VSM sklep IV Kp 13873/2012

I. Pritožba zagovornika obsojenega T.M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Kr 13873/2012 z dne 16.6.2016 na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo zagovornika obsojenega T.M., za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št, I K 13873/2012 z dne 17.4.2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 13873/2012 z dne 13.11.2014.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni in dopusti obnovo kazenskega postopka, podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, katere ne opredeli, saj ne pove, za katero konkretno kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP bi naj šlo. Z izvajanji, da napadeni sklep nima razlogov o priloženih novih dokazih, to je zdravniških potrdilih, obvestilih zdravnika ter kopiji ambulantnega kartona, pa pritožba očitno uveljavlja 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Napadeni sklep ima namreč povsem zadostne in ustrezne razloge o tem, zakaj navedeni dokazi in dejstva v ničemer ne bi spremenili že sprejete pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje (7. do 9. točka sklepa). Iz izvajanj pritožbe pa je razvidno, da pritožnik v okviru tega pritožbenega razloga graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj se z gornjimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja.

5Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja le uvodoma, vendar pri tem ne konkretizira, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz izvajanj pritožbe, da sta sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, opr. št. I K 13873/2012, napačno uporabili določbe KZ-1 in odločili, da je obsojenec izvršil 27 kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavki 190. člena KZ-1, čeprav gre po mnenju zagovornika, ki se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 13873/2012 z dne 3.9.2015 in opr. št. I Ips 444/2008 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 13873/2012 z dne 25.4.2016, zgolj za eno trajajoče kaznivo dejanje, pa je razvidno, da graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da obnovitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ni podan. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ni podan.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadenega sklepa prepričljivo, podrobno, predvsem pa pravilno pojasnilo, zakaj je zahtevo za obnovo kazenskega postopka moralo zavreči po določbi prvega odstavka 413. člena ZKP. S prvostopenjskimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7Po mnenju pritožbe bi se morala določba 5. točke prvega odstavka 410. člena ZKP širše razlagati, glede na to, da je gotovo, da obsojeni ni storil 27 kaznivih dejanj. Pritožba graja tudi dokazno oceno novo predloženih dokazov, kateri v pravnomočni sodbi niso bili dokazno ocenjeni, ker sodišče z njimi ni razpolagalo. Glede na vsebino novih dokazov, obsojencu ni mogoče očitati zlonamerne preprečitve stikov, saj je bil mld. V.M. bolan in stikov iz tega razloga objektivno ni bilo mogoče izvesti.

8S takšnimi pritožbenimi stališči se ni mogoče strinjati. Zagovornik zahtevo za obnovo postopka utemeljuje na določbi 5. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, po kateri se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v korist obsojenca, če se v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje ali za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih dejanj, navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki kažejo na to, da obsojenec ni storil dejanj, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, da pa bi to dejstvo bistveno vplivalo na odmero kazni. V zvezi s tem sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa pravilno ugotavlja, da je bil obsojenec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega 27 kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 in ne nadaljevanega kaznivega dejanja ali kaznivega dejanja, ki sestoji iz več istovrstnih kaznivih dejanj, torej ko gre za navidezni realni stek več dejanj, ki so pravno opredeljena kot eno dejanje. Zato obnovitveni razlog že iz tega razloga ni podan. Pritožbeno zatrjevanje, da je potrebno določbo 5. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, v korist obsojenca razlagati širše, nima podlage v določilih ZKP. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje, že zaradi kršitve kazenskega zakona v pravnomočni sodbi, dovoliti obnovo kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem pravilno obrazložilo, da obnova kazenskega postopka zaradi kršitve kazenskega zakona, ni dovoljena oziroma povedano drugače, kršitev kazenskega zakona ne more biti razlog za obnovo kazenskega postopka (410. člen ZKP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da v pravnomočni sodbi kršitev kazenskega zakona ni bila ugotovljena. Kot je bilo pritožniku obrazloženo že v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 13873/2012 z dne 3.9.2015, na katero se sklicuje tudi pritožba, bi moral obsojenec kršitev kazenskega zakona konkretizirano uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker tega ni storil, Vrhovno sodišče RS o njej ni niti odločalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Tega dejstva pa ne spremeni niti sklicevanje pritožbe, da bi kršitev kazenskega zakona po uradni dolžnosti moralo odpraviti pritožbeno sodišče, saj je potrebno na kršitev kazenskega zakona, ki ga uveljavlja pritožnik, v vsakem primeru opozoriti že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Gornjih pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da pri obsojencu ni podan obnovitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, pa ne more omajati niti sklicevanje pritožbe na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ips 444/2008 z dne 16.4.2009 ali sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 13873/2012 z dne 25.4.2016. Pritožbeno sodišče namreč v postopku obnove kazenskega postopka, ne more odločati o kršitvah kazenskega zakona, ki naj bi bile storjene v pravnomočni kazenski sodbi, kot to pričakuje pritožba. Obsojenec je bil na podlagi pravnomočne in izvršljive kazenske sodbe pozvan na prestajanje zaporne kazni. Zato so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja o kršitvah pravic do svobode, do poštenega sojenja, do enakosti pred zakonom ter o nezakonito izrečeni kazenski sankciji in nezakonitem zaporu, ki jih pritožba tudi sicer podrobneje ne obrazloži.

9Ne drži zatrjevanje pritožbe, da so razlogi o priloženih novih dokazih, v napadenem sklepu pavšalni. Sodišče prve stopnje se je namreč podrobno in prepričljivo opredelilo do vseh priloženih dokazov in pri tem utemeljeno zaključilo, da dokazi in dejstva, ki jih je obsojenec priložil k vlogi, niso takšni, da bi vplivali na odločilna dejstva v pravnomočni sodbi, to je na strojena kazniva dejanja in krivdo obsojenca (6. do 9. točka sklepa). Kar zadeva priložena zdravniška potrdila, obvestila zdravnika o boleznih mld. V.M. in fotokopije ambulantnega kartona, je bilo pravilno ugotovljeno, da ne prinašajo nič novega. Že v kazenski sodbi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obdolženčevo nezmožnost zagotavljanja stikov, tako zaradi bolezni obsojenca kot zaradi bolezni otroka ter se pri tem podrobno ukvarjalo z opravičili, zdravniškimi potrdili, obvestili vrtca o prisotnosti otroka in razlogi za neizvedbo stika. Pri takšni presoji je utemeljeno upoštevalo predvsem vsebino izvršljive sodne odločbe, ki je v takih primerih zagotovila ustrezne varovalke, torej nadomestni termin stika (naslednji četrtek oziroma prvi četrtek po ozdravitvi otroka). Zato pritožba s priloženimi zdravniškimi potrdili, obvestili zdravnika, fotokopijo ambulantne kartoteke ter sklicevanjem, da je bil otrok tudi v času nadomestnega stika bolan, v posledici česar obsojencu ni mogoče očitati zlonamerne preprečitve stike, ne more biti uspešna. Obsojenec bi glede na vsebino izvršljive sodne odločbe, moral v vsakem primeru zagotoviti stik mld. V.M. s starimi starši, kar pa se v obdobju dveh let praktično ni zgodilo. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali so v ravnanju obsojenca podani objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja. Na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev, da obsojeni ni zagotovil stika na določen termin, niti nadomestni ali drugi termin, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo o protipravnem ravnanju obsojenca ter krivdi za očitana kazniva dejanja, ki so mu bila tudi dokazana. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko ponovno predlaga dokaze, ki so že bili izvedeni in ocenjeni v kazenskem postopku, ker obnova postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev. Pritožba zagovornika pa tudi v preostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato ne more biti uspešna.

10Ob navedenem, in ker prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, ki jih v pritožbi navaja zagovornik obsojenca, je bilo potrebno o njegovi pritožbi odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Odločitev o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7113, 7143) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca.