VSL sodba I Cp 2237/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo „delni umik tožbe vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (I. točka)“, tožbenemu zahtevku pa ugodilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64933/2013 ohranilo v veljavi:

a) za glavnico v znesku 104.424,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2012 do plačila, zmanjšano za plačane zneske: dne 9. 11. 2012 v višini 1.250,00 EUR, dne 9. 11. 2012 v višini 800,00 EUR,dne 19. 6. 2013 v višini 862,36 EUR, dne 12. 7. 2013 v višini 207,91 EUR, dne 30. 8. 2013 v višini 74,18 EUR, dne 21. 11. 2013 v višini 184,00 EUR, dne 10. 1. 2014 v višini 60,20 EUR, dne 10. 3. 2014 v višini 261,34 EUR, dne 13. 1. 2015 v višini 190,33 EUR, dne 28. 1. 2015 v višini 130,43 EUR, dne 28. 7. 2015 v višini 64,35 EUR, dne 5. 10. 2015 v višini 23,21 EU,

b) za glavnico v znesku 60.639,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2012 do plačila, zmanjšano za plačani znesek 450 EUR dne 19. 11. 2012 in

c) za izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje do plačila (II. točka).

Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice višini 2.755,00 EUR (III. točka).

2Tožnica se pritožuje zoper del točke II. izreka sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče o zmanjšanju za plačani znesek, opredeljen v točki II. izreka sodbe pod a) 1.) v višini 1.250,00 EUR, odločilo mimo trditvene in dokazne podlage toženca. Plačilo v višini 1.250,00 EUR je upoštevalo dvakrat, najprej pri umiku in še za isti znesek je zmanjšalo dolgovano glavnico v tč. II. Opozarja, da ne gre za neupoštevano plačilo, pač pa za plačilo, za katero je tožeča stranka že delno umaknila tožbeni zahtevek. Gre namreč za dne 9. 11. 2012 prejeto plačilo v znesku 800 EUR za terjatev LD 100150024 in istega dne prejeto plačilo v znesku 450 EUR za terjatev LD 100170022, torej skupaj 1.250,00 EUR. Meni, da je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, saj v 9. točki govori o tem, da toženec v dokaznem postopku za podan ugovor višine ni zadostil, v točki 10. pa sodišče odloči mimo trditvene in dokazne podlage z obrazložitvijo, da je treba odločitev v tem postopku uskladiti z že obstoječim sklepom o izvršbi. Sodišče naj bi brez predloga strank izvedlo dokaz z vpogledom v izvršilni spis, odločitev iz drugega izvršilnega postopka pa na predmetni postopek tudi ne more imeti nobenega vpliva pravi pritožnica. Nadalje navaja, da je sodišče pomotoma v točki II. izreka pod b) navedlo datum prejetega plačila dne 19. 11. 2012, namesto 9. 11. 2012. Prav tako je prišlo do očitne pomote pri zapisu datuma izdaje sklepa o izvršbi VL 64933/2013, saj je sodišče očitno pomotoma v II. točki izreka sodbe zapisalo datum 6. 4. 2013, namesto pravilno 26. 4. 2013. Predlaga, da obe napaki sodišče odpravi s popravnim sklepom.

3Toženec se pritožuje zoper sodbo v celoti, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da za terjatev, ki jo iztožuje v tem postopku, tožnica že ima pravnomočni izvršilni naslov ter da terjatev še ni v celoti zapadla. Vztraja, da je sporna terjatev tudi po višini, saj upnik ni upošteval delnih plačil družbe K. po obeh kreditnih pogodbah z dne 9. 11. 2012. Nadalje navaja, da bi sodišče moralo neuspešno spremembo zahtevka upoštevati pri odmeri pravdnih stroškov. Zavrniti bi moralo zahtevek glede obresti, saj ga toženec ni pripoznal, dokazati pa bi ga morala tožnica. Očita, da tožnica v tem postopku zahteva več in drugače, kot s predlogom v izvršbi. Tožbeni zahtevek iz prve pripravljalne vloge naj bi bil nerazumljiv, nesklepčen in neizvršljiv, izrek izpodbijane sodbe pa je v nasprotju z datumom izdaje sklepa o izvršbi in samo vsebino zahtevka, še pravi pritožnik.

4Odgovorov na pritožbo stranki nista podali.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, v bistvenem je pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo takih kršitev določb postopka, ki bi narekovale razveljavitev sodbe.

O pritožbi tožnice

7Sodišče ni odločilo mimo trditvene in dokazne podlage, ko je pri odločitvi zoper toženca, ki je porok, upoštevalo plačila glavnega dolžnika (z upoštevanjem dejstev iz izvršilnega postopka za poplačilo iste terjatve na podlagi sporazuma o ustanovitvi hipoteke). Toženec se je namreč na plačila glavnega dolžnika in na izvršilni postopek In 33/2013 izrecno skliceval že v ugovoru. Ker upoštevajoč 1017. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) višina obveznost poroka ne sme biti višja od obveznosti glavnega dolžnika, je sodišče prve stopnje od iztoževanega zneska pravilno odštelo že opravljena poplačila terjatve, kot izhajajo iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, s katerim je to delno ugodilo ugovoru dolžnika in delno razveljavilo sklep o izvršbi In 33/2013 za 9. 11. 2012 plačan znesek v višini 1250,00 EUR.

8O tožničinem delnem umiku tožbe prvostopenjsko sodišče sicer ni pravilno odločilo, saj dejansko, konkretno (zneskovno) postopka za umaknjeni del zahtevka ni ustavilo, ampak je delna plačila, ki so bila podlaga za umik tožbe, dodalo k zneskom, za katere je navedlo, da se zanje dolgovana glavnica zmanjšuje. V izreku sodbe je namreč navedeno zgolj, da se „delni umik tožbe vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi“. Ker o konkretnem umiku dela tožbe sodišče tako sploh ni odločilo, glavnica, naložena tožencu v plačilo, torej ni dvakrat zmanjšana za znesek 1.250,00 EUR, kot to zatrjuje tožnica. S takšno (ne)odločitvijo o delnem umiku tožbe je prvostopenjsko sodišče sicer kršilo določbe postopka (3. odst. 188. čl. ZPP), a ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, ker toženec tožnici po tej sodbi ne dolguje manj, kot je na račun tega dolga po ugotovljenih delnih izpolnitvah še ostalo za plačilo.

9Sodišče prve stopnje bi moralo izračunati, koliko je toženec po delnem umiku tožbe in drugih ugotovljenih delnih plačilih še dolžan (na račun glavnice, obresti in stroškov, upoštevaje 287. in 288. čl. OZ), ter za konkretno umaknjeni znesek postopek ustaviti, za ostale plačane zneske pa sklep o izvršbi razveljaviti in tožbeni zahtevek zavrniti. Izpodbijana sodba pa tako sploh ne vsebuje zavrnilnega dela. Vendar je toženčevo obveznost na podlagi pričujočega sodbenega izreka vendarle možno natančno izračunati, zato ni mogoče reči, da bi bil izrek izpodbijane sodbe (popolnoma) nerazumljiv. Ravnanje sodišča prve stopnje ne glede delnega umika tožbe ne glede upoštevanja delnih plačil ni bilo ustrezno, saj je zanemarilo pravila vračunavanja izpolnitve (287. in 288. čl. OZ) in to prepustilo pravdnima strankama oz. nadaljnjemu izvršilnemu postopku. Vendar je bilo pravilnost in zakonitost sodbe (zlasti glede na vsebino obeh pritožb) mogoče preizkusiti in absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2.odst. 339. čl. ZPP tako vendarle ni storjena.

10Sodišče je v izreku in v obrazložitvi sodbe storilo še očitno napako pri zapisu datuma izdaje sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64933/2013, tako da je namesto pravilnega dne 26. 4. 2013, napačno zapisalo 6. 4. 2013. Prav tako je napačno zapisalo datum v točki II. izreka pod b), in sicer 19. 11. 2012 namesto pravilno 9. 11. 2012. Gre za očitni pisni pomoti, napaki v številkah oziroma datumih, ki jih lahko prvostopenjsko sodišče kadarkoli odpravi z izdajo popravnega sklepa (328. čl. ZPP).

O pritožbi toženca

11Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo toženčev ugovor, češ da ima tožnica za isto terjatev že pravnomočni izvršilni naslov. Sklep o izvršbi ni izvršilni naslov. V izvršilnem postopku In 33/2013 se sicer nesporno izterjuje ista terjatev, na podlagi sporazuma o ustanovitvi hipoteke z dogovorjeno neposredno izvršljivostjo. Ta sporazum pa ni izvršilni naslov, saj omogoča le neposredno izvršljivost iz zastavljene nepremičnine, in ne preprečuje odločanja o utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka, saj ne gre niti za že razsojeno stvar (res iudicata) niti za sodno poravnavo (res transacta). Ker upnica v izvršilnem postopku In 33/2013 izterjuje isto terjatev, je treba upoštevati le tisto, kar je bilo že izterjano (oz. plačano), kar pa je prvostopenjsko sodišče tudi storilo.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek, da terjatev tožnice ni v celoti zapadla, saj ugovora nezapadlosti toženec ni vsebinsko obrazložil. Dejstva, ki jih stranka neargumentirano prereka oziroma zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana (214. čl. ZPP). Iz navedb tožnice pa izhaja, da je terjatev zapadla v plačilo z dnem njenega odstopa od kreditnih pogodb, o katerem je bil toženec kot porok pravilno pisno obveščen (pisna izjava o odpovedi mu je bila vročena 2. 11. 2012).

13Navedbe pritožnika, da sodišče pri odločanju o višini terjatve ni upoštevalo delnih plačil družbe KB-3 (glavnega dolžnika) po obeh kreditnih pogodbah z dne 9. 11. 2012, ne držijo. Kot izhaja iz izreka sodbe (točka II. a) in b)), je delna plačila navedenega dne sodišče prve stopnje navedlo med te, ki naj se odštejejo od izvorno iztoževanega zneska (po sklepu o izvršbi).

14Pritožbene navedbe, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2015 zahtevala več kot s predlogom v izvršilnem postopku (in sicer plačilo zneska 199.124,36 EUR), so brezpredmetne, saj sodišče spremembe tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka ni dopustilo. Ker sodišče ni dopustilo spremembe tožbe, predlagane spremembe seveda pravilno tudi ni upoštevalo pri odmeri stroškov postopka. Ker tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (skupaj glede 3.308,31 EUR, kar je približno 2% od celotnega iztoževanega zneska), je prvostopenjsko sodišče na podlagi 3. odst. 154. čl. ZPP pravilno odločilo, da vse tožničine stroške krije toženec.

15Neutemeljena je tudi pritožbena kritika toženca, da bi moralo sodišče zahtevek iz naslova obračuna obresti zavrniti, ker ga toženec ni „pripoznal“, tožnica pa ga ni dokazala. Sodišče prve stopnje je toženca opozorilo, da je njegov ugovor zoper višino terjatve pavšalen in da naj ga vsebinsko argumentira. Toženec je sicer predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, a za izvedbo tega dokaza ni plačal predujma. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno in ni kršilo določb postopka, ko je štelo, da toženec priznava višino iztoževanih zneskov. Dejstva, ki jih stranka neargumentirano prereka oziroma zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana (214. čl. ZPP).

16Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje v izreku in v obrazložitvi sodbe storilo očitno napako pri zapisu datuma sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64933/2013 (namesto 26. 4. 2013 je zapisalo 6. 4. 2013), kar pa ne predstavlja kršitve določb postopka, zaradi katere bi bilo treba sodbo razveljaviti. Skladno s 328. čl. ZPP lahko sodišče na predlog strank (s popravnim sklepom) kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.

17Pritožbeni očitki obeh pravdnih strank se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pravdni stranki morata sami kriti vsaka svoje stroške neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).