VSM sodba I Cpg 447/2016

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah I in II spremeni, tako izrek sedaj v celoti glasi:

- „Tožbeni zahtevek, ki glasi:

- „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 221.224,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 2. 2010 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

- 2. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo,

- se zavrne.

- Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.106,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje“.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 221.224,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2010 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 18.141,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

- Drži, da zahtevek na plačilo denarnega zneska temelji na dveh neodvisnih bančnih garancijah. Je pa sodišče prve stopnje prezrlo, da morajo biti za izplačilo izpolnjeni pogoji, določeni v bančni garanciji. Ne drži, da sta po stališču toženke predmet obravnave odvisni - pogojni bančni garanciji. V nadaljevanju pritožbe toženka pojasnjuje razlike med odvisnimi in neodvisnimi ter med pogojnimi in nepogojnimi neodvisnimi bančnimi garancijami. V tem kontekstu se sklicuje na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki še vedno veljajo in urejajo institut bančne garancije (1083. - 1087. člen).

- Po (nespornem) stališču pravne teorije in sodne prakse (odločba VS RS III Ips 4/2015 z dne 21. 6. 2016) lahko neodvisne bančne garancije vsebujejo pogoje, ki na njihovo neodvisnost ne vplivajo. V takšnih primerih za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, če so banki predložene izjave, listine ali dokumenti, ki po vsebini in obliki ustrezajo garancijskim pogojem. Zmotna je materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je (bil) v obravnavani zadevi edini pogoj za vnovčitev bančne garancije pisni poziv upravičenca. Sodišče prve stopnje se sklicuje na članek dr. Jerneja Sekolca „Plačaj takoj, ugovarjaj kasneje“ (Pravna praksa št. 369/1997), a le v delu, v katerem avtor pojasnjuje naravo in vlogo bančnih garancij v poslovni praksi in jo za lažje razumevanje primerja z bančnim depozitom. Spregleda pa, da isti avtor v istem članku pojasnjuje tudi vlogo pogojev v bančnih garancijah in poudarja, da je za neodvisno (pogojno) bančno garancijo značilno, da mora garant plačati takoj, ko so izpolnjeni pogoji, določeni v garanciji.

- Toženka v pritožbi (ponovno) poudarja, da tožnica v zahtevi za vnovčitev bančne garancije št. 56764/73 ni navedla vzrokov za njeno vnovčitev. V zvezi z očitkom izpodbijane sodbe, da je bilo toženki znano, zakaj je tožnica zahtevo podala, pa (ponovno) poudarja, da je vnovčitev bančne garancije zavrnila, ker zanjo niso bili izpolnjeni pogoji in ne zato, ker bi bila zahteva neupravičena.

- V zvezi z avansno garancijo št. 56764/03 toženka (ponovno) pojasnjuje, da slednja sploh ni začela veljati, saj je bila izdana pod odložnim pogojem, ki se ni izpolnil. Tožnica je na TRR naročnika garancije dne 12. 12. 2003 plačala avans v višini 166.714,79 EUR, manjkajočega zneska do celotnih 193.571,55 EUR pa ni poravnala. Iz garancije jasno izhaja, da začne veljati, ko je na TRR naročnika plačan avans. O takšnem stališču je toženka tožnico obvestila, pri čemer ni imela podlage za preklic garancije.

- Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo poudarja, da gre za brezpogojno bančno garancijo (to izhaja iz njene vsebine), tako da bi bilo navajanje kakršnikoli pogojev v nasprotju z jasno določbo o brezpogojnosti garancije. Bančna garancija je v prvi vrsti instrument zavarovanja upravičenca, zato je treba morebitne nejasne določbe razlagati v korist upravičenca in ne izdajatelja garancije.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožbena graja v tej smeri je le pavšalna.

6Je pa zmotna materialno pravna presoja izpodbijane sodbe, da je toženka (garant) v skladu z določbo prvega odstavka 1087.(1) v zvezi s prvim odstavkom 1083. člena ZOR(2) dolžna plačati tožnici zahtevani znesek.

7Sporni garanciji sta (tudi) po stališču sodišča druge stopnje neodvisni bančni garanciji (takšno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo v točki 11 in 12 obrazložitve), ki zavezujeta garanta, da po tem, ko ga upravičenec pozove k plačilu in po tem, ko upravičenec izpolni pogoje, navedene v garanciji, plača takoj in brez ugovorov.

8Ne soglaša pa pritožbeno sodišče s stališčem v točki 11 obrazložitve, da je (bil) v obravnavani zadevi edini pogoj za vnovčitev bančnih garancij pisni poziv upravičenca in nadaljnjim zaključkom v točki 13 obrazložitve, da se toženka s tem, ko zatrjuje, da tožnica ni izpolnila vseh pogojev, navedenih v garancijah, zavzema za presojo, da sta bili po splošnih pravilih o bančnih garancijah (1083. - 1086. člen ZOR) izdani odvisni - pogojni bančni garanciji.

9Toženka v tem kontekstu v pritožbi utemeljeno opozarja na ločevanje med nepogojnimi in pogojnimi neodvisnimi bančnimi garancijami. Pri prvih se za njihovo vnovčitev zahteva le pisni poziv upravičenca, pri drugih pa mora upravičenec poleg zahteve izpolniti še dodatne pogoje, določene v garanciji, ki morajo biti takšni, da ne nasprotujejo naravi instituta - neodvisnosti zavarovanja glede na temeljni posel (pogoji dokumentarne narave).

10V obravnavani zadevi je toženka v odgovoru na tožbo zahtevku nasprotovala z navedbo, da zahtevi za izplačilo ne vsebujeta vseh v garanciji postavljenih zahtev (pogojev). Vsebujeta samo obvestilo, da izvajalec ni izpolnil vseh obveznosti po pogodbi, ne pa tudi izjave upravičenca v zvezi z vzroki vnovčitve garancije. Tožnica bi morala navesti, kako oziroma v kakšnem smislu je naročnik garancije kršil obveznosti oziroma katerih svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnil. Tožnica je takšnim trditvam nasprotovala in vztrajala pri stališču, da sta obe garanciji neodvisni in brezpogojni.

11Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem toženke.

12V neodvisni bančni garanciji so kot pogoj za njeno vnovčitev lahko določeni pogoji dokumentarne narave, ki ne spremenijo narave garancije v odvisno (npr. izjava upravičenca, v kateri mora navesti, kako je naročnik garancije kršil obveznost iz temeljnega posla, izjava tretje osebe, npr. nadzornega inženirja, da dela niso bila dokončana v roku, predložitev dokumenta, listine, itd.). Pri teh garancijah banke ne preverjajo resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, temveč za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se banki predložene izjave, dokumenti in listine skladajo z garancijskimi pogoji(3). Takšna bančna garancija kljub pogojem ohrani svojo neodvisno naravo (tako tudi VR RS v odločbi III Ips 4/2015 z dne 21. 6. 2016).

13Da banka prevzema obveznost poravnave določenega zneska v korist prejemnika garancije (upravičenca), če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji, izhaja tudi iz dikcije 1083. člena ZOR (pojem bančne garancije). V povezavi z določbo 1087. člena ZOR, ki ureja garancijo „brez ugovora“ (neodvisno garancijo), pa pogoji pri tej garanciji ne smejo biti takšni, da bi se spremenila pravna narava bančne garancije.

14In prav za takšen pogoj dokumentarne narave (izjava upravičenca v zvezi z vzroki vnovčenja - kako je naročnik garancije kršil obveznost iz temeljnega posla) je šlo v primeru spornih garancij. Glede na vsebino odgovora na pritožbo velja v tem kontekstu le pripomniti, da tožnica ni pravočasno zatrjevala, da je vsebina garancije kakorkoli nejasna (ker gre za enostranski pravni akt, spornih določb ni mogoče razlagati po skupnem namenu pogodbenih strank, ampak po principu jezikovne in logične razlage ter po principu razlage nejasnih določil v posebnih primerih - 83. člen OZ).

15Glede na navedeno ni mogoče soglašati z zaključki izpodbijane sodbe v točkah 13 in 14 obrazložitve. Res je, da iz spornih garancij izhaja „nepreklicna in brezpogojna zaveza na prvi poziv“, kar pa še ne dopušča zaključka, da upravičenec ni dolžan izpolniti pogoja, navedenega v garanciji - pojasniti vzrokov vnovčenja. Gre za pogoj dokumentarne narave - izjava upravičenca, katere resničnosti garant ne preverja in ne za vprašanje upravičenega oziroma neupravičenega poziva na plačilo (fraudolozno ravnanje upravičenca), o čemer polemizira sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve.

16Kar zadeva zaključek izpodbijane sodbe v točki 14 obrazložitve, da bi lahko banka tožnico pozvala na dopolnitev zahtev, pa velja poudariti naslednje:

17ZOR ne določa, v kolikšnem času bi moral garant odločiti o zahtevi upravičenca iz naslova bančne garancije. Določa tudi ne, kaj bi moral storiti, ko je zahteva pomanjkljiva. Je pa pa brez dvoma za upravičenca ta okoliščina pomembna, saj lahko npr. v primeru zavlačevanja z odločitvijo poteče rok veljavnosti bančne garancije. V primeru, da garant pravočasno sprejme odločitev, in v primeru zavrnitve zahteve zanjo navede tudi razloge, pa lahko upravičenec zahtevo (pravočasno) dopolni in ponovno zahteva izplačilo po bančni garanciji. Brez dvoma že splošno načelo obligacijskega prava iz 5. člena OZ (načelo vestnosti in poštenja) nalaga banki da o zahtevi upravičenca v primernem roku odloči in v primeru zavrnitve pojasni razloge.

18V obravnavani zadevi tožnica, ki je menila, da sporni garanciji ne vsebujeta nobenih pogojev (da za vnovčitev zadostuje že zahteva), v postopku niti ni zatrjevala, da banka ni ravnala skrbno - da je ni pravočasno obvestila o zavrnitvi zahteve, da zanjo ni navedla razlogov oziroma je ni pozvala na dopolnitev zahteve. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka tožnico pozvala na dopolnitev zahtev, tako nima ustrezne trditvene podlage. Sicer pa: iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica zahtevo na toženko naslovila (šele) 23. 3. 2004, t.j. dva dni pred potekom veljavnosti garancij. Veljavnost je potekla 25. 3. 2004 (da bi bila podaljšana, tožnica ni zatrjevala), že 26. 3. 2004 pa je bil izdan sklep, s katerim je bilo banki prepovedano izplačilo po obeh garancijah (sklep Okrožnega sodišča v Mariboru II R 19/2004). To izhaja iz odgovora toženke z dne 29. 3. 2004. Sodna prepoved izplačila je bila „odpravljena“ šele v letu 2010 (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 84/2010 z dne 2. 2. 2010), takrat pa je toženka (listina z dne 3. 5. 2010) zahtevi za vnovčitev zavrnila iz razlogov, na katere se sklicuje tudi v tem postopku.

19V zvezi z garancijo za vračilo avansa pa je glede na razloge izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve, s katerimi pritožbeno sodišče ne soglaša, treba pojasniti naslednje:

20Pritožnica (ponovno) utemeljeno opozarja, da je bilo v garanciji za vračilo avansa št. 56765/03 izrecno navedeno, da garancija „stopi“ v veljavo z dnem prispetja avansa v višini 193.571,65 EUR na TRR naročnika garancije, odprtega pri N. d.d.. Določilo je jasno in ne omogoča drugačne razlage od tiste, da garancija začne veljati, ko je avans v dogovorjeni višini, torej v celoti, poravnan (tudi za tožnico ni sporno, da je bil plačan v znesku 166.714,79 EUR). Res je, da bi lahko banka garancijo preklicala, saj še ni začela veljati (nepreklicnost garancije se nanaša na fazo, ko le - ta že učinkuje in jo je že mogoče vnovčiti), a to v zadevi glede na gornje razloge ni odločilno.

21Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kar natančneje izhaja iz izreka odločbe (353. člen ZPP).

22Ker je sodišče druge stopnje odločbo spremenilo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je upravičena do povrnitve naslednji stroškov postopka: nagrada za postopek z revizijo 2.546,00 EUR (tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi) in 22% DDV (560,00 EUR), skupaj 3.106,00 EUR.

---.---

Op. št. (1) : Če vsebuje bančna garancija klavzulo „brez ugovora“, „na prvi poziv“ ali besede z enakim pomenom, banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti.

Op. št. (2) : Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji.

Op. št. (3) : V. Krajnc: Pogoji v neodvisni bančni garanciji, Podjetje in delo, št. 6-7/2012