VSL sklep II Cp 2205/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 73179/2015 z dne 17.6.2015 tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v višini 369,15 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se na 118. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in graja stališče, da zahtevka za vplačilo sredstev rezervnega sklada kot upravnik ni upravičena uveljavljati. Navaja, da sredstva uveljavlja v imenu in za račun vseh etažnih lastnikov na podlagi zakonskega pooblastila in pooblastila ostalih etažnih lastnikov. To je razvidno že iz izdanega računa, ki je podlaga za tožbo. Razen tega je tožnik – upravnik tudi etažni lastnik; v lasti ima poslovni prostor, posamezni del stavbe št. 61. Tudi kot etažni lastnik je samostojno legitimiran za uveljavljanje sredstev rezervnega sklada. Ne soglaša z ugotovitvijo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Izvedbo naroka je tožeča stranka predlagala na šesti strani svoje vloge z dne 6.10.2015 in to z odebeljenim tiskom. Bistvena kršitev postopka je storjena, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank. Napačno je uporabljen 341. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker sodišče v nasprotju s spisovnimi podati navaja, da izvedba glavne obravnave ni bila zahtevana. Sodba je pomanjkljiva, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je pomanjkanje aktivne legitimacije za zahtevek, kakor je postavljen, taka napaka, ki je tudi z izvedbo naroka ne bi bilo mogoče odpraviti.

4Pritožba je utemeljena.

5Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP).

6Odločeno je brez razpisanega naroka, kar je v sporih majhne vrednosti mogoče, če med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe brez razpisanega naroka (prvi odstavek 454. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve navedlo, da glavna obravnava ni potrebna, ker je sporno samó pravno vprašanje in ker izvedbe naroka nobena od strank ni zahtevala. Trditev, da nobena od strank izvedbe naroka ni zahtevala, ni točna. Tožeča stranka je izvedbo naroka za glavno obravnavo predlagala na zaključku vloge z dne 6.10.2015. Pravno odločilna dejstva, ki izkazujejo legitimacijo za vložitev tožbe, pa med strankama res niso sporna. Nesporno je, da je tožeča stranka upravnik stanovanjske stavbe B., v rezervni sklad katere bi toženec moral vplačati sredstva kot etažni lastnik posameznega dela stavbe št. 89.

7Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je na osnovi teh dejstev, ki so spodnja premisa sodniškega silogizma, materialno pravo nepravilno uporabilo. Sklicuje se na sodno prakso, ki upravniku odreka legitimacijo za uveljavljanje terjatev za vplačilo rezervnega sklada. Ta, v preteklosti neenotna sodna praksa, je od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 263/2015 usklajena. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je aktivna procesna legitimacija upravnika za izterjavo vplačil v rezervni sklad podana na podlagi zakona (tretji odstavek 44. čl Stanovanjskega zakona – SZ-1 in šesti odstavek 119. čl. SPZ). Upravnik tožbo vloži v svojem imenu, mora pa zahtevati plačilo na poseben račun, na katerem se sredstva rezervnega sklada vodijo. Sodišče prve stopnje, ki je zavzelo nasprotno materialno pravno stališče, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje ni izreklo do ne/spornosti ostalih pravno pomembnih dejstev (npr. glede višine zahtevka). Sodba je zato na podlagi 355. čl. ZPP razveljavljena.

8Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje legitimacije tožeče stranke ni preverilo na osnovi trditve, da je lastnica enega od poslovnih prostorov – posameznega dela št. 61, česar tožena stranka ni zanikala. Do pravnih posledic nespornega dejstva, da je tožeča stranka (upravnik) tudi lastnik etažne enote v stavbi, v katere rezervni sklad se vplačilo zahteva, in torej tudi na tej podlagi upravičena uveljavljati vplačilo v rezervni sklad, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker so tudi etažni lastniki upravičeni uveljavljati vplačilo drugih etažnih lastnikov v rezervni sklad, je utemeljena pritožbena trditev, da so razlogi nepopolni.

9Upoštevajoč, da je bila – do nedavna neenotna – sodna praksa glede legitimacije za uveljavljanje sredstev rezervnega sklada usklajena šele s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 4.4.2016, velja tožečo stranko opozoriti, da bo v ponovljenem postopku – zaradi stroge namenskosti iztoževanih sredstev – morala postaviti zahtevek za plačilo na račun, na katerem se sredstva rezervnega sklada vodijo; ne glede na to, da je za uveljavljanje sredstev upravičena tudi kot etažni lastnik (285. čl. ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP. Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.