5. člen ZDDD

Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru glede zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval nominalno vrednost denarne terjatve. Po presoji sodišča namreč ni pravilno stališče davčnega organa, da je pri izračunu davčne osnove potrebno upoštevati denarno terjatev v nominalnem znesku 202.294,47 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD namreč izhaja, da je potrebno pri premičninah, razen pri denarju pri ugotavljanju osnove za davek ugotavljati tržno vrednost tega premoženja. Po sodni presoji denarne terjatve ni mogoče obravnavati enako kot denarja, temveč je potrebno oceniti njeno tržno vrednost, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri denarni terjatvi do stečajnega dolžnika gre namreč za pravico terjati denarno terjatev od stečajnega dolžnika v nominalni višini, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ne pomeni pa nujno, da bo imetnik terjatve izterjal terjatev v celotnem nominalnem znesku, zato denarne terjatve po sodni presoji ni mogoče enačiti z denarjem. Ker davčna obveznost v skladu s 6. členom ZDDD nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je potrebno tržno vrednost denarne terjatve po sodni presoji oceniti na dan p

Pri odmeri predmetnega davka je davčni organ pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo prvega in tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka na darilo je davčni organ pravilno pri ugotavljanju primerljive tržne vrednosti predmetnega poslovnega deleža družbe v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDDD izhajal iz vrednosti kapitala, razvidne iz bilance stanja obravnavane družbe pred letom pridobitve deleža, s čimer se je tožnik v davčnem postopku tudi strinjal.

V tretjem odstavku 6. člena ZDDD je izrecno navedeno, da darilo med drugim velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi in takšne določbe glede prejema dediščine v ZDDD ni, kot očita tožnica, kar pa ne pomeni, da izpodbijana odločitev glede tožnice kot davčne zavezanke in nastanka davčne obveznosti tožnice na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravilna, saj ZDDD veže davčno obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po ZD namreč preide premoženje na dediče že ob smrti zapustnika., zato posebna določba (tako kot v primeru darovanja) v ZDDD, ni potrebna.

Izpodbijana odločba ne temelji na ZDDD, temveč na ZDoh-2, ki se sklicuje le na vrednost, od katere je bil odmerjen DDD (ki pa niti ne temelji nujno na sporni posplošeni vrednosti, saj se le-ta nanaša le na nepremičnine). Pri tem tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 določa, da se kot nabavna vrednost šteje vrednost, od katere je bil odmerjen DDD. Po presoji sodišča uporaba besede „šteje“ jasno kaže, da pri tem ni možnosti za upoštevanje cenitve nepremičnin, ki jo je predložila tožnica, saj tu zakon vzpostavlja fikcijo in šteje za upoštevno nabavno vrednost cit. vrednost. Tožnica je glede spornega vprašanja (ali je plačala opravljene investicije in stroške vzdrževanja) v postopku trdila, da je predmetne stroške plačala, in o tem tudi predložila dokaze (fakture in pripadajoče blagajniške prejemke), prav tako pa je organ izvedel zaslišanje tožnice in priče. S tem je po presoji sodišča tožnica zadostila svojemu začetnemu dokaznemu bremenu na podlagi 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2. To seveda davčnemu organu ne preprečuje dokazovanja nasprotnega. Vendar pa v tej zvezi davčni organ nasprotnega ni dokazal. Zgolj d

Kot sledi iz listin, ki so v spisih, konkretno iz klavzule o pravnomočnosti, ki se nahaja na sklepu o dedovanju, je pravnomočnost sklepa nastopila 22. 11. 2011, to je na dan, ki ga je davčni organ pravilno upošteval pri odločanju in ne julija 2010, ko je bil sklep izdan in kot se zatrjuje v tožbi. Pravnomočnost sklepa se namreč ne ugotavlja v razmerju do posameznega udeleženca v postopku, temveč nastopi šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo.

Sklep o dedovanju je v obravnavanem primeru postal pravnomočen pred dnevom učinkovanja razveljavitve določbe drugega odstavka 5. člena ZDDD. Res je sicer, da se davčne obveznosti praviloma odmerjajo na podlagi zakona, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Vendar pa navedeno splošno pravilo velja le, če zakon ne določa drugače. V primeru, če Ustavno sodišče RS zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti zaradi ugotovljene neustavnosti razveljavi, drugače določa že navedeni 44. člen ZUstS. Določba drugega odstavka 5. člena ZDDD je bila (zgolj) razveljavljena (in ne odpravljena), razveljavitev pa je veljala za naprej, torej za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani. Tak pa je tudi obravnavani primer.

Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR.

Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da se pri ugotavljanju višine davčne osnove razveljavljena določba drugega odstavka 5. člena ZDDD ne uporabi, temveč se vrednost nepremičnin ugotavlja skladno s splošnimi pravili o dokazovanju.

Na podlagi tretjega odstavka 142. člena ZD so vsi dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. V konkretnem primeru je zapustnik z oporoko določil, katero premoženje gre posameznemu oporočnemu dediču, kar se šteje za razdelitev zapuščine, kar je zapuščinsko sodišče v postopku dedovanja tudi upoštevalo. Kljub taki razdelitvi zapuščine pa na podlagi ZD, vsi sodediči solidarno odgovarjajo za obveznosti zapustnika (tretji odstavek 142. člena ZD). To pomeni, da lahko upnik po svoji izbiri od katerega koli sodediča zahteva izpolnitev obveznosti, vsak sodedič pa je, v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD, odgovoren za zapustnikove dolgove (le) do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vsak sodedič odgovarja pro viribus hereditatis, vendar (ob ugovoru) ne preko višine podedovanega premoženja. V skladu s 4. odstavkom 142. člena ZD v notranjem razmerju med dediči velja, da se dolgovi delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, v kolikor v oporoki ni določeno drugače.

Predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je po določbah ZDDD davka oproščena. Tako je po določbah 9. člena ZDDD davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Zato tožnice, ki nima več položaja pastorke, ni mogoče uvrstiti med naštete izjeme in zato se jo v izpodbijani odločbi v razmerju do zapustnice pravilno obravnava kot zavezanko za davek na dediščine in darila iz točke c) 8. člena ZDDD, to je kot „drugo osebo“.

Po določbah 9. člena ZDDD je davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev torej oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago.

Predmet obdavčitve po prvem odstavku 2. člena ZDDD je premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Predmet obdavčitve z davkom na dediščino je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je na podlagi 9. člena ZDDD izrecno oproščena plačila tega davka. Med drugim je plačila davka na dediščino oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda ter z njimi izenačeni: zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po 9. členu ZDDD ni mogoče priznati niti ni mogoče teh kategorij širiti, saj gre za oprostitev plačila davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 572/2006 z dne 21. 1. 2010 zavzelo stališče, da ZDDD kot specialni predpis določa subjekte, ki so oproščeni plačila davka na dediščino (prvi dedni red) in navaja zavezance, ki so z zavezanci prvega dednega reda (zakonec in otroci) izenačeni (med drugim tudi pastorek), vendar te določbe ni mogoče širiti z uporabo določb ZZZDR ali ZD. Pri svaštvu

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno.

Tožnica v postopku ni izkazala, da je od svoje mame prejela (tudi) darilo v znesku 16.287,45 EUR. Pritrditi je treba ugotovitvam v postopku, da tožnica prejetih daril od matere ni napovedala sproti, ko jih je prejela. Ni mogoče prezreti tudi ugotovitve v postopku, da je prvostopenjski organ prejel tožničino samoprijavo 12. 2. 2014, to je v času, ko se je iztekel rok za pripombe na ugotovitve v zapisniku DIN pritožničinem možu. Utemeljeno je tako sklepanje prvostopenjskega organa, da je bila tožničina samoprijava vložena zaradi potreb oziroma uspeha moža v postopku DIN.

Pri ugotavljanju davčne osnove in odmeri davka ni mogoče upoštevati bodočih negotovih dejstev. Kot izhaja iz 5. člena ZDDD je osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti. Pri tem pa se upoštevajo stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova.

V predmetni zadevi gre za ponovni postopek po sodbi tega sodišča I U 48/2013-10, s katero je prvostopenjskemu organu naložilo rešitev vprašanja, ali je bila tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti kmet v smislu 24. člena takrat veljavnega ZKZ. Sodišče v tem postopku, drugače kot v prvem sojenju, ugotavlja, da navedeno vprašanje ni predhodno v smislu določbe 147. člena ZUP, saj gre za vprašanje dokazanosti pogoja za dosego davčne oprostitve in ne za vprašanje, brez rešitve katerega odmera davčne obveznosti ne bi bila mogoča. Ker gre za dejstvo, ki ga kot podlago za davčno oprostitev navaja tožeča stranka, je breme dokazovanja na tožnici.

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD. Ker v obravnavani zadevi ob začetku učinkovanja predmetne odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno, nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe.

Osnova za davek po 5. členu ZDDD je vrednost podedovanega premoženja, ki zajema premičnine in nepremičnine, zato ni podlage za ločeno ugotavljanje davčne osnove na način, ki ga uveljavlja tožnica. Način ugotavljanja davčne osnove je v zakonu glede na vrsto premoženja (nepremično oziroma premično) opredeljen različno, vendar le glede načina ugotavljanja vrednosti, ne pa zaradi ločenega ugotavljanja davčne osnove.

Tožbi je treba ugoditi že zato, ker ni pravilno ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost v dar prejetega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in ki je bil, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Trenutek stvarnopravnega prehoda lastništva v zemljiški knjigi namreč za nastanek davčne obveznosti res ni pomemben, je pa pomemben pri uveljavljanju vračila davka na podlagi določb 18. člena ZDDD, ki jim je po presoji sodišča treba slediti tudi pri odločanju v konkretnem primeru.

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in ki je bil, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, podlaga za odločitev v konkretnem primeru.