VSL sodba II Cp 383/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 975,38 EUR, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. V sodbi ugotavlja, da je toženčevo stanovanje na ... (posamezni del št. 3 v stavbi št. 685, k. o. ; v izmeri 35,50 m2) ter drugo/porabljeno premoženje toženca v vrednosti 119.767,34 EUR premoženje nezakonitega izvora, zato se navedeno stanovanje tožencu odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane tožničina last, toženec pa mora tožnici plačati 119.767,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožba pomanjkljiva in nepopolna. Tožnica je namreč zamolčala dokazne listine, ki opravičujejo premoženje, za katerega tožnica trdi, da ga je toženec pridobil na nezakonit način. Gre za posojilno pogodbo z dne 5. 12. 2010, na podlagi katere je toženec prejel 77.000,00 EUR, za pisno izjavo z dne 6. 12. 2010, ki dokazuje, da je toženec prevzel terjatev do A. A. v višini 45.000,00 EUR po poplačilu njegovega dolga, in za pisno izjavo B. B. z dne 25. 3. 2015, da je tožencu v letu 2011 posodila 10.000,00 EUR. Vse naštete listine je toženec 26. 3. 2015 poslal ODT Kranj, ki pa jih v poročilu o zaključku finančne preiskave ni upoštevalo. Navedene listine niso bile priložene tožbi, kar predstavlja kršitev 26. člena ZOPNI. Povsem nerealna je tudi ocena življenjskih stroškov toženca za sporno obdobje, ki naj bi znašali kar 61.357,73 EUR, čeprav je toženec živel v izvenzakonski skupnosti in so bili ti stroški skupni. Toženec je torej imel denar za nakup spornih dveh nepremičnin. Sicer pa ni jasno, kaj tožnica zatrjuje, ko se sklicuje na pisno poročilo ODT Kranj o zaključku finančne preiskave. Takšno pavšalno sklicevanje ne zadostuje kriterijem po ZPP in ZOPNI.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za izdajo izpodbijane sodbe so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Po drugem odstavku 338. člena ZPP se sme zamudna sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec torej ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je v spornem časovnem obdobju, ki ga je zajela finančna preiskava, v resnici razpolagal z dodatnimi denarnimi sredstvi (skupaj 132.000,00 EUR) zakonitega izvora, ki v poročilu o zaključku finančne preiskave niso bila upoštevana. Na to dejstvo bi se moral sklicevati v odgovoru na tožbo in ne šele v pritožbi. Enako velja za listinske dokaze, ki jih v pritožbi posebej izpostavlja. Odveč so tudi toženčevi pomisleki v zvezi z uporabo metode denarnega T-izračuna in pritožbeni očitek, da so bili njegovi življenjski stroški v spornem obdobju nerealno ocenjeni. Toženec namreč s tem nedopustno izpodbija dejansko stanje, potem ko je z opustitvijo odgovora na tožbo priznal dejanske ugotovitve, ki jih vsebuje tožba.

6Pritožbeno stališče, da je tožba nepopolna in pomanjkljiva, je brez podlage. V resnici ima tožba vse predpisane formalne sestavine iz 180. člena ZPP in jo je zato vsekakor bilo mogoče obravnavati. V skladu z drugim odstavkom 26. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) sta bila tožbi priložena tudi zapisnik iz drugega odstavka 17.a člena tega zakona in pisno poročilo o finančni preiskavi. Tožnica se je v svojih tožbenih navedbah smela sklicevati na vsebino navedenega poročila, ki je bilo skupaj z ostalimi prilogami tožencu vročeno hkrati s tožbo. Odveč je zato toženčevo sprenevedanje, da ni vedel, o čem se sploh lahko opredeli. Toženčeva pravica do izjave v postopku tako ni bila okrnjena. Sicer pa jo je toženec izkoristil, resda šele v pritožbi, torej prepozno.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, namreč izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo je tožnica predlagala in kot je predpisana v prvem odstavku 34. člena ZOPNI. Nasprotna dejstva, ki v tožbi niso bila navedena in na katere se sklicuje pritožba, pa predstavljajo toženčevo trditveno breme, ki mu toženec, ker se na tožbo v predpisanem roku ni odzval, ni zadostil. Enako velja tudi za dokazno breme, ki ga tožencu nalaga tretji odstavek 27. člena ZOPNI.

8Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

9Ker je toženec s pritožbo propadel, mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnici po veljavni odvetniški tarifi za sestavo odgovora pripada 2125 točk (tar. št. 21/1), torej 975,38 EUR, ne pa tudi priglašenih 9,60 EUR za poštne storitve, saj je bil odgovor izročen neposredno sodišču in ji stroški za te storitve niso nastali.