Skrbna in pravočasna priprava na pravdo bistveno pripomore tudi k večji vsebinski kvaliteti sodnega varstva.(1) Ker je toženec dokazne predloge iz prilog B 22 - B 133(2) predložil šele po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo, ni pa navedel upravičenih razlogov, zaradi katerih jih ni mogel predložiti prej, z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni bila storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Toženec neutemeljeno meni, da ni jasno, katerih osem dovoljenj se sklicuje na uporabo Pravilnika 2006 in da v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti. Iz sedme točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prebralo vseh osem pravočasno predloženih dovoljenj iz prilog B1-B8. Ker je toženec pravočasno predložil le teh osem dovoljenj, ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je pravočasno predložil deset dovoljenj.

10Tožnik je utemeljeval tožbeni zahtevek s trditvijo, da mu je toženec za predvajanje glasbe v spornem obdobju zaračunaval avtorsko nadomestilo na podlagi Pravilnika 2006. Ker – kot izhaja iz sodbe VS RS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 – tarifa iz tega pravilnika nima pravne veljave, je bil toženec v višini razlike med tarifo iz veljavnega Pravilnika 1998 in tarifo iz Pravilnika 2006 neupravičeno obogaten. S tožbo zahteva vrnitev posameznih preplačil za obdobje od aprila 2007 do januarja 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva naslednjega meseca od meseca, ko je bila izvršeno posamično preplačilo.

11V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je toženec predložil osem dovoljenj za izvajanje del, (2) da je v spornem obdobju naravo skupnega sporazuma imela tarifna priloga Pravilnika 1998, (3) da Pravilnik 2006 ni zakonit predpis, (4) da 11. člen Pravilnika 1998 ni sestavni del veljavne tarife, (5) da je tožnik na podlagi 158. člena ZASP s podpisom dovoljenj za izvajanje del (v nadaljevanju dovoljenje) izrazil soglasje za zakonito uporabo avtorskih del v skladu z veljavno tarifo, (6) da s podpisom osmih dovoljenj, ki se sklicujejo na uporabo Pravilnika 2006, ni soglašal s plačevanjem avtorskega honorarja na podlagi nezakonitega Pravilnika 2006.

12Izpodbijana sodba temelji na stališču, da ni bilo podlage za plačilo razlike med zneskom, ki ga je tožnik plačal, in zneskom, ki bi ga bil dolžan plačati na podlagi Pravilnika 1998, in da je bil toženec ob prejemu plačil nepošten. Pogodbena avtonomija pravdnih strank je zaradi toženčeve kontrahirne dolžnosti (17. člen OZ in 158. člen ZASP) omejena. Vsebina posameznih dovoljenj za uporabo avtorskih del je določena s tarifno prilogo Pravilnika 1998, ki ima kogentno naravo. Ker tarifa Pravilnika 2006 ni bila sprejeta na zakonit način, ne more predstavljati veljavne podlage predloženim dovoljenjem.

13Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da tarifa Pravilnika 2006 ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom, in da zato ne predstavlja tarife v pomenu 156. člena ZASP. O bistvenem delu pritožbenih argumentov, ki uveljavljajo zmotnost navedenega zaključka, se je pritožbeno sodišče izreklo že v prvem sojenju. Ker pri njih vztraja in ker sta pravdni stranki z njimi seznanjeni, ponovitev teh argumentov v tej odločbi ni potrebna in zadostuje sklicevanje nanje. Neutemeljene pa so tudi ostale pritožbene navedbe, podane v zvezi z veljavnostjo tarife Pravilnika 2006.

14Zaključek izpodbijane sodbe, da je v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, naravo skupnega sporazuma po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B imela tarifna priloga Pravilnika-98, in ne tarifna priloga Pravilnika-2006, temelji na argumentih, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 160/2011, in je pravilen. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je obravnavani primer istovrsten primeru, ki je bil obravnavan v navedeni odločbi Vrhovnega sodišča. V obeh primerih je bilo treba odgovoriti (med drugim) na vprašanje, ali je tarifna priloga Pravilnika 2006 predstavljala v skladu z zakonom določeno tarifo o višini nadomestil za uporabo avtorskih del. Glede na to, da je bila odločba Vrhovnega sodišča izdana o spornem vprašanju na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki je izpostavila neenotnost sodne prakse, bi morali biti podani utemeljeni razlogi za odstop od navedenega stališča. Takih razlogov pritožba ni ponudila, niti jih pritožbeno sodišče ne vidi.

15O pritožbenih argumentih, da je bil tudi normativni del Pravilnika 1998 sestavni del skupnega sporazuma, da je bil toženec na podlagi normativnega dela Pravilnika 1998 upravičen sam revalorizirati tarifne postavke in da je ob nasprotnem stališču kršena avtorska pravica, zagotovljena z Ustavo, je podan odgovor tako v sodbi II Ips 160/2011 kot tudi v odločbi pritožbenega sodišča, izdani v prvem sojenju. Vsi ti argumenti so bili že tedaj pretehtani, vendar pa so drugi argumenti utemeljevali zaključek, da je naravo skupnega sporazuma na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pridobila le tarifna priloga Pravilnika 1998, ne pa tudi določba 11. člena Pravilnika, ki je določala usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. Navedeno stališče ni v neskladju z nosilnimi argumenti odločbe US RS U-I-148/98. Ustavno sodišče se je o ustavni skladnosti normativnega dela Pravilnika 1998 izreklo v okviru pobudnikovih navedb. Glede na njihovo splošnost se ni izrekalo o posameznih določbah Pravilnika. Vsebino Pravilnika je opredelilo na splošno(3) in se (le) v tem okviru izreklo o (ne)utemeljenosti očitkov pobudnikov. Odločba ne odgovarja na vprašanje, ali je določba o revalorizaciji sestavni del veljavne tarife, se pravi tarife, odobrene s strani pristojnega državnega organa. Ugotovitev, da je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino kot državni organ, pristojen za odobritev tarife, dal odobritev le na tarifni del Pravilnika 1998 (in ne tudi na njegov normativni del), je ključna za zaključek, da je potem, ko je zakonodajalec uvedel nov način določanja tarif za uporabo avtorskih del iz repertoarja kolektivnih organizacij, naravo skupnega sporazuma pridobil le ta del Pravilnika 1998.

16Tudi pritožbeni argument, da je bil postopek z vabili k pogajanjem določen šele z ZASP-D, ki je pričel veljati po sprejemu Pravilnika 2006, je bil v odločbi VS RS II Ips 160/2011 že pretehtan, argumenti pa so podani tudi v prvi pritožbeni odločbi, izdani v tej zadevi. Ključno je, da je zakon v obdobju, relevantnem za ta spor, predvideval način za uveljavitev primernega nadomestila, skladnega z Ustavo, toženec pa ni izkazal, da ta pot ni bila učinkovita. ZASP-D je resda začel veljati po sprejemu Pravilnika 2006, vendar je bil razkorak v pričetku veljave le za en dan daljši od vakacijskega roka za uveljavitev novele ZASP.

17Pravilen je torej zaključek sodbe, da plačilo razlike med tarifo Pravilnika 98 in tarifo Pravilnika 2006, ki ni temeljilo na izdanih dovoljenjih, ni imelo podlage. Glede plačil za uporabo avtorskih del v tožnikovih poslovnih prostorih, na katere se nanašajo dovoljenja, pa je treba odgovoriti še na vprašanje, ali navedba v dovoljenjih, da bo tožnik za uporabo glasbenih del plačal honorar po tarifi Pravilnika 2006, predstavlja pravno učinkovit dogovor med pravdnima strankama. Le v primeru nikalnega odgovora tudi v teh primerih ni bilo podlage za vtoževana plačila.

18Pritožbeno sodišče je že v prvi odločbi navedlo, da je pogodbena avtonomija v primerih obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic znatno omejena zaradi preprečevanja negativnih učinkov monopolnega položaja kolektivnih organizacij, a je glede na to, da gre za ustavno varovano upravičenje imetnikov avtorskih pravic (60. člen Ustave), treba veljavnost morebitnega dogovora o višjem plačilu od veljavne tarife presoditi ob upoštevanju razlogov za omejitev avtonomije. Z razveljavitvijo prve sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje je bilo sodišču naloženo, naj se izreče o stališčih pravdnih strank o vprašanju, ali dovoljenja za izvajanje del, ki se glede višine nadomestila za uporabo avtorskih del opirajo na tarifo Pravilnika 2006, predstavljajo veljaven pogodbeni dogovor. Hkrati je bila pravdnima strankama dana možnost, da v okviru predstavljenih meja pogodbene avtonomije ponudita nove argumente v prid svojima tezama: tožnik v prid stališču, da je dolžan plačilo le na podlagi veljavne tarife, torej tarife Pravilnika 98, toženec pa v prid stališču, da se je tožnik s podpisom dovoljenj strinjal, da plača po tarifi Pravilnika 2006, ki (edina) določa nadomestilo v primerni višini. Po izdaji navedene odločbe je sodna praksa dorekla meje pogodbene avtonomije pri dogovarjanju o primernem nadomestilu za uporabo avtorskih del iz repertoarja kolektivnih organizacij.(4) Vsa navedena stališča se pravilno odražajo v ovrednotenju navedb pravdnih strank v izpodbijani sodbi o vprašanju, ali dovoljenja za izvajanje del predstavljajo veljaven dogovor o višini nadomestila za uporabo avtorskih del.

19Kolektivne organizacije so pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe (1. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Toženec opravlja torej dejavnost izključne narave in uživa zakonski monopol.(5) Zaradi varstva uporabnikov pred zlorabo njegovega monopolnega položaja zakon pri sklepanju pogodb o neizključnem prenosu pravic za uporabo avtorskih del omejuje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Določa način sprejemanja tarife(6) in dolžnost kolektivne organizacije, da z uporabnikom sklene pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo avtorskih del v skladu z veljavno tarifo (158. člea ZASP(7)). Zakon torej omejuje pogodbeno svobodo tako glede odločitve o sklenitvi pogodbe in izbire sopogodbenika kot glede vsebine pogodbe. Upoštevaje te okoliščine je v opombi 6 navedenih odločbah pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je v primerih odstopanja od veljavne tarife treba uporabiti 17. člen OZ(8). Stališče temelji na zaključku, da ima tarifa, določena s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov oziroma z odločbo Sveta za avtorsko pravo, v bistvenem enake značilnosti kot predpis(9) in da zato v primerih pogodbenih odstopanj od skupnega sporazuma določbe slednjega nadomeščajo pogodbeno določbo.(10)

20Navedeno stališče temelji na predpostavki, da je tarifa določena s skupnim sporazumom, sprejetim po postopku, predvidenem z zakonom (157. člen ZASP in naslednji). Postopek sprejemanja tarife je določen tako, da bo njegov rezultat primerno nadomestilo za uporabo avtorskih del. Logično je, da za tako sprejeto tarifo zakon določa, da so sodišča nanjo vezana (sedmi odstavek 157. člena ZASP).(11)

21Tarifa Pravilnika 98, veljavna v za to pravdo relevantnem obdobju, ni bila sprejeta po postopku, ki velja za sklenitev skupnega sporazuma, ampak ji je bil učinek skupnega sporazuma dan na podlagi prehodne določbe ZASP-B, ki je določil nov način določanja tarife. Po tej spremembi, sprejeti v letu 2004, je bil ZASP v naslednjih dveh letih in pol še dvakrat spremenjen in dopolnjen, vse z namenom, da bi zainteresirane strani dejansko dosegle sprejetje skupnih sporazumov s tarifo, ki bo ustrezala pojmu primernega nadomestila za uporabo avtorskih del, in presegle morebitne zastoje v pogajanjih zaradi ravnanj ene od pogajalskih strani.

22Že sprejetje dorečene zakonske ureditve je torej terjalo precej časa, po naravi stvari pa je določen čas potreben tudi za pogajanja in za vzpostavitev z zakonom predvidenega institucionalnega okvira, namenjenega preseganju zastojev v pogajanjih. V prehodnem obdobju do sklenitve skupnega sporazuma (oziroma do izdaje odločbe Sveta za avtorsko pravo) kolektivni organizaciji ni mogoče odreči upravičenja, da v poštenih pogajanjih s posameznimi uporabniki doseže višje nadomestilo od tarife, ki je na podlagi zakona dobila naravo skupnega sporazuma. V takih pogajanjih doseženemu sporazumu o višini nadomestila za uporabo avtorskih del ne bi bilo mogoče odreči zavezujočega učinka. Poštenost pogajanj namreč predpostavlja uravnoteženost pogajalskih moči obeh strani, prav pogajanja pa so tudi po zakonu najprimernejši način za določitev primerne višine nadomestila.

23Navedeni preudarki začrtujejo tudi razporeditev trditvenega in dokaznega bremena med pravdnima strankama v obravnavani zadevi. Tožnik je s trditvami o nedopustnem odstopu dovoljenj od veljavne tarife sklepčno uveljavljal in dokazal, da je bilo plačilo v višini razlike med tarifo po Pravilniku 98 in tarifo po Pravilniku 2006 brez pravne podlage. Toženec je ugovarjal, da je bila podlaga za plačilo pogodba. Ker ni zmogel dokazati, da je dogovor o višji tarifi od tarife, določene v Pravilniku 98, dosegel v poštenih pogajanjih s tožnikom in ne z močjo svojega monopolnega položaja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da vtoževana plačila niso imela podlage v pogodbi.

24Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju načela obogatitve. Čeprav je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo ugovarjal, da je pri odločanju treba uporabiti navedeno načelo, ni podal trditev, ki bi omogočale presojo, kolikšen delež sredstev je do vložitve tožbe že razdelil, niti ni predložil dokazov za svoje trditve. Šele v novem sojenju je predložil dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je 80 % prejetih plačil že razdelil avtorjem. Pritožbeno gledišče, da je vprašanje višine obogatitve postalo sporno šele v novem sojenju, ni utemeljeno. Gre za dejstva, pomembna za odločitev o višini zahtevka, ki jih je bil dolžan podati že v prvem sojenju. Ker so bila dejstva in dokazi podani oziroma predlagani prepozno (286. člen ZPP), se o utemeljenosti toženčevega ugovora v sodbi ni bilo treba izreči. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

25Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve tožbenega zahtevka (193. člen OZ). Ker je toženec strokovnjak na področju avtorskega prava, bi ob ustrezni skrbnosti mogel doseči spremembo tarife na zakonit način. Glede na to, da je Pravilnik 2006 sprejel na nezakonit način, se neutemeljeno sklicuje na dobrovernost in odsotnost nepoštenih namenov pri njegovem sprejemanju. Drugačno stališče o teku zamudnih obresti bi brez razumno in stvarno utemeljenega razloga tožnika postavilo v manj ugoden položaj v primerjavi s tistimi uporabniki, ki so nadomestilo plačevali v skladu z zakonito določeno tarifo.

26Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, potrebne stroške tega postopka pa je dolžan povrniti tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, 155. člen ZPP). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) gredo tožniku nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 670,40 EUR ter materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 842,28 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 303/2015 z dne 18. 2. 2016.

Op. št. (2): V teh prilogah se nahajajo dovoljenja za izvajanje del, izpis s spletne strani Urada RS za varstvo intelektualne lastnine, pogodba o javni priobčitvi glasbenih del št. 8377, izračuni rasti indeksa življenjskih potrebščin, inflacije in revalorizacije in tabele SAZAS z analizo vključitve spornih računov v obračune avtorskih honorarjev po posameznih letih.

Op. št. (3): V 37. točki obrazložitve, na katero se v prid svojemu stališču sklicuje pritožnik, je navedlo: "Pogoji, ki so prva vsebina Pravilnika II in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif (zato tudi niso bili predmet soglasja Urada), so operativno potreben in po vsebini korekten sklop določb bodisi o ravnanju SAZAS bodisi o dolžnostih uporabnikov, o ugodnostih za nekatere vrste uporabe, deloma pa o temeljih ugotavljanja višine in zaračunavanja honorarja za posamezne vrste uporab. Z njimi si SAZAS ne jemlje pristojnosti mimo tistih, ki jih ima že po določbah ZASP v skladu s svojim pravnim položajem in zaradi narave svoje dejavnosti."

Op. št. (4): Prim. sodbe VSL V Cpg 1145/2015 z dne 19. 5. 2016, V Cpg 535/2016 z dne 25. 5. 2016, V Cpg 753/2016 z dne 18. 8. 2016 in V Cpg 1079/2016 z dne 12. 10. 2016.

Op. št. (5): Prim. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 101.

Op. št. (6): Prim. drugi odstavek 156. člena ZASP: Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo. Do drugačne pravnomočne odločbe Sveta se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne.

Op. št. (7): Določba se glasi: (1) Uporabnik del iz repertoarja kolektivne organizacije lahko kadar koli zahteva sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo teh del v skladu z veljavno tarifo. Kolektivne organizacije lahko zavrnejo tako zahtevo, če imajo za to objektiven razlog, kot je na primer večkratno neplačevanje nadomestila s strani uporabnika. (2) Če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija.

Op. št. (8): Določba se glasi: (1) Če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene. (2) Določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, so sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.

Op. št. (9): Zaključek temelji na argumentih, da je skupni sporazum nova oblika določitve tarife, ki je bila pred tem določena s pravilnikom kot splošnim aktom za izvrševanje javnih pooblastil, pravice in obveznosti pa ustanavlja tudi za tiste, ki pri sklepanju sporazuma niso sodelovali, da je njegova vsebina enaka prejšnjemu pravilniku in da se tako kot predpisi objavi v Uradnem listu. Republike Slovenije.

Op. št. (10): Prim. odločbe, navedene v opombi 6.

Op. št. (11): Smisel tarife je prav v tem, da se v vsakem postopku posebej ne ugotavlja, kakšna je primerna višina nadomestila.