1086. člen ZOR

Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

Namen neodvisne bančne garancije je preprečiti, da bi garant zavlačeval z izplačilom, dokler se ne bi nesporno ugotovilo, ali je obveznost iz temeljnega posla prekršena ali ne. Tega osnovnega namena bančne garancije ni mogoče zaobiti niti v sporu med naročiteljem in upravičencem, to je v primeru, ko naročitelj proti upravičencu uveljavlja zahtevek na prepoved unovčenja bančne garancije. Obsega napak v sporu, v katerem se presoja utemeljenost zahteve za unovčenje bančne garancije, tako ni dopustno ugotavljati. Presoja obsega napak na izvedenih delih bi predstavljala že razreševanje osnovnega pravnega razmerja, kar pa je v nasprotju z namenom neodvisne bančne garancije kot samostojnega in od temeljnega posla neodvisnega sredstva zavarovanja obveznosti. Z materialnopravnim merilom presoje neupravičene zahteve za izplačilo na podlagi bančne garancije, ki je zoženo na očitno neutemeljenost zahtevka, je povezan tudi način ugotavljanja zlorabe. Zloraba pravic iz bančne garancije je podana, če obstajajo jasni in likvidni dokazi, ki onkraj razumnega dvoma kažejo na zlorabo pravice, ne da bi to terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka. O očitni neutemeljenosti in

Izdajatelj bančne garancije ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (npr. zavarovalnice in nekatere finačne institucije). Tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj ima v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena. Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria).

Izrecna izključitev ugovorov je pogoj za nastanek garancije "brez ugovora" (1087. člen ZOR), te pa v garancijski izjavi ni bilo. Zato navedena bančna garancija (garancijska izjava) ni bila garancija "brez ugovora", temveč bančna garancija po splošnih določilih ZOR o bančni garanciji (1083. člen, 1084. člen in 1086. člen ZOR). Če je izdana bančna garancija, ki ni garancija "brez ugovora", potem lahko banka uveljavlja ugovore iz razmerja med upravičencem in naročnikom. Prav zato mora upravičenec po svoji strani storiti tisto, kar je nujno, da lahko banka morebitne ugovore sploh uveljavlja. Zaradi tega ne zadošča, da upravičenec zgolj zatrjuje, da je dolg nastal. Predložiti mora tudi tista dokazila, iz katerih izhaja, da je dobavil blago ali opravil storitev. Ta predpostavka za uveljavitev zahtevka tožeče stranke iz garancije izhaja iz zakonskih določb o bančni garanciji kot vrsti pravnega posla (1083. člen ZOR in naslednji).

Za neodvisno garancijo je značilno, da mora garant plačati, brž, ko ga k izpolnitvi koristnik pozove (in svoj poziv ustrezno dokumentira, če je tako določeno v garanciji), ne da bi imel garant pravico presojati, ali je koristnik garancije upravičen do zahtevanega plačila. Besedilo 2. tč. sporne garancije: "Če dolžnik ne bo izpolnil svojih denarnih obveznosti iz pogodbe...", garantu take pravice po prepričanju pritožbenega sodišča ne daje. Gre zgolj za opredelitev (pravnega) dejstva iz pogodbe, opredeljene v 1. tč. garancije, zaradi katerega je bila garancija izdana (prim. 1. odst. 1083. čl. ZOR). Neodvisna garancija je abstraktna. To pomeni, da njen učinek ni odvisen od veljavnosti posla ali presoje o obstoju dejstva, katerega uspeh se garantira. Takšna značilnost neodvisne garancije onemogoča njeno uvrstitev med stranske pravice iz 1. odst. 437. čl. ZOR.

Tožena stranka ni banka. Zato je potrebno njeno zavezo, ki jo je podala v izjavi, presojati izključno v skladu z njeno vsebino, ne pa po pravilih, ki veljajo za bančne garancije o 1083. do 1088. člena ZOR-a. V primeru, da se veže garancija na osnovni posel pomeni to kavzalno garancijo, ne pa abstraktno.