VSL sodba II Cp 1759/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29.12.2013 v obrestnem delu, ko je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od posamičnih zneskov glavnice že pred 28.12.2012, z izpodbijano sodbo pa sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211109/2012 z dne 2.1.2013 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za 11.603,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2013 do plačila in v tretjem odstavku izreka za 19,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, v preostalem delu pa je ta sklep po izvršbi v prvem in tretjem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 36.621,31 EUR pred 28.12.2012. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 969,74 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožeča stranka proti zavrnilnemu delu, tožena stranka pa proti obsodilnemu delu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, ki so opredeljeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožeča stranka najprej očita sodišču, da ni obrazložilo, kateri so tisti razlogi, ki pripeljejo do zaključka, da naj tožena stranka kot državno podjetje, ki se ukvarja s kabelsko retransmisijo, plača zgolj minimalni avtorski honorar in zakaj meni, da gre za zadosten obseg varstva avtorske pravice. Sodišče ne pojasni, zakaj je minimalni avtorski honorar sprejelo kot splošni avtorski honorar in ne obrazloži, ali tožena stranka spada med takšne uporabnike avtorskih del, pri katerih ni mogoče določiti prihodkov glede na razsežnost kabelskega omrežja. Nadalje izpodbija ugotovitve sodišča, da je bila splošna tarifa v prvem odstavku II. poglavja tarife iz Pravilnika 1998 razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, ker je bila presplošna ter ob tem graja odločitev Ustavnega sodišča. Da je presplošen tudi drugi odstavek II. poglavja te tarife in da je samo del, ki se nanaša na minimalno tarifo dovolj določen, ni v skladu z namenom avtorsko pravnega varstva. Pritožba nadalje zavrača ugotovitev sodišča, da je tarifa iz Pravilnika 1998 formalno pravno pridobila naravo skupnega sporazuma in poudarja, da je bil ta Pravilnik razveljavljen že s sklenitvijo Memoranduma, ki predstavlja tarifni sporazum, kasneje pa v tem delu še z ustavno odločbo. Sodišče tudi v nasprotju z namenom sprememb ZASP, ki je odpravil vlogo države pri postavljanju tarif, opre svojo odločitev na mnenje državnega upravnega organa glede tarife in prezre avtonomno voljo strank sporazuma. Objava tarifnega sporazuma v Uradnem listu RS v letu 1999 po takrat veljavnem ZASP ni bila potrebna, posledično pa odpade razlog, na katerem sodišče utemeljuje zanikanje Memoranduma kot skupnega sporazuma. Nadalje pritožba zanika ugotovitev sodišča, da Memorandum ne določa tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe in zato nima narave tarife ter v tem delu ugotavlja nasprotje v razlogih sodbe in pomanjkljive razloge. Tudi glede plačila zgolj minimalnega avtorskega honorarja pritožba ugotavlja v sodbi nasprotja in pomanjkanje razlogov ter poudarja, da minimalna tarifa ni primerna tarifa ter da sodišče z uporabo te tarife avtorjem odreka pravično oziroma primerno varstvo. Namen določb ZASP je bil, da imajo pogodbeno dogovorjene cene oziroma tarife prednost pred enostransko določenimi. Tarifa 98, ki jo je določila kolektivna organizacija in potrdila država, ima lastnost enostransko določene tarife z vplivom države. Podpisnik Memoranduma je poleg tožeče stranke ZKOS, združenje uporabnikov, ki mu ZASP dalje status reprezentativnosti. Sodišče je v konkretnem primeru zavzelo nasprotno stališče kot obširna sodna praksa v podobnih primerih glede kolektivne organizacije Zavoda IPF ter v zadevi plačila avtorskega honorarja II Cp 2157/2015, ki se nanaša na pravdni stranki.

4Tožena stranka v obširni pritožbi, ki jo sodišče druge stopnje le v bistvenem povzema, navaja, da bi moralo sodišče ob pravilni presoji dovoljenja tožeče stranke in vsebine tarife 1998 ugotavljati in nato od te tarife odšteti tisti delež, ki odpade na glasbo v AVD. Glede vsebine pravic, ki jih tožeča stranka upravlja na podlagi dovoljenja z dne 12.3.1998, je sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni pristojna za upravljanje glasbe skladatelja filmskega glasbe, ki je bila ustvarjena posebej za uporabo v AVD in ki se priobči v okviru AVD. Napačno pa je nadaljnje stališče sodišča, ki se nanaša na status glasbenih del v AVD, ki niso bila ustvarjena posebej za AVD (t.j. predobstoječa glasba) in o tem, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja upravlja tudi pravice na glasbi, ki se retransmisira kot sestavni del AVD. S takšnim pojmovanjem AVD se izgubi smisel nedeljivosti in celovitosti AVD. Glasba, ki je bila predobstoječa in je bila vključena v AVD, je s tem postala nedeljivi sestavni del AVD in se ne more upravljati ločeno od AVD ali se obravnavati kot samostojno glasbeno delo. Sodišče je nepravilno uporabilo določbe 103. do 110. člena v povezavi z 12. členom ZASP. Napačno je tudi sklicevanje sodišča na 8. člen Pogodbe WIPO o avtorski pravici in na 3. člen direktive 2001/29/ES o avtorski pravici v informacijski družbi, povsem izven konteksta besedila komentarja ZASP na 246 strani pa sodišče sklepa, da so prispevki samo tista dela (glasbeni odsek), ki ne dosegajo pogojev za avtorsko delo iz 6. člena ZASP. Tudi sicer je ZASP z novelo ZASP-A izključil pogoj bistvenosti glasbe v AVD za pridobitev položaja soavtorstva na AVD, presojanje tega pogoja pa zato sploh ni več predmet presoje pri razmejevanju med soavtorji AVD (105. člen ZASP) in avtorji glasbenih prispevkov (106. člen ZASP). Sodišče nadalje nepravilno razlaga določbe ZASP glede avtorskopravnega varstva avtorjev prispevkov v AVD. Avtorji prispevkov pravice na svojih prispevkih v AVD uresničujejo neposredno v odnosu s producentom, ne pa kot male pravice preko kolektivne organizacije. Sodišče pri presoji dovoljenja tožeče stranke ne upošteva tistega dela, ki se nanaša na upravljanje glasbenih del, ki se priobčijo v okviru oglasnih sporočil, čeprav gre za vprašanje materialnega prava. Nepravilno je stališče sodišča glede položaja skladatelja predobstoječe glasbe v zvezi s sklepom UIL z dne 22.5.2014. Tožena stranka je v svojih vlogah za primerjavo predstavila upravljanje pravic avtorjev na besedilu kot samostojnem avtorskem delu, ki jih zastopa kolektivna organizacija ZAMP. Zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da tožeča stranka ni pristojna upravljati pravic avtorjev glasbe, ki je sestavni del AVD in sicer v vseh primerih, ko se glasba priobči v okviru AVD. Glede vsebine pravic, s katerimi je tožeča stranka upravljala v okviru Pravilnika 1998, je napačno stališče sodišča, da se Pravilnik in njegov tarifni del ni nanašal na pravice na filmski glasbi. Razlaga sodišča je v nasprotju z zapisom v drugem členu Pravilnika 1998. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka ves čas v preteklosti upravljala več pravic, kot jih ob pravilni razlagi ZASP in dovoljenju sme upravljati. V praksi je kljub omejitvi v dovoljenju z dne 12.3.1998 upravljala in določala tarife za pravice na vsej glasbi v AVD. Ker je dne 24.1.2001 pridobila tudi začasno dovoljenje za upravljanje AVD, se to vprašanje ni rešilo in šele ko je dovoljenje za AVD pridobila druga kolektivna organizacija, so se pričela odpirati vprašanja, katere pravice je tožeča stranka na podlagi dovoljenja iz leta 1998 sploh pristojna upravljati. Glede veljavnosti tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998 sodišče pravilno ugotovi, da je samo del, ki se nanaša na tarifo v višini 0,1753 EUR na naročnika, dovolj določen, da lahko uporabnik sam preveri višino avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo ter nadalje pravilno presodi, da je ta tarifa pridobila naravo skupnega sporazuma in pravilno zaključi, da je na veljavno tarifo vezano. Sodišče pravilno pojasni tudi razloge, zakaj Memorandum z Dodatkom ni bil skupni sporazum, ki bi nadomestil Tarifo 1998. Sodišče se sicer ne opredeljuje do primernosti višine nadomestila iz Tarife 1998 z vidika tarif za tovrstne pravice v drugih primerljivih državah EU, vendar je tožena stranka v postopku to storila in predstavila številne tarife v drugih državah Evropske unije in priložila študijo A. d. o. o., iz katerih izhaja, da so splošne tarife v drugih državah EU celo nižje kot znaša minimalna tarifa iz Tarife 1998, pri tem pa zajemajo celo širši obseg pravic, kot jih varuje tožeča stranka. Glede višine nadomestila, ki pripada tožeči stranki, tožena stranka v pritožbi ponovno poudarja, da bi moralo sodišče od veljavne tarife odšteti delež, ki odpade na glasbo v AVD. Poleg tega je tožena stranka v postopku navajala in dokazovala, da Tarifa 1998 po višini bistveno presega splošne tarife v drugih državah EU, zato bi bilo sodišče dolžno tarifo presoditi z vidika njene primernosti. Glede vsebine pravic, s katerimi je tožeča stranka upravljala v okviru Memoranduma in Dodatka k Memorandumu je po mnenju tožene stranke to vprašanje povsem nerelevantno za odločitev v zadevi, a je tudi pri tem sodišče sprejelo povsem nepravilne zaključke, zato se tožena stranka iz previdnosti tudi o njih opredeljuje. Predvsem očita sodišču, da je samovoljno sprejelo napačno in protispisno razlago licenčnih pogodb, ki nima nikakršne opore v vsebini teh pogodb, v dejanskem stanju, procesnem gradivu v tem postopku in pravni teoriji. S tem je zagrešilo kršitev razpravnega načela in kršitev pravice tožene stranke do izjavljanja. Nepravilno in v nasprotju z navedbami in dokaznimi predlogi tožene stranke je stališče sodišča, da so bila razmerja delitev plačil po licenčnih pogodbah znana. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da delitvena razmerja niso bila predmet pogajanj niti predmet pogodb in niso bila znana. Šlo je za interna (skrita) delitvena razmerja, ki jih tožeča stranka nikoli ni razkrivala, kljub pozivom ZKOS-a.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata pritožbenemu sodišču, da jo zavrne.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. V obeh pritožbah očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, pa tudi ne drugih procesnih kršitev, ki jih očitata pritožbi, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri in v bistvenem pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Ur. l. RS, št. 21/1095 s spremembami in dopolnitvami)(1) je za kabelsko retransmisijo avtorskih del (drugi odstavek 31. člena), razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, določal obvezno kolektivno upravljanje (4. točka 147. člena). Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je pooblaščena za kolektivno upravljanje malih glasbenih avtorskih pravic in zato upravičena v svojem imenu in za račun avtorjev med ostalim izterjati poplačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Dovoljenje urada RS za intelektualno lastnino št. 800-3/96 z dne 12.3.1998 je bilo tožeči stranki izdano za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo. Tožena stranka je kabelski operater, ki v okviru opravljanja svoje dejavnosti elektronskih komunikacij svojim naročnikom med ostalim nudi tudi storitve kabelske retransmisije TV in radijskih programov. Med pravdnima strankama je sporna višina avtorskega nadomestila za obdobje od vključno julija do novembra 2012 in obseg avtorskih del, ki jih je tožeča stranka upravičena ščititi v okviru kabelske retransmisije glasbenih del.

9Pravdni stranki tudi v pritožbah vztrajata vsaka pri svojem nasprotnem stališču glede višine tarife oziroma nadomestila za glasbene avtorske pravice. Tožeča stranka je najprej uveljavljala, glede na dejstvo, da s toženo stranko ni bila sklenjena nobena pogodba, plačilo nadomestila po začasni tarifi, ki jo je sama sprejela v letu 2012. Četudi je kasneje navedla, da na tej podlagi nadomestila več ne zahteva, pa je pri tožbenem zahtevku tudi v tem delu vztrajala (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 29.12.2014). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da začasna tarifa ni veljavna že zato, ker jo je kasneje tožeča stranka sama preklicala, pa tudi sicer je pri njenem sprejetju kršila določbo četrtega odstavka 156. člena ZASP. Sicer pa tožeča stranka (podredno) zahteva plačilo običajnega honorarja na podlagi 81. člena ZASP, pri čemer predlaga, naj se upošteva višina tarife, ki je bila nazadnje dogovorjena oziroma so jo nazadnje plačevali kabelski operaterji za uporabo avtorskih glasbenih del po Memorandumu z Dodatkom in na tej podlagi sklenjenih licenčnih pogodbah.(2) Tožeča stranka vztraja, da je tudi po prenehanju začasnega dovoljenja(3) upravičena do primernega plačila za vso avtorsko varovano glasbo, uporabljeno v avdiovizualnih delih (v nadaljevanju AVD). Po stališču tožene stranke je tožeča stranka na podlagi dovoljenja,(4) upravičena do nadomestila le za glasbo, ki se v televizijskih programih kabelsko retransmisira izven avdiovizualnih del ter do nadomestila za uporabo glasbe v radijskih programih, a le v višini veljavne tarife, ki je Tarifa iz Pravilnika iz leta 1998,(5) v okviru katere pa je tudi potrebno upoštevati in odšteti delež, ki odpade na glasbo v AVD.(6)

10Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, katere male glasbene pravice sme tožnik upravljati po ustanovitvi Zavoda AIPA ter katere je smel upravljati oziroma jih je dejansko upravljal pred tem. Ugotovilo je, da skladno z določbama 105. in 106. člena v zvezi z 12. členom ZASP tožnik upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmisirajo skupaj z AVD, ko zanj niso bila posebej ustvarjena. Glede Pravilnika 1998 in v njej vsebovane tarife pa, da se nanaša na honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ne pa tudi na honorar za kabelsko rentransmisijo AVD ter da je tarifa veljaven skupni sporazum v delu, ki se nanaša na minimalni avtorski honorar za kabelsko retransmisijo, torej v 7. točki drugega odstavka II. Poglavja tarife. Ker Memorandum z Dodatkom nima pravne narave skupnega sporazuma, obstoji pa veljavna tarifa, je zaključilo, da ni podlage za določanje običajnega plačila skladno z določbo 81. člena ZASP.

11Pritožbene trditve tožeče stranke, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odločitvi uporabiti kot materialnopravno podlago tudi prvi odstavek poglavja Javna oddajanja v tarifi iz Pravilnika 1998, češ da Ustavno sodišče v ta del tarife tožeče stranke ne bi smelo posegati, ker je s tem prekoračilo svoje pristojnosti, so neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je glede veljavnosti in primernosti tarife iz Pravilnika 1998 sprejelo pravilno stališče. Glede na prehodno določbo 26. člena ZASP-B je tarifa pridobila moč veljavnega skupnega sporazuma, ki določa višino in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz njenega repertoarja. Res je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-165/03-18 z dne 15.12.2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II-javno oddajanje – tarife, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, presplošna. V ostalem delu II poglavja (drugi in tretji odstavek) pa tarifa ni bila razveljavljena, zato je prvostopenjsko sodišče kot veljavno in dovolj določno ter primerno za izračun avtorskega nadomestila uporabilo določbo 7. točke drugega odstavka tega poglavja tarife, ki določa minimalen avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42,00 SIT oziroma sedaj 0,175 EUR po naročniku mesečno. Tožeča stranka neutemeljeno graja takšno določitev nadomestila po tarifi, ki jo je sama sprejela, z argumentom, da je predvidena le za primere, če iz dokumentacije ni mogoče določiti prihodkov, ki se nanašajo na razsežnost kabelskega omrežja ter da je minimalna tarifa že sama po sebi neprimerna. Prvostopenjsko sodišče je iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi Ustavnega sodišča, ocenilo kot presplošen tudi tisti del tarife iz drugega odstavka II. poglavja, v katerem se določa plačilo avtorskega honorarja glede na „razsežnost kabelskega omrežja“, torej je samo del, ki se nanaša na (minimalno) tarifo 0,175 EUR na naročnika mesečno ocenilo kot dovolj določen, da lahko uporabnik sam preveri višino avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo, ki ga bo dolžan plačevati tožniku. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka II. poglavja se navedeni kriteriji, ki se nanašajo na celoten drugi odstavek, upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med tožečo stranko in uporabniki niso pogodbeno urejena, torej tudi v obravnavanem primeru. Glede primernosti tarife pa ZASP(7) določa, da se na podlagi drugega odstavka 156. člena šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne, in sicer dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače. V obravnavani zadevi po navedbi pravdnih strank takšna odločba Sveta za avtorsko pravo ni bila izdana. Sodišča pa so vezana na veljavni skupni sporazum (7. točka 157. člena ZASP). Glede na vse okoliščine tega primera zato po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za sodno presojo primernosti višine minimalnega avtorskega honorarja, ki ga določa 7. točka drugega odstavka II. poglavja tarife 1998, neutemeljeni pa so tudi obširni očitki tožeče stranke o kršitvah ustavnih pravic in pravice do poštenega sojenja. Ker je avtorsko nadomestilo določeno z veljavno tarifo v Pravilniku 1998, ni podlage za določitev avtorskega nadomestila po običajnih plačilih za določeno vrsto del po merilih, ki jih določa prvi odstavek 81. člena ZASP.

12Tožeča stranka nima prav, ko vztraja, da bi moralo sodišče Memorandum in njegov Dodatek obravnavati kot skupni sporazum in s tem veljavno tarifo ali pa vsaj kot dogovorjeno ceno na trgu in s tem kot običajni honorar. Memorandum ne določa višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, pač pa enotno ceno za vse avtorske, sorodne in druge pravice v primeru kabelske retransmisije RTV programov. Memorandum ni bil objavljen v Uradnem listu skladno z določbo petega in šestega odstavka 157. člena ZASP. Objavo tarif kolektivnih organizacij po tej določbi je predpisal ZASP-B v letu 2004. Zmotno je pritožbeno stališče, da navedena zakonska zahteva za Memorandum ne velja, ker je bil sklenjen prej. Memorandum in licenčne pogodbe niso bile objavljene v Uradnem listu, niti niso bile odobrene s strani urada (UIL) kot je to predpisoval prvi in drugi odstavek 153. člena ZASP iz leta 1995, torej v času sklenitve Memoranduma. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo določbo tretjega odstavka 153. člena ZASP iz leta 1995, ki je dopuščal sklenitev posebne tarife z združenji uporabnikov mimo uradno odobrene in objavljene tarife, vendar zgolj v primeru določitve nižje tarife od splošne. Tarifa v Pravilniku 1998 pa vsebuje nižjo tarifo, kot znaša znesek nadomestila po Memorandumu iz leta 1999 in licenčnih pogodbah.

13Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o drugačnem stališču, kot ga je sprejela sodna praksa v primerih kolektivne organizacije Zavoda IPF, ki je v letu 2005 sprejela tarifni Pravilnik, nato pa se je v letu 2006 dogovorila z uporabniki za tarifni sporazum. Obravnavane zadeve glede na dejanske okoliščine in pravno podlago niso primerljive. Enako velja tudi glede sklicevanja pritožbe tožeče stranke na sodbo II Cp 2157/2015 tukajšnjega sodišča, saj je bilo predmet spora v navedeni zadevi plačilo za drugo časovno obdobje, ko je toženo stranko še zavezoval Memorandum in sklenjene licenčne pogodbe.

14Tožena stranka priznava, da je tožeča stranka upravičena do avtorskega nadomestila v višini veljavne tarife, torej tarife iz Pravilnika iz leta 1998, vendar na podlagi dovoljenja iz leta 1998 le v obsegu, ko se v televizijskih programih glasba kabelsko retransmisira izven AVD del ter za uporabo glasbe v radijskih programih. Glede spornih avtorskih pravic na glasbenih delih v AVD, ki niso bila ustvarjena posebej za AVD (t.i. predobstoječa glasba) pritožbeno sodišče sicer pritrjuje razlogom sodbe in zaključkom, da tožeča stranka upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmisirajo skupaj z AVD, pa zanj niso bila posebej ustvarjena. Stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče od veljavne Tarife 1998 odšteti tisti delež, ki odpade na vso glasbo v AVD, zato ni pravilno. Po presoji pritožbenega sodišča se tožena stranka plačilu minimalnega avtorskega honorarja za kabelsko rentransmisijo glasbenih del ne more izogniti niti s sklicevanjem na določbo 2. člena Pravilnika 1998, češ da združuje nadomestilo za vso glasbo, vključeno v AVD. Bistveno je, da tožena stranka kabelsko retransmisira tudi glasbena dela, zato je dolžna plačati po veljavni tarifi 1998 honorar v višini, kot ga določa 7. točka drugega odstavka II. Poglavja. Navedeni honorar je opredeljen kot minimalen, torej ga tožena stranka dolguje ne glede na količino glasbe, ki jo retransmisira po kablu in neodvisno od tega, ali poleg glasbe retransmisira tudi AVD dela. Nižjega nadomestila tožena stranka ne more plačevati. Zato so za odločitev nerelevantne vse obširne pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija primernost nadomestila v Tarifi 1998 in obseg glasbenih pravic, s katerimi je tožeča stranka upravljala oziroma sme upravljati.

15Ker niso podani pritožbeni razlogi, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

16Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na vsebino odgovorov na pritožbo, ki v bistvenem le ponavljata že zavzeta stališča pravdnih strank, pa nista upravičeni niti do povrnitve teh stroškov glede na določbo 155. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Zakon o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic (ZKUASP), Uradni list RS, št. 63/2016, ki sedaj ureja kolektivna upravljanja avtorskih in sorodnih pravic, velja in se uporablja od 22.10.2016.

Op. št. (2): Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum), so v letu 1999 sklenili Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZOKS) kot predstavnik kabelskih operaterjev in uporabnikov ter kot imetniki pravic poleg tožeče stranke še AGICOA, Mednarodno združenje za kolektivno upravljanje avdiovizualnih del ter kabelski koordinaciji EBU in VPRT. V letu 2006 je ZKOS z istimi imetniki pravic sklenil Dodatek k Memorandumu, na njegovi podlagi pa so kabelski operaterji, med njimi tudi tožena stranka, z imetniki pravic sklenili tri pogodbe in sicer: Pogodbo o licenci za urejanje avtorskih in povezanih pravic za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje TV programov javnih RTV organizacij, ki jih zastopata EBU kabelska koordinacija in VG Media, preko kabla v Sloveniji, Licenčno pogodbo o licenci za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje televizijskih programov z izjemo programov EBU in VG Media preko kabla v Sloveniji ter Pogodbo o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji. Dne 25.11.2010 je ZKOS sporočil odstop od določb Memoranduma, tožena stranka pa je odstopila od licenčnih pogodb.

Op. št. (3): Začasno dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino št. 800-3/00-3 z dne 24.1.2001, s katerim je bilo tožeči stranki dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del.

Op. št. (4): Dovoljenje urada RS za intelektualno lastnino št. 800-3/96 z dne 12.3.1998.

Op. št. (5): Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Uradni list RS, št. 29/1998, katerega sestavni del je tarifa za javno priobčitev glasbenih del.

Op. št. (6): Urad RS za intelektualno lastnino je dne 11.10.2010 izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA.

Op. št. (7): Sedaj enako določa drugi odstavek 45. člena ZKUASP.