VSRS Sklep VIII Ips 295/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na sodno presojo zakonitosti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v zvezi s tem na reparacijski in reintegracijski zahtevek. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila tožba vložena po izteku 30 dni od dneva, ko je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožniku, pri čemer datum vročitve odpovedi izhaja iz navedb tožnika v tožbi.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani sklep. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja, kdaj je bila tožniku vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila tožniku odpoved vročena 6. 7. 2015, iz prve pripravljalne vloge tožnika pa, da je bil tega dne seznanjen z namero o odpovedi. Tako je ostalo sporno oziroma nepojasnjeno, kdaj je tožnik dejansko podpisal vročitev odpovedi. Če na podlagi dokazov, ki jih predlagajo stranke ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (kršitev 215. člena ZPP). Ker je sodišče preuranjeno zaključilo, da je datum vročitve nesporen, je ob dejstvu, da tožena stranka ni predložila dokazila o vročitvi, ter dveh neskladnih trditvah tožnika, zmotno uporabilo procesno določbo 212. člena ZPP. Odločitev sodišča v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je na podlagi drugega odstavka 86. člena ZPP zavzelo stališče, da sme stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, tudi sama dajati izjave pred sodiščem, ki jih to mora upoštevati. Pisna izjava lahko nadomesti trditveno podlago, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze v smeri pravočasnosti vložene tožbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja v vsebini listin in samo listino.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, kdaj je bila tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Oba sklepa povsem jasno ugotavljata, da je bila odpoved tožniku vročena 6. 7. 2015. Tožnik dejansko uveljavlja, da ta ugotovitev ni pravilna oziroma da je vsaj preuranjena, kar pa pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Tudi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Revizija namreč ne uveljavlja tega, da bi bilo glede odločilnega dejstva, to je datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi nasprotje med tem, kar se v izpodbijanem sklepu navaja glede vsebine listine in med samo listino, temveč nasprotno navaja, da je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listine. Navedeno pa pomeni zatrjevanje, da je sodišče na podlagi listine napravilo napačen zaključek. Ni nasprotja med navedbo izpodbijanega sklepa, da je tožnik tako v tožbi kot v prvi pripravljalni vlogi navedel, da mu je bila odpoved vročena 6. 7. 2015 in vsebino obeh vlog.

8Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP. Slednji določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšna dejstva, o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Uporaba pravil o dokaznem bremenu tako pride v poštev le v primeru tako imenovane spoznavne krize, do katere pride po izvedenem dokaznem postopku. Sklep o zavrženju tožbe je bil izdan na podlagi 274. člena ZPP v okviru predhodnega preizkusa tožbe in že zato ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9Tudi sicer glede vprašanja, kdaj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožniku, ni nejasnosti, kakršno zatrjuje tožnik. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da mu je bila odpoved vročena 6. 7. 2015; enako je navedla tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo in se pri tem izrecno sklicevala na zamudo roka za vložitev tožbe; tožnik je nato še v prvi pripravljalni vlogi, ki je bila vložena pol leta kasneje, kot nesporno dejstvo (glede na to, da ga tožena stranka ni prerekala) navedel, da mu je bila odpoved vročena 6. 7. 2015. Tožnik datuma vročitve odpovedi ni problematiziral niti potem, ko je sodišče prve stopnje na (najmanj) drugem naroku za glavno obravnavo zapisniško ugotovilo, da iz tožbenih navedb izhaja, da je bila odpoved tožniku vročena 6. 7. 2015, da je bila tožba priporočeno oddana na pošto 6. 8. 2015, rok za vložitev tožbe pa se je iztekel 5. 8. 2015 (zaradi česar se postopek v zvezi z odpovedjo izloči v posebno opravilno številko in se pod njo izda ustrezna odločba). Zgolj na podlagi zapisa v pojasnilih, ki jih je tožnik naslovil na svojega pooblaščenca (priloga A7), da ga je 6. 7. 2015, ko je prišel v službo po dopustu, poklicala direktorica na razgovor in mu povedala namero o redni odpovedi ter da je želela, da takoj zapusti podjetje, ni mogoče sklepati, da tožnik s tem uveljavlja, da mu odpoved tega dne ni bila vročena.

10Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP. Ni možno šteti, da bi sodišče zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, če je svojo odločitev oprlo na skladne in neprerekane navedbe obeh strank o času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kadar stranka navede neko dejstvo, kot je to storil tožnik v tožbi, nasprotna stranka pa tem navedbam pritrdi, potem od nasprotne stranke ni mogoče zahtevati, da še dodatno (v konkretnem primeru s predložitvijo dokazila o vročitvi) dokazuje dejstvo, ki ga je priznala.

11Pravilno je sicer stališče tožnika, da je tudi njegova pojasnila k tožbi, ki jih je naslovil na svojega pooblaščenca in jih je ta priložil k prvi pripravljalni vlogi, potrebno šteti za del trditvene podlage tožnika, kar je nenazadnje razvidno tudi iz vsebine pripravljalne vloge. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da med tožbenimi navedbami o tem, da mu je bila odpoved vročena 6. 7. 2015 in opisom razgovora tožnika z direktorico tega dne, ni nasprotja, ki bi od sodišča zahtevalo nadaljnje razčiščevanje, ali je bila tožba tožniku res vročena takrat, kot je sam navedel v tožbi in pripravljalni vlogi.

12Zgolj zato, ker sodišče tožbe ni zavrglo že takoj po prejemu tožbe oziroma po prejemu odgovora na tožbo izpodbijani sklep ni nezakonit. Prvi odstavek 274. člena ZPP sicer res določa, da po predhodnem preizkusu tožbe predsednik senata izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Vendar pa ta določba ni ovira, da predsednik tak sklep izda tudi kasneje, po prvem naroku za glavno obravnavo, kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru.

13Ob ugotovitvi, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 6. 7. 2015 in da je tožbo vložil 6. 8. 2015 je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, saj je bila tožba vložena 31. dan od vročitve odpovedi.

14Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.