VSL sodba II Cp 3049/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka(1) dolžna plačati zavarovalnino v višini 3.194,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2014 do plačila in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 787,12 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Soglaša s stališčem sodišča, da je oškodovančeva naloga v pravdnem postopku, da kar se da natančno opiše dejanje, ki ga šteje za vzrok škode in ga očita povzročitelju, kar je tožeča stranka tudi storila, medtem ko tožena stranka ni dokazala, da je bila prometna nezgoda, ki se obravnava v tem postopku, fingirana. Zaključek sodišča, da tožeči stranki ni uspelo dokazati nastanka zavarovalnega primera, ker do nezgode in posledičnih poškodb na vozilu tožeče stranke naj ne bi prišlo na zatrjevani način, je neutemeljen, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič – policistov A. A. in B. B. ter na izvedensko mnenje izvedenca C. C. z dne 3. 5. 2014, ni pa poklonilo vere izpovedi tožeče stranke in dveh za postopek ključnih prič, to je D. D. (voznika) ter E. E. (sopotnika). To je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ker sta priči glede kraja, časa in načina nezgode izpovedali povsem skladno in prepričljivo. Njuni izpovedi se nista ujemali zgolj v delu, ki se je nanašal na trajanje njunega postanka v gostilni ter delu, ki se je nanašal na zaviranje z vozilom. Prvo neskladje je za postopek nerelevantno, neskladje glede zaviranja pa je izkustveno sprejemljivo, saj sta obe priči zaradi šoka nezgodo doživljali drugače. Priča E. E. je bila za izid postopka popolnoma nezainteresirana. Škodni dogodek se je zgodil na način in v okoliščinah, kot ga je v tožbi opisala tožeča stranka. Sodišče je sledilo izpovedi priče B. B., čeprav je ta izrecno izjavila, da se zaradi časovne oddaljenosti dogodka ne spomni vseh podrobnosti. Sodišče je torej poklonilo vero izpovedi priče, ki se dogodka ni natančno spomnila, ni pa sledilo izpovedim prič, ki sta bili neposredna akterja škodnega dogodka. Sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Stališče sodišča, da naj bi se priči D: D. in E. E. uskladili, ni le neutemeljeno, pač pa za obe priči in tožečo stranko celo žaljivo. Skrajno nenavadno se zdi tožeči stranki tudi dejstvo, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpoved priče policista A. A., ki je izrecno izjavil, da je sumil na fingirano prometno nesrečo. Navedeno je nenavadno, ker je policist, če je sumil, da do prometne nezgode ni prišlo na zatrjevani način, ravnal protizakonito, saj zoper tožečo stranko oziroma ostale akterje ni bil sprožen noben postopek. Nenavadno je tudi postopanje sodišča, ki ni ravnalo v skladu s svojimi zakonitimi pristojnostmi, če meni, da je bila nezgoda fingirana. Predsednica senata v tej smeri policistoma ni zastavljala nobenih vprašanj. Sodišče meni, da resen dvom v zatrjevani način nastanka prometne nezgode vzbuja dejstvo, da je ostalo nepojasnjeno, kdo je poklical avtovleko. Tožeča stranka pojasnjuje, da je bil to F. F., z njim so se pripeljali tudi njegova partnerka G. G. ter prijatelja H. H. in I. I. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca C. C., ki je ugotovil, da je do prometne nezgode prišlo, ni pa mogel z gotovostjo zaključiti, ali je do nje prišlo na zatrjevani način, saj naj na kraju dogodka na tleh ne bi bilo delcev laka, stekla in plastike. Ti delci iz fotografij policije, ki so zelo slabe kvalitete, niso razvidni. Tožeča stranka navaja, da zato v spis vlaga barvne in kvalitetne fotografije kraja škodnega dogodka, iz katerih so razvidni delci plastike in stekla. Nedvomno je moč zaključiti, da je do obravnavane nezgode prišlo v okoliščinah in na način kot ga zatrjuje tožeča stranka. Ker izvedenec ugotavlja, da je prišlo do pojemkov, ki so bili manjši od pojemkov, ki bi aktivirali zračne blazine, to pomeni, da je voznik potem, ko je zdrsnil s cestišča, zmanjšal hitrost, kolikor je to zmogel in je izvedel manever, ki je povzročil najmanj škode. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kakor tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Na nezakonito odločitev sodišča pomembno vpliva tudi dejstvo, da je bila okrajna sodnica J. J. vrsto let zaposlena pri toženi stranki.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka v pritožbi navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, torej zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, vendar konkretno pojasnjuje le pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je napravilo natančno, popolno in prepričljivo dokazno oceno, ki je v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in jo kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje. V nadaljevanju sodišče druge stopnje odgovarja na posamezne pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno.

6Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj in katerim pričam je verjelo, razlogi so pravilni, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedi priče policistke B. B., ki je izjavila, da se ne spomni vseh podrobnosti, saj je priča izpovedala le o tistem, česar se je spomnila, zato se je sodišče na njeno izpoved (kot povsem nevtralne priče) pravilno oprlo.

7Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da se ne bi smelo opreti na izpoved priče policista A. A., ki je izjavil, da je sumil na fingirano prometno nesrečo, iz razloga, ker ta zoper tožečo stranko oziroma ostale akterje ni sprožil nobenega postopka, čeprav bi to policist kot uradna oseba moral in mogel storiti. Podoben očitek podaja tudi sodnici, vendar sta oba očitka neutemeljena, saj dejstvo, ali je bil dejansko sprožen postopek (zoper tožečo stranko oziroma ostale akterje prometne nezgode), v tem civilnem postopku ni relevantno.

8Sodišče je pravilno sledilo nevtralnima pričama ter mnenju izvedenca C. C., ki ni potrdilo izpovedi tožeče stranke, voznika vozila D. D. in sopotnika E. E. Sodišče tožeči stranki in navedenima pričama zato utemeljeno ni sledilo (ne glede na to, da dejstvo trajanja postanka v gostilni v kraju in razlike v izpovedih o tem, res niso bile odločilne). Odločilno je, da tudi izvedenec ni (z gotovostjo) potrdil, da bi do obravnavane nezgode in zatrjevanih poškodb na vozilu tožeče stranke prišlo na zatrjevani način. Sodišče je tudi podrobneje pojasnilo, zakaj je podvomilo v resnicoljubnost voznika vozila in to s pravilnimi razlogi (glej 5. točko obrazložitve na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje).

9Zaključke iz izvedeniškega mnenja tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija s trditvijo, da delci laka, stekla in plastike iz fotografij policije zaradi zelo slabe kvalitete niso razvidni in navaja, da vlaga v spis barvne in kvalitetne fotografije, ki dokazujejo drugače, kar pa je prepozno (prvi odstavek 337. člen ZPP). Takšno ravnanje je tudi nasprotno ravnanju pred sodiščem prve stopnje, ko je tožeča stranka v pripombah na izvedeniško mnenje navajala, da oplaženje vozila tožeče stranke z neznanim vozilom na cestišču ni moglo pustiti vidnih odpadlih delcev. Trditev, da je voznik očitno zmanjšal hitrost, kolikor je to zmogel, pa je nasprotna z izpovedjo samega voznika.

10Dejstvo, kdo je poklical avtovleko, res ni pravno relevantno, vendar so pritožbene navedbe tožeče stranke s katerimi ta pojasnjuje, kdo je to bil, trditve, da se je ta pripeljal na kraj nezgode in kdo vse se je še pripeljal z njim, prepozno podane prvič šele v pritožbi, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

11Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. S pomočjo izvedenca je ugotovilo tudi, da ni mogoče z gotovostjo potrditi, da se je nezgoda odvijala na zatrjevani način, saj na poti gibanja vozila tožeče stranke in na mestu trka v drevo ni bilo najdenih oziroma vidnih nobenih odpadlih delcev poškodovanega vozila tožeče stranke, medtem ko bi morali glede na obseg poškodb vozila na mestu nastanka poškodbe delci pasti na tla. Ti delci bi morali biti vidni na fotografijah policistov, vendar na fotografijah v območju odbojne ograje in v območju mesta trčenja v drevo ni videti delov laka, delov plastike in tudi ne delov stekla prednje desne luči vozila tožeče stranke. Prav tako je izvedenec ugotovil, da bi, če bi do nesreče prišlo v zatrjevanih okoliščinah (hitrost 70 do 80 km/h), prišlo do nenadzorovanega bočnega zanašanja vozila. Do tega ni prišlo, poškodbe na prednjem delu vozila tožeče stranke so lahko nastale v fazi, ko se je vozilo gibalo s hitrostjo največ 35 km/h in je pri tem vozilo trčila v stabilno oviro.

12Tožeča stranka torej ni dokazala, da je do obravnavane nezgode in zatrjevanih poškodb prišlo na zatrjevani način. Zatrjevane poškodbe bi lahko nastale le na drugačen način, kot pa je zatrjevala tožeča stranka. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da do nezgode in poškodb na vozilu tožeče stranke ni prišlo na zatrjevani način in da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do nezgode na drugačen način in v drugačnih okoliščinah, kot jih je zatrjevala tožeča stranka. Navedeno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode. Materialnopravno to predstavlja negacijo vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo.

13Ker sta zaključka sodišča prve stopnje, da do nezgode in posledičnih poškodb na vozilu tožeče stranke ni prišlo na zatrjevani način in da tožeča stranka ni uspela dokazati nastanka zavarovalnega primera, pravilna, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo tudi materialno pravo, glede katerega tožeča stranka le pavšalno navaja, da ni pravilno uporabljeno. Tožeča stranka mora namreč dokazati, da je škoda nastala ob pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Dokazati mora torej, da je prišlo do dejanja, ki ga šteje za vzrok škode, na način, kot zatrjuje. Dokazati pa mora tudi vzročno zvezo (med zatrjevano škodo in dogodkom, ki pomeni zavarovalni primer). Pri obojem tožeča stranka ni bila uspešna.

14Neutemeljeni so tudi očitki tožeče stranke, da naj bi bila okrajna sodnica J. J. v preteklosti zaposlena pri toženi stranki in da je zato podan dvom o njeni nepristranskosti pri odločanju, saj izločitve sodnice v postopku tožeča stranka ni predlagala. Sicer pa je tožena stranka v odgovoru na pritožbo navajala, da sodnica pri toženi stranki ni bila nikoli v delovnem razmerju in z njo ni poslovno sodelovala, tožeča stranka pa v nadaljnji izjasnitvi na odgovor na pritožbo tega ni prerekala.

15Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prvotna tožena stranka je prenehala zaradi pripojitve k prevzemni družbi Prevzemna družba je pravna naslednica tožene stranke.