VSL sodba VI Kp 33582/2014

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako,

da se obdolžencu kaznivo dejanje v točki 1 izreka pravno opredeli kot kaznivo dejanje goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 in

se v izrečeni pogojni obsodbi, za to kaznivo dejanje, na podlagi petega odstavka 211. člena KZ-1 obdolžencu določi kazen 4 (štiri) mesece zapora ter se mu na podlagi 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje nespremenjeno določeno kazen za kaznivo dejanje v točki 2 izreka in nespremenjeni preizkusni dobi in posebnem pogoju, določi enotna kazen 8 (osem) mesecev zapora.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani spoznalo obdolženega A. A. za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen pet mescev zapora in nato enotno kazen devet mesecev zapora, preizkusno dobo dve leti in posebni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema B. B. znesek 478,08 €, C. C. pa znesek 598,08 €. Odločilo je, da je obdolženec dolžan oškodovancema plačati premoženjskopravni zahtevek, in sicer B. B. v višini 478,08 €, C. C. pa v višini 598,08 €, s presežkoma pa je oba oškodovanca napotilo na pravdo. Odločilo je še, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolžencu v izrečeno kazen všteje čas prebit v priporu od dne 8. 8. 2016 od 14:39 ure do dne 19. 8. 2016. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo pa ga je plačila potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, ti stroški obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kazenske sankcije. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno pa, da obdolžencu zniža določeno kazen zapora in skrajša preizkusno dobo ter odpravi posebni pogoj.

3Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja (54. člen KZ-1). Drži sicer, kot navaja pritožnik, da isti oškodovanec dejanj ni eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo tega instituta, vendar pa gre pritrditi sodišču prve stopnje v tem, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po časovni kontinuiteti dejanj, saj obdolženec dejanj ni storil istočasno ali zaporedoma, kot to zahteva zakon. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da 22 dni časovne razlike, ob dejstvu, da gre le za dve dejanji ni tako malo, da bi ravnanje obdolženca lahko opredelili kot enotno dejavnost. Pritožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 28303/2012, saj ta z obravnavano zadevo ni primerljiva. V navedeni zadevi je obtoženec storil zelo veliko število dejanj v obdobju dveh let (opis posameznih dejanj obsega kar 16 strani sodbe), v obravnavni pa le dve dejanji. Pri uporabi instituta nadaljevanega kaznivega dejanja je potrebno upoštevati tudi skupni obseg storilčeve kriminalne aktivnosti. Pri velikem številu dejanj se pogoj zaporednosti presoja manj striktno in restriktivno kot v primeru, ko se sodišče sooča zgolj z nekaj dejanji. Pritožbene navedbe v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem so zato neutemeljene. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje.

5Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je opis kaznivih dejanj v nasprotju sam s seboj in je nerazumljiv. Pritožnik niti ne pove konkretno v čem naj bi bil opis sam s seboj v nasprotju in v čem nerazumljiv, sodišče druge stopnje pa kakšnega nasprotja ali nerazumljivosti ni zaznalo. Drži sicer, da iz opisa dejanj izhaja, da je elektronske aparate obdolžencu izročila družba X. d.d. Vendar izhaja tudi, da se je obdolženec družbi prvič predstavil kot B. B., drugič pa kot C. C. in je v imenu navedenih oseb in za njun račun (ta dva sta namreč že bila X. d.d. naročnika, saj iz opisa dejanj izhaja, da je obdolženec obakrat sklenil le aneks k že obstoječi pogodbi) sklenil in podpisal določene pogodbe oz. anekse, s katerimi je torej zavezal B. B. in C. C., sebi pa pridobil elektronska aparata, katerih vrednost je bila 478,08 € in 598,08 €, za zgolj 1,00 €. Prav tako izhaja, da si je protipravno premoženjsko korist s takšnim ravnanjem pridobil na škodo B. B. in C. C. Na podlagi navedenega ni mogoče slediti pritožniku, da je oškodovanka obdolženčevih dejanj lahko le družba X. d. d. ter da to izhaja tudi iz opisa obeh dejanj.

6S pritožbenimi navedbami, da v spisu ni zanesljivih podatkov o tem, da sta bila B. B. in C. C. oškodovana in da sta X. d.d. iz tega naslova kaj plačala, pritožnik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in obdolženčevim priznanjem krivde po obtožnem predlogu za obe dejanji (kot že navedeno iz opisa dejanja izhaja tudi očitek obdolžencu, da si je protipravno premoženjsko korist pridobil na škodo B. B. in C. C.) ter njegovim pripoznanjem priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov s strani B. B. in C. C., česar pa ne sme (drugi odstavek 370. člena ZKP). S temi pritožbenimi navedbami pritožnik zato ne more uspeti.

7Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon, ker je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožnega predloga uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Ravnanje obdolženca, ki je opisano pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, je namreč nepravilno pravno opredelilo kot kaznivo kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da si je obdolženec pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 478,08 €, torej manj kot 500,00 € in si je korist v takšni višini tudi hotel pridobiti, saj je očitno želel prav to elektronsko napravo (peti odstavek 211. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1), s tem pa je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po petem odstavku 211. člena KZ-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbi o krivdi spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je le-to utemeljilo vrsto kazenske sankcije in odmero njene višine, zato je obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi, ob nespremenjeni preizkusni dobi in posebnem pogoju, spremenilo le določeno kazen za to kaznivo dejanje, torej dejanje pod točko 1 izreka sodbe in posledično tudi določeno enotno kazen in sicer je obdolžencu za kaznivo dejanje goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1 zaradi privilegirane oblike dejanja določilo štiri mesece zapora in nato na podlagi 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen osem mesecev zapora.

9Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ne določi.