UPRS sodba I U 1638/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Pristojno sodišče je tožniku z izpodbijanim sklepom za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Celju Bpp ... z dne 26. 1. 2015 priznalo potrebne izdatke in nagrado v znesku 3.159,64 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Odmerjeni znesek se nakaže iz proračunskih sredstev sodišča na transakcijski račun tožnika v 30 dneh po prejemu računa, ki ga odvetnik izstavi po pravnomočnosti sklepa.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil z odločbo št. Bpp ... z dne 26. 1. 2015 odvetnik A. določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilcu B.B. Odvetnik je prosilca zastopal v pravdnem postopku I Pg ... pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu in sicer je vložil tožbo zaradi priznanja izločitvene pravice v stečajnem postopku St ... Tožnik je pravočasno priglasil stroške v skupnem znesku 5.209,93 EUR, povečanem za 22% DDV. Pristojni organ je tožniku stroške postopka odmeril na podlagi predloženega stroškovnika v skladu z načelom potrebnosti, skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ter upoštevaje peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv).

3Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. V tožbi navaja, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) neposredno določa upravičenost odvetnika do nagrade in povračila stroškov po OT. Na podlagi ZBPP je izvajalec BPP upravičen do plačila po tarifi, peti odstavek 17. člena ZOdv pa predstavlja ureditev, ki nasprotuje ureditvi po določbah ZBPP in za primer izvajanja storitev BPP določa upravičenost odvetnika do izplačila polovice vrednosti storitev kot jo določa OT. Glede na direktno nasprotovanje dveh, za konkretni primer uporabljivih predpisov, je neposredno poseženo v pravno varnost posameznika. V tožbi zato predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in spremeni tako, da se mu v celoti priznajo priglašeni stroški za opravljene odvetniške storitve oziroma se izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter da se mu povrnejo stroški upravnega spora. Podredno pa sodišču predlaga, da predmetni postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

4V nadaljevanju navaja, da OT predstavlja predpis, ki določa minimalno vrednost posameznih odvetniških storitev. Skladno s preostalimi določbami 17. člena ZOdv so drugačni dogovori med odvetnikom in stranko dopustni ter so v celoti v domeni strank. Novela ZOdv-D pa je v zakon vpeljala določilo, ki neposredno posega v kakršnokoli svobodno urejanje razmerij odvetnika in stranke, pri tem pa se takšna ureditev nanaša zgolj na primere, ko je plačnik odvetniških storitev za posameznike, ki jim premoženjsko stanje ne omogoča odvetniškega zastopanja, država. Določba petega odstavka 17. člena ZOdv je zato po mnenju tožnika v neskladju s pravico do pravne in socialne države, načelom enakosti pred zakonom, načelom enakega varstva pravic ter pravico do svobodne gospodarske pobude. Nasprotuje tudi samostojnosti in neodvisnosti odvetništva kot dela pravosodja. Po 137. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS) so oblastni posegi v delovanje odvetnikov dopustni le v javnem interesu, v primeru obstoja stvarno dopustnega razloga za uveljavitev takšnega posega, hkrati pa morajo ohranjati in varovati samostojnost in neodvisnost odvetništva. Pred sprejetjem novele ZOdv-D so določila 17. člena ZOdv predstavljala ustrezno obliko poseganja v neodvisnost in samostojnost odvetniškega poklica, zasledovan je bil cilj, da tarifno urejanje ni prekomerno in ne vzpostavlja ureditve, po kateri bi prišlo do neenakega obravnavanja zavezancev. Ureditev kot jo predvideva peti odstavek 17. člena ZOdv pa neutemeljeno vzpostavlja neenako obravnavanje v primeru, ko se država oziroma državni organi oziroma pravna oseba javnega prava odloči za izbiro odvetnika za opravo posameznih storitev v njenem imenu, od primera, ko država odvetnika plača za zagotavljanje odvetniških storitev socialno šibkejšim posameznikom.

5Tožnik dodaja, da iz predloga zakona izhaja, da je edini razlog za sprejem določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, zmanjšanje javne porabe oziroma porabe proračunskih sredstev, zato bi bilo utemeljeno pričakovati, da se tovrstna ureditev uveljavi tudi za druge oblike odvetniškega zastopanja, katerega plačnik je država oziroma se sredstva za plačilo zagotavljajo iz državnega proračuna. Navedena ureditev v neenak položaj postavlja odvetnika, ki svojo dejavnost opravlja v okviru izvajanja BPP, v primerjavi z odvetnikom, ki storitve opravlja na podlagi podeljenega mandata posamezne stranke. Takšna ureditev pomeni vzpostavitev sistema, po katerem je istovrstna storitev, ki jo opravi posamezen odvetnik, vrednotena drugače. Posredna posledica nesorazmernega posega v položaj izvajalca odvetniških storitev je njegova odločitev, da ne bo več vključen v seznam izvajalcev, dokončna izpraznitev seznama izvajalcev BPP pa pomeni onemogočanje zagotavljanja omenjenih storitev in prikrajšanje socialno šibkih posameznikov za ustrezno pravno pomoč.

6Meni, da utemeljen razlog, ki bi dajal podlago za sprejem ureditve, po kateri bi bila opravljena istovrstna storitev po drugačni ceni, ozirajoč se na to kdo je plačnik opravljene odvetniške tarife, ne obstoji. Namen zakonodajalca je bil zmanjšanje porabe javnih sredstev, vendar varčevalni ukrepi ne morejo in ne smejo posegati v ustavno zajamčene človekove pravice in svoboščine in sicer v načelo enakosti pred zakonom. Položaj izbranega odvetnika pri opravljanju odvetniških storitev mora biti enak s položajem dodeljenega oziroma postavljenega odvetnika. Z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv se neutemeljeno razlikuje tudi med položajem odvetnika, ki storitve opravlja na podlagi določb o BPP, ter položajem državnega pravobranilca, ki zastopa državo pred sodišči in za vrednotenje storitev prav tako uporablja OT, pri tem pa ni uveljavljena ureditev, po kateri bi se vrednost tarife zmanjšala. Sedanja ureditev tako predstavlja podlago za neenako obravnavanje oseb v bistveno enakem položaju.

7Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bil tožnik določen za izvajalca BPP, da je storitev opravil in pravočasno vložil stroškovnik za opravljeno storitev. Sporno tudi ni, da je pristojni organ za BPP tožniku odmeril stroške na podlagi stroškovnika ter skladno z določbami ZBPP in OT. Sporno pa je upoštevanje petega odstavka 17. člena ZOdv, zaradi katerega je tožniku v konkretni zadevi pripadlo plačilo za delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi, in za katerega je mnenja, da je v nasprotju z Ustavo.

10Primarno je potrebno poudariti, da je odvetništvo po URS kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. To pomeni, da se z zakonom lahko določijo omejitve pri njenem izvajanju. Sporna zakonska ureditev zato ustavnemu položaju odvetništva kot takšnemu ne nasprotuje. Navedbe o prekomernosti posega v tožnikov samostojen in neodvisen položaj, ki ga ima kot odvetnik po določbah 74. in 137. člena URS, sodišča ne prepričajo. Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po ZBPP upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi. ZBPP torej napotuje na uporabo OT, ob uporabi katere je potrebno upoštevati tudi ZOdv. Ta v 17. členu ureja vprašanje plačila odvetnikov in povračila stroškov, v petem odstavku 17. člena pa določa plačilo odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti in odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, v višini polovice zneska, ki bi jim pripadal po OT. Gre za jasno in natančno urejeno vprašanje povračila stroškov odvetnikov. Določbe si ne nasprotujejo, kot to zmotno trdi tožnik, prav tako izvajalec BPP natančno ve, na kakšen način mu bodo odmerjeni priglašeni stroški in v pravno varnost posameznika ni poseženo.

11Kot tožnik pove v tožbi, izhaja pa tudi iz 5. člena ZOdv, odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP. Če je že vpisan, lahko Odvetniški zbornici Slovenije kadarkoli predlaga izbris z omenjenih seznamov. Odvetnik se torej sam odloči, ali bo izvajal storitve BPP in to pod pogoji, kakršni izhajajo iz ZOdv in OT. V konkretnem primeru je tožnik vpisan na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP in je v tej vlogi tudi nastopal v obravnavani zadevi. To pomeni, da ne more uspešno uveljavljati, da se z napadeno ureditvijo avtoritativno in obenem nesorazmerno posega v njegovo samostojnost in (ekonomsko) neodvisnost, ki ju varuje URS.

12V obrazložitvi 1. člena ZOdv-D (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014) je pojasnjeno, „da bo nova OT iz naslova plačil za delo odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, povečala proračunske izdatke. Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve BPP in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki nove OT za državni proračun dolgoročno ustrezno omejeni.“ Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil omejitev javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke. V nasprotju z novo OT je namreč Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v 6. poglavju določal (nižje) nagrade za postavljene oziroma dodeljene odvetnike. Omejitev javno finančnih učinkov nove OT in nujni varčevalni ukrepi države pa so po presoji sodišča razumen razlog za omejitev plačil, ki je razen tega očitno v javnem interesu. Zato tožnik ne prepriča z navedbami, po katerih gre v obravnavanem primeru za oblasten poseg v delovanje odvetnikov, ki je arbitraren in s tem nedopusten.

13Kot je Ustavno sodišče RS že ugotovilo z odločbo U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP. V navedenih primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz URS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu odvetniki ne opravljajo svobodne gospodarske dejavnosti, temveč opravljajo dolžnost države, po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena URS. Poleg tega ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora najprej prizadevati za pridobitev strank, nato pa je še v potencialni negotovosti glede plačila. Ne gre torej za osebe v bistveno enakem položaju, zato tudi ne moremo govoriti o neenakem obravnavanju oseb in kršitvi 14. člena URS. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da javnim pravobranilcem pripada celotna nagrada določena v OT, saj v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

14Sodišče torej nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo sklepa, ni našlo, zato je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15Kljub obsežnim tožbenim ugovorom v tej zvezi, sodišče zatrjevane neustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv ne vidi, zato tudi predlogu za prekinitev sodnega postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZOdv ni sledilo.

16Ker dejansko stanje ni sporno, je bilo v zadevi odločeno izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

17O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.