VSC sodba in sklep Cp 411/2016

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje ter dopolnilni sklep o pravdnih stroških spremenita tako, da sodba glasi:

„Ugotovi se, da je Pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 16. 11. 2010, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in tožencem S. in M. S., nična.

Vknjižba neprave stvarne služnosti pri nepremičnini ID znak: 1075-674/15-0, parc. št. 674/15 k.o. ..., ki je bila vknjižena na podlagi Pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 16. 11. 2010 v korist tožencev S. in M. S., je neveljavna.

Pri nepremičnini ID znak: 1075-674/15-0, parc. št. 674/15 k.o. ..., se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se neprava stvarna služnost, ki je bila vknjižena na podlagi Pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 16. 11. 2010 v korist tožencev S. in M. S., izbriše.

Toženca sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki 5.033,34 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Toženca sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki 1.243,42 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Ugotovi se, da je Pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 16. 11. 2010, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in tožencem S. in M. S., nična. Vknjižba neprave stvarne služnosti pri nepremičnini ID znak: 1075-674/15-0, parc. št. 674/15 k.o. ..., ki je bila vknjižena na podlagi Pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 16. 11. 2010 v korist tožencev S. in M. S., je neveljavna. Pri nepremičnini ID znak: 1075-674/15-0, parc. št. 674/15 k.o...., se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se neprava stvarna služnost, ki je bila vknjižena na podlagi Pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 16. 11. 2010 v korist tožencev S. in M. S., izbriše“, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2.211,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom pa je ugodilo predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških in odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi še 2.002,46 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 48. členu izrecno določa, da vlaganje v tujo nepremičnino ni zakonska podlaga za pridobitev lastninske pravice in vzpostavitev solastnine. Tega določila ni dopustno zaobiti in izigrati z ustanovitvijo osebne služnosti, ki daje tožencema vsa lastninska upravičenja posesti, rabe in uživanja, tožeči stranki kot lastniku pa ostaja le pravica razpolaganja oziroma t. i. gola lastnina. Gre za nemoralni “modus operandi”, katerega namen je bil, da se tožeči stranki odvzame možnost črpati ekonomsko korist iz predmetnih nepremičnin, pri čemer tožečo stranko še bremenijo stroški lastništva, zaradi bremena služnosti pa je ekonomska vrednost nepremičnin praktično nič, saj nepremičnin s takšnimi bremeni zagotovo ni mogoče prodati niti po likvidacijski vrednosti, kar je notorno oziroma splošno znano dejstvo. V danem primeru pa za sodišče prve stopnje niti ni sporna cela vrsta odločilnih dejstev (povzeta v nadaljevanju obrazložitve), ki po eni strani nedvomno izkazujejo, da je v obnovo nepremičnine bistveno pretežno vlagala sredstva tožeča stranka in da sta toženca vložila zgolj zanemarljivi delež vlaganj. Tako je že na osnovi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje povsem jasno izkazano, da je bil vložek tožencev neznaten in zanemarljiv v primerjavi z vložkom tožeče stranke. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje, zapisana v 14. točki obrazložitve, je v nasprotju s prej izpostavljenimi dejanskimi ugotovitvami, s čimer je izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je toliko bolj očitna ob nadaljnji ugotovitvi sodišča, da tega, kolikšen je finančni vložek in delo tožnika (očitno prav: toženca) in toženke, ni moglo ugotoviti. Ponovno pritožba izpostavlja, da toženca sploh ne moreta uspeti z ugovori, tudi če hipotetično gledano dokažeta, da so bila njuna vlaganja znatna ali da je obstajal že pred samimi vlaganji dogovor, da bosta zaradi vlaganj v nepremičnino pridobila stvarno pravico, kar je bil po sodni praksi pred uveljavitvijo SPZ pogoj za pridobitev stvarne pravice na podlagi vlaganj v nepremičnino. Da bi takšen dogovor sploh bil kdaj sklenjen, nista niti zatrjevala. Toženka M. S. pa je celo izpovedala, da je „družina za uporabo stanovanjskega dela plačevala tožeči stranki mesečno najemnino“, kar jasno kaže, da tovrstnega dogovora nikoli ni bilo in da je bila kasnejša sklenitev Pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja z dne 16. 11. 2010 (med strankama datum sklenitve pogodbe ni bil sporen; v izpisku iz zemljiške knjige - A3 pa je naveden datum 26. 11. 2010; v nadaljevanju: Pogodba) navidezna kot “modus operandi” za doseganje nemoralnega in nedopustnega namena. Pri tem pa je sodišče storilo logično napako, ko je navideznost pogodbe presojalo zgolj z vidika želje in hotenja tožencev glede ustanovitve služnosti in njune uporabe nepremičnine, saj se vprašanja navideznosti sploh ni lotilo v relevantnem delu, z vidika ključnega dejstva za presojo, to je vložka precejšnjih finančnih sredstev, kar naj bi po izrecnem zapisu točke 1.2 Pogodbe predstavljalo neposredni razlog za ustanovitev navedene služnostne pravice in s tem poslovno podlago oziroma kavzo Pogodbe. Tako je v tem delu sodba ponovno brez razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer sodišče v tem delu ni odgovorilo na uvodoma izpostavljene navedbe tožeče stranke, kar pa je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka istega člena. Obseg in vrednost vlaganj tožencev sta v tem primeru sporna, vendar pa so, ne glede na to, že z vidika njihove narave in tega, kar je o njih izpovedala toženka M.S. pravno gledano povsem irelevantna. Tudi z vidika njene izpovedbe, da je tožeča stranka v letu 2007 zaposlovala od 150 do 200 gradbenih delavcev in da se je kot velika gradbena firma ukvarjala z gradnjo velikih objektov, kar jasno pove, da je bila tožeča stranka tudi izvajalec obnove. V neposredni povezavi s tem dejstvom je tudi izpovedba toženke, da so bile vsaj tri priče, predlagane za zaslišanje kot osebe, ki so pomagale tožencema pri izvedbi določenih del, dejansko zaposleni delavci tožeče stranke, kar je v skladu s trditvami tožeče stranke, da so dela izvajali delavci tožeče stranke. Sodišče se s tem ni ukvarjalo, kar je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba poleg gornjih navedb, ki so bile skoraj vse podane že v pritožbi zoper prvo sodbo, navaja še sledeče. Trdi, da vložek tožeče stranke v nakup in obnovo nepremičnine nenazadnje potrjujejo tudi podatki bilance tožeče stranke za leto 2007, v kateri so opredmetena osnovna sredstva izkazana v višini 787.278,00 EUR. Če je sodišče dvomilo, da se ta znesek v celoti ne nanaša na predmetno nepremično, pa je treba upoštevati, da se je dokazno tveganje glede tega dejstva, ki sicer ni bilo niti zatrjevano, preneslo na tožence ob predložitvi omenjene bilance in predvsem nespornih dejstvih, ki jih je glede nakupa nepremičnine in vlaganj v njeno obnovo s strani tožeče stranke ugotovilo tudi sodišče samo. Bistveno je, da je bil prvi toženec v času sklenitve Pogodbe edini družbenik in direktor tožeče stranke, druga toženka pa je bila njegova zakonska žena. Konflikt interesov je očiten in izhaja iz dejstva, da je prvi toženec razpolagal s predmetno nepremičnino kot premoženjem družbe tako v svojo korist kot tudi v korist ozko sorodstveno povezane osebe. Ker razlog za ustanovitev služnostne pravice ni obstajal oziroma je bil navidezen, je logično, da je bila Pogodba namenjena temu, da pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju poslovne podlage za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini ter upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju prezadolžene tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov in stečaj tožeče stranke, kar se je v danem primeru uresničilo. Druga toženka je potrdila, da je „šlo z dejavnostjo navzdol, kmalu po tem ko so se preselili v hišo“, kar je bilo jeseni 2007, v drugem sojenju pa, očitno seznanjena s tem, da bo o tem ponovno zaslišana, ni več natančno „vedela, kdaj je šlo poslovanje tožeče stranke navzdol“, je pa potrdila, da je bilo poslovanje slabše kot na začetku, čeprav ni vedela, če je tožeča stranka sploh še delovala ali obratovala v času sklenitve Pogodbe. Jasno je, da je s tem potrdila slabo finančno-ekonomsko stanje tožeče stranke že iz časa, ko so se vselili v hišo in iz časa, ko je bila sklenjena Pogodba. Ob dejstvu, da je šlo z dejavnostjo navzdol, kmalu po tem ko so se preselili v hišo, in da je bil zoper tožečo stranko predlagan stečaj že v letu 2012, kar je relativno kmalu po sklenitvi „sporne pogodbe“, ne more biti sporno, kaj je bil namen Pogodbe. Na to kaže tudi v njej prirejen zapis, ki se nanaša na namen ustanovitev služnosti ob dejstvu, da toženca nista znatneje vlagala v objekt, ki je bil last tožeče stranke kot družbe, in da sta plačevala družbi mesečno najemnino. To pa potrjuje, da sta toženca prejela nesorazmerno korist v primeru ustanovitve služnosti. Slednja pa upravičenja posesti, uporabe in uživanja nepremičnine trajno prenaša v korist tožencev, družbi pa pušča zgolj pravico razpolaganja z nepremičnino kot „golo lastninsko pravico“, ki splošno znano vpliva na neprodavljivost takšne nepremičnine in na zmanjšanje njene vrednosti, ki pa je v takšnem primeru bistveno, ne glede na to, da samo breme ne onemogoča pravnega prometa. Na podlagi zgoraj povzetih pritožbenih navedb je utemeljena tudi pritožba proti sklepu P 786/2015 z dne 3. 5. 2016, ki se nanaša na pravdne stroške, o katerih z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške prve tožene stranke.

4Pritožba je utemeljena.

5Predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe je tudi dopustna podlaga (prvi odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Podlaga je razlog, zaradi katerega stranki skleneta pogodbo in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni namen strank za sklenitev pogodbe. Podlaga opredeljuje cilj (namen), ki ga želita stranki doseči (uresničiti) s sklenitvijo pogodbe in z njeno izpolnitvijo. Četrti odstavek 39. člena OZ določa, da je pogodba nična, če ni podlage ali je ta nedopustna (po drugem odstavku istega člena je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli). Po prvem odstavku 86. člena OZ je nična tudi pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodba je lahko nična tudi zato, ker nasprotuje temeljnim pravnim načelom obligacijskega prava. Ničnost pogodbe je praviloma vezana na nedopustnost njene podlage (kavze). Zato je treba tudi nemoralnost ravnanja stranke pogodbenega razmerja upoštevati v okviru pogodbene podlage. Nemoralnost je lahko ničnostni razlog le, če je podlaga pogodbe v nasprotju z moralo. Ekstenziven koncept kavze, ki je po sodni praksi in pravni teoriji značilen za pogodbeno pravo, pomeni, da je pomembno ne samo to, k čemu se je nekdo zavezal, temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je torej zavezal in kaj sta pogodbeni stranki želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili (tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 841/2005 z dne 14. 2. 2008, na katero se sklicuje tudi pritožba). Vzrok sklenitve pogodbe je tako pomemben, da njegova odsotnost ali nedopustnost povzroči ničnost.

6Tožeča stranka je trdila, da razlog za sklenitev Pogodbe, kot je naveden v sami Pogodbi, in sicer da sta toženca v predmetno nepremičnino vložila precejšnja finančna sredstva (kar naj bi predstavljalo neposredni razlog za ustanovitev služnostne pravice in s tem poslovno podlago oz. kavzo pogodbe), ne obstaja oziroma je navidezen in je bil namenjen zgolj temu, da pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju neke poslovne podlage za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini ter upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju prezadolžene tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov in stečaj tožeče stranke. Trdila je, da gre torej za navidezno in nestvarno kavzo, ki je obenem tudi nedopustna, in za modus operandi, ki je znan v podobnih primerih, ko se zasleduje interes, da se dosežejo zgoraj navedeni nameni. V pritožbi zato upravičeno izpostavlja, da je ključna presoja, ali je tožena stranka v obnovo res vložila precejšnja finančna sredstva, kar naj bi po izrecnem zapisu točke 1.2 Pogodbe predstavljalo neposredni razlog za ustanovitev navedene služnostne pravice in s tem poslovno podlago oziroma kavzo Pogodbe. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da dejstvo, da ta vložek ni neznaten omogoča sklepanje, da je podlaga Pogodbe dopustna. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka izpostavlja v pritožbi, in sicer da je S. d.o.o. poleg tega, da je najel 2. 3. 2007 kredit za nakup predmetne nepremičnine v znesku 250.000,00 EUR, 16. 8. 2007 najel še kredit v višini 100.000,00 EUR za obnove hiše (ki je potekala do jeseni istega leta; toženca z družino sta se vselila 13. 10. 2007 v stanovanjski del, preostali del pa je bil poslovni del, ki ga je uporabljala tožeča stranka); da je kupil material za obnovo hiše; da so večje stvari opravljali delavci ali firme, ki so izstavili račune za ta dela S., kadar pa je bilo kaj opravljeno na račun privatne kompenzacije, pa se računi niso izstavljali; da so se na osnovi kompenzacije med S. d.o.o. in drugimi firmami obnovila vsa okna in zgradil bazen, na podlagi osebnih kompenzacij s prvim tožencem (v nadaljevanju: toženec) pa so se uredile vse notranje stene; da je toženec veliko fizično delal in da so mu pri obnovi pomagali sorodniki; da je druga toženka (v nadaljevanju: toženka) ta čas kuhala; da je toženec vložil v obnovo hiše lastna finančna sredstva, je sodišče prve stopnje sicer skladno le-tem ocenilo, da vložek tožencev ni neznaten (kolikšen je finančni vložek, ni moglo ugotoviti), a zmotno zaključilo, da to dejstvo omogoča sklepanje, da je podlaga Pogodbe dopustna. Ugotovitve sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča omogočajo zgolj zaključek, da je tožeča stranka uspela dokazati trditve, da v Pogodbi navedenih vlaganj – precejšnjih finančnih sredstev ni bilo, zagotovo ne takšnih, ki bi lahko pomenila razlog za ustanovitev služnosti. Zgoraj povzete dejanske ugotovitve namreč kažejo povsem nasprotno: da je precejšnja finančna sredstva v obnovo nepremičnine vložila tožeča stranka. Zaključek, da je podlaga Pogodbe dopustna, bi bil torej mogoč le ob ugotovitvi sodišča, da sta toženca vložila precejšnja finančna sredstva. Ugotovitev, da ta vložek (sodba niti ne zaključi, da gre za finančna sredstva) ni bil neznaten, pa ne pomeni, da sta toženca vložila v nepremičnino precejšnja finančna sredstva.

7Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zmotno ugotovilo, da ni navedb in dokazov o tem, da bi tožnica imela v letu 2010 več upnikov. Tožeča stranka je podala o tem navedbe v tožbi, toženec pa trditve, da sta toženca zasledovala cilj, da se škoduje tožeči stranki in njenim upnikom, niti v odgovoru na tožbo niti kasneje ni prerekal z navedbo, da tožeča stranka ni imela upnikov. Toženka, ki ni nasprotovala tožbenemu zahtevku in je soglašala, da se vknjižba služnostne pravice izbriše, pa je tudi sicer izpovedala, kot je ugotovilo sodišče v tč. 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je S. d.o.o. za nakup in obnovo hiše najel kredit, ničesar pa o tem, da bi bila kredita leta 2010 upniku (banki d.d.) že vrnjena. Zanikala je zgolj, da je bila Pogodba sklenjena z namenom, da bi škodovala upnikom, čemur pa ni moč slediti, in izpovedala, da je bilo v času sklepanja Pogodbe slabše kot na začetku. Ob zgoraj obrazloženem je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da ob tem, ko ni navedb in dokazov o tem, da bi tožnica imela v letu 2010 več upnikov, ni mogoče sklepati, da je bil namen tožencev ta, da se škodi družbenim upnikom in da se prepreči prodaja nepremičnine v stečajnem postopku (slednjega tudi sicer izrecno tožeča stranka niti ni zatrjevala). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je druga toženka z izpovedbo, da je šlo z dejavnostjo navzdol, kmalu po tem ko so se preselili v hišo, in da je imela tožeča stranka po letu 2010 za polovico manj zaposlenih, ker ni bilo dela, potrdila slabo finančno-ekonomsko stanje v času, ko je bila sklenjena Pogodba, oziroma vsaj slabše, kot je bilo leta 2007. Ob tako ugotovljenih okoliščinah, dejstvu, da je tožeča stranka imela upnike, nespornem dejstvu, da je bil predlagan stečaj že v letu 2012, kar je relativno kmalu po sklenitvi Pogodbe, ter tudi nespornem dejstvu, da sta toženca pred sklenitvijo Pogodbe plačevala tožeči stranki najemnino za nepremičnino, se pritožbeno sodišče strinja s tožečo stranko, da vse to kaže na prirejen zapis v sporni Pogodbi, da S., d.o.o. priznava, da sta drugopogodbeni stranki v navedeno nepremičnino v času trajanja njune zakonske zveze vložili precejšnja finančna sredstva, zaradi česar jima in njunim trem otrokom ustanavlja osebno služnost - služnost brezplačnega stanovanja in uporabe stanovanjske hiše.

8Dejanske ugotovitve tega primera tako omogočajo zaključek, da je glavni cilj, ki so ga pravdne stranke zasledovale s sklenitvijo Pogodbe - da se prepreči upnikom poplačilo njihovih terjatev iz tega nepremičnega premoženja tožeče stranke, prerasel v poslovno podlago, saj je bil to interes oziroma skupni namen obeh pogodbenikov, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo kot bistveno okoliščino, da je bil prvi toženec v času sklenitve Pogodbe edini družbenik in direktor tožeče stranke, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi lahko šlo za konflikt interesov, druga toženka pa je bila njegova zakonska žena. Zgolj to, da sta toženca po sklenitvi pogodbe živela v hiši, še ne onemogoča zaključka, da je šlo za navidezno podlago. Po obrazloženem ni moč slediti toženkini izpovedbi, da pogodba ni bila sklenjena z namenom, da bi se škodovalo upnikom. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje, v opreki z moralnimi načeli. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Dejstvo, da je bil sporni pravni posel sklenjen z izključnim namenom, da se pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju neke podlage (razloga) za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini in upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov tožeče stranke, nudi sklep o zavržnosti ravnanja in s tem nedopustnosti kavze po drugem odstavku 40. člena OZ. Pogodba je zato po četrtem odstavku 39. člena OZ nična.

9Pritožbeno sodišče je zato utemeljenima pritožbama ugodilo iz že zgoraj navedenih razlogov in zato drugih pritožbenih navedb ni presojalo ter izpodbijano sodbo ter dopolnilni sklep o stroških na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo, tako da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe, kakor tudi posledično na podlagi določbe 87. člena OZ o posledicah ničnosti zahtevku, da je vknjižba služnosti v zemljiški knjigi neveljavna in da se izbriše, saj je vknjižba neveljavna, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla (243. člen Zakona o zemljiški knjigi), ter stroškovnemu zahtevku.

10Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je torej moralo sodišče druge stopnje ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških. Ker je tožeča stranka v pravdi na prvi stopnji uspela, ji morata toženca nerazdelno povrniti potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upravičena je do povrnitve stroškov zastopanja po odvetniku (odvetniških nagrad in izdatkov v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi), in sicer do 828,10 EUR nagrade za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 1.019,20 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210), 764,40 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR za izdatke (tar. št. 6002), 21,50 EUR za potne stroške (tar. št. 6003), 2,00 EUR za parkirnino (tar. št. 6006) ter 22 % DDV v znesku 584,14 EUR (tar. št. 6007). Poleg tega pa je upravičena tudi do povrnitve plačane sodne takse za redni postopek v znesku 855,00 EUR in za (prvi) pritožbeni postopek v znesku 939,00 EUR. Toženca sta ji tako nerazdelno dolžna plačati 5.033,34 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

11Tožeča stranka je v posledici uspeha s predmetno pritožbo upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne pritožbene stroške priznalo nagrado za pritožbeni postopek v znesku 1.019,20 EUR (tar. št. 3210) in 22 % DDV (242,22 EUR; tar. št. 6007) na ceno odvetniške storitve, ne pa tudi stroška sodne takse za ta pritožbeni postopek, ker je bila tožeča stranka oproščena plačila sodne takse. Toženca morata tožeči stranki nerazdelno plačati 1.243,42 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude s plačilom pa na podlagi že zgoraj citiranih določb OZ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.