UPRS sodba I U 209/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku, je Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki od prejete dediščine po pokojni prateti A.A. odmeril davek na dediščine in darila od davčne osnove 642.047,98 EUR, po stopnji za drugi dedni red v znesku 70.286,72 EUR. Kot izhaja iz izreka, je zavezanka odmerjeno obveznost že poravnala.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je bil postopek odmere davka na dediščine in darila uveden na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Lendavi, s katerim je tožeča stranka podedovala premoženje po pokojni prateti A.A. Z odločbo št. DT 4222-2443/2011 (10024-03)-3 z dne 23. 5. 2011 ji je bil odmerjen davek na dediščine in darila od davčne osnove 642.189,50 EUR v znesku 70.286,72 EUR. Zoper odločbo se je tožeča stranka pritožila na Ministrstvo za finance, ki je pritožbo zavrnilo, zato je tožeča stranka vložila tožbo. Upravno sodišče RS je tožbi ugodilo, odločbo prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je s sklepom prekinil postopek odmere davka, da bi se rešilo predhodno vprašanje o statusu kmeta tožnice in, upoštevajoč pravnomočen sklep o zavrženju zahtevka tožnice za preverjanje izpolnjevanja pogojev za status kmeta, tožnici ponovno odmeril davek v znesku 70.286,72 EUR.

3Osnova za davek na dediščino in darila je po prvem odstavku 5. člena Zakona o davkih na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) vrednost podedovanega premoženja ob nastanku davčne obveznosti, zmanjšana za dolgove, bremena in stroške, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Davčna obveznost je v skladu s 6. členom ZDDD nastala na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Vrednost podedovanih zemljišč je prvostopenjski organ ugotovil na podlagi primerjave cen enakih in podobnih zemljišč, ki se dosegajo v prostem prometu na območju izpostave Lendava, in mnenja sodnega cenilca. Tožeča stranka je v postopku odmere davka uveljavljala oprostitev plačila davka na podlagi 10. člena ZDDD. Ker gre za predhodno vprašanje, je postopek s sklepom prekinil in na Upravno enoto Lendava podal vlogo za ugotovitev, ali se zavezanka v smislu 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) šteje za kmeta. UE Lendava je dne 4. 12. 2013 podala mnenje o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa kmeta in hkrati posredovala pravnomočen sklep št. 330-316/2016-0504 z dne 22. 4. 2013, s katerim je bil zahtevek za preverjanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa kmeta, ki ga je podal pooblaščenec tožnice dne 20. 3. 2013, zavržen. Ker se je tako izkazalo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa kmeta v smislu določil 24. člena ZKZ, pogoj za oprostitev plačila davka po določbah 10. člena ZDDD ni izpolnjen.

4Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-11-11/2014-2 z dne 17. 12. 2014 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe poudari, da je tožeča stranka že dne 20. 3. 2013 pri UE Lendava podala vlogo za preverjanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa kmeta. Ker vloga ni bila popolna, je bila pozvana, da zahtevek dopolni s predložitvijo izračuna bruto vrednosti kmetijske proizvodnje, ki ga je na kmetiji ustvarila v preteklem letu in dokazilom o usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti. Tožeča stranka vloge ni dopolnila, zato je UE Lendava izdala sklep, s katerim je njeno vlogo zavrgla. O predhodnem vprašanju je torej že bilo odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, na katerega je davčni organ vezan, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti ni bila kmet v smislu 24. člena ZKZ, in zato ni pogojev za oprostitev plačila davka.

5Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Kolikor organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve in gre za vprašanje, ki je samostojna pravna celota in ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ga lahko organ sam obravnava ali pa prekine postopek in počaka, da vprašanje reši pristojen organ. V konkretnem primeru je tožena stranka od UE Lendava zahtevala rešitev predhodnega vprašanja in postopek davčne odmere s sklepom prekinila. Mnenje, ki pa ga je posredovala UE Lendava, pa ne pomeni rešitve predhodnega vprašanja, saj bi morala predhodno vprašanje rešiti z odločbo, česar pa ni storila. O predhodnem vprašanju ni bilo pravnomočno odločeno, tožeči stranki pa tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Poleg tega ima izpodbijana odločba tudi druge pomanjkljivosti. V izreku odločbe tožena stranka ni navedla premoženja, od katerega se odmerja davek, ampak navaja le vložne številke v posameznih katastrskih občinah, ki pa v sistemu vodenja zemljiške knjige ne obstajajo več.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožba ni utemeljena.

8V predmetni zadevi gre za ponovni postopek po sodbi tega sodišča I U 48/2013-10 dne 15. 10. 2013, s katero je prvostopenjskemu organu naložilo rešitev vprašanja, ali je bila tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti kmet v smislu 24. člena takrat veljavnega ZKZ. Sodišče v tem postopku, drugače kot v prvem sojenju, ugotavlja, da navedeno vprašanje ni predhodno v smislu določbe 147. člena ZUP, saj gre za vprašanje dokazanosti pogoja za dosego davčne oprostitve in ne za vprašanje, brez rešitve katerega odmera davčne obveznosti ne bi bila mogoča.

9Ker gre za dejstvo, ki ga kot podlago za davčno oprostitev navaja tožeča stranka, je breme dokazovanja na tožnici. Kolikor z dokazom o statusu še ne razpolaga, ji je dokazovanje v davčnem postopku treba omogočiti in ji določiti ustrezen rok za predložitev dokazila. Ker to v dosedanjem postopku ni bilo storjeno, je sodišče tožečo stranko pozvalo, da v roku 60 dni od prejema poziva sodišču predloži odločbo upravne enote o ugotovitvi, da se je tožeča stranka na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju (5. 11. 2009) štela za kmeta po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, ker bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov.

10Dokaz v danem roku sodišču ni bil predložen. Pooblaščenec tožeče stranke je zadnji dan določenega roka (5. 12. 2016) sodišče obvestil, da je v zvezi s pozivom sodišča dan 5. 12. 2016 po pomoti evidentiral kot rok za opravo dejanja – vloge za preverjanje pogojev za status kmeta. To naj bi pri UE Lendava vložil 5. 12. 2016 (izpolnjeni obrazec prilaga), zato sodišče zaproša, da mu dani rok za predložitev odločbe podaljša za nadaljnjih 60 dni.

11Sodišče prošnji tožnika za podaljšanje danega roka za predložitev odločbe upravne enote ni sledilo. Poziv sodišča je bil namreč povsem jasen, razlogi, ki jih navaja tožnik, pa po presoji sodišča tožnika opravičujejo in ne utemeljujejo podaljšanja prvotno določenega roka.

12Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1, iz razlogov, ki izhajajo iz te sodbe. Ker so razlogi sodbe drugačni od tistih, s katerimi je (v skladu z napotki prve sodbe) utemeljena izpodbijana odločba, sodišče utemeljenosti tožbenih ugovorov v tem delu ni dodatno presojalo.

13Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

14Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.