6. člen ZDDD

Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča bi to namreč utegnilo nakazovati, bodisi da je tožnik delež prejel od z delodajalcem (če je bil tožnik pri družbi v delovnem razmerju) povezane osebe, bodisi da je tožnik delež prejel zaradi vzpostavitve oz. utrditve korporacijskih razmerij v družbi, kar bi lahko narekovalo obdavčitev z dohodnino. In to je pravno relevantno vprašanje v tej zadevi, saj je po 2. členu ZDDD predmet obdavčitve le prejem premoženja (kot dediščina ali darilo), ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 (prvi odstavek), o čemer se davčna organa nista izrekla. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z

Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru glede zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval nominalno vrednost denarne terjatve. Po presoji sodišča namreč ni pravilno stališče davčnega organa, da je pri izračunu davčne osnove potrebno upoštevati denarno terjatev v nominalnem znesku 202.294,47 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD namreč izhaja, da je potrebno pri premičninah, razen pri denarju pri ugotavljanju osnove za davek ugotavljati tržno vrednost tega premoženja. Po sodni presoji denarne terjatve ni mogoče obravnavati enako kot denarja, temveč je potrebno oceniti njeno tržno vrednost, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri denarni terjatvi do stečajnega dolžnika gre namreč za pravico terjati denarno terjatev od stečajnega dolžnika v nominalni višini, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ne pomeni pa nujno, da bo imetnik terjatve izterjal terjatev v celotnem nominalnem znesku, zato denarne terjatve po sodni presoji ni mogoče enačiti z denarjem. Ker davčna obveznost v skladu s 6. členom ZDDD nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je potrebno tržno vrednost denarne terjatve po sodni presoji oceniti na dan p

Po 13. členu ZDDD je treba darilo napovedati v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti, davčna obveznost pa po določbi 6. člena istega zakona nastane na dan sprejema darila. Kar pomeni, da tudi v primeru, ko gre za več daril v razdobju 12 mesecev, davčna obveznost nastane na dan sprejema vsakega od daril in ne na dan sprejema zadnjega darila, kot razloži zakonske določbe tožena stranka v svoji odločbi. V konkretnem primeru bi bilo treba darilo za znesek 200.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela januarja 2007, napovedati najkasneje v februarju istega leta, darilo za znesek 300.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela februarja 2007, pa najkasneje v marcu istega leta. In ker je bil davek na darilo od omenjenih zneskov odmerjen z odločbo, izdano 4. 5. 2017 in s tem po poteku desetih let od poteka roka za davčno napoved iz 125. člena ZDavP-2, je pravica toženke do odmere davka od omenjenih zneskov zastarala.

V tretjem odstavku 6. člena ZDDD je izrecno navedeno, da darilo med drugim velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi in takšne določbe glede prejema dediščine v ZDDD ni, kot očita tožnica, kar pa ne pomeni, da izpodbijana odločitev glede tožnice kot davčne zavezanke in nastanka davčne obveznosti tožnice na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravilna, saj ZDDD veže davčno obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po ZD namreč preide premoženje na dediče že ob smrti zapustnika., zato posebna določba (tako kot v primeru darovanja) v ZDDD, ni potrebna.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno ali ugotovljena vrednost obravnavane nepremičnine v višini 279.007,00 EUR predstavlja tržno vrednost ali kakšno drugo vrednost te nepremičnine. Cenitev z dne 17. 10. 2011 cenilca C.C. ni bila pridobljena za namene obravnavanega davčnega postopka, temveč jo je izdelal za sodni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za drug namen, kar izhaja tudi iz navedene cenitve. Upoštevaje datum izdelave cenitvenega poročila, je bila vrednost predmetne nepremičnine ugotovljena na dan 7. 10. 2011, kar je več kot 3 leta po nastanku davčne obveznosti (15. 9. 2008).

Kot sledi iz listin, ki so v spisih, konkretno iz klavzule o pravnomočnosti, ki se nahaja na sklepu o dedovanju, je pravnomočnost sklepa nastopila 22. 11. 2011, to je na dan, ki ga je davčni organ pravilno upošteval pri odločanju in ne julija 2010, ko je bil sklep izdan in kot se zatrjuje v tožbi. Pravnomočnost sklepa se namreč ne ugotavlja v razmerju do posameznega udeleženca v postopku, temveč nastopi šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo.

Iz listin je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.

Predmet obdavčitve po prvem odstavku 2. člena ZDDD je premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Predmet obdavčitve z davkom na dediščino je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je na podlagi 9. člena ZDDD izrecno oproščena plačila tega davka. Med drugim je plačila davka na dediščino oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda ter z njimi izenačeni: zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po 9. členu ZDDD ni mogoče priznati niti ni mogoče teh kategorij širiti, saj gre za oprostitev plačila davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 572/2006 z dne 21. 1. 2010 zavzelo stališče, da ZDDD kot specialni predpis določa subjekte, ki so oproščeni plačila davka na dediščino (prvi dedni red) in navaja zavezance, ki so z zavezanci prvega dednega reda (zakonec in otroci) izenačeni (med drugim tudi pastorek), vendar te določbe ni mogoče širiti z uporabo določb ZZZDR ali ZD. Pri svaštvu

V predmetni zadevi gre za ponovni postopek po sodbi tega sodišča I U 48/2013-10, s katero je prvostopenjskemu organu naložilo rešitev vprašanja, ali je bila tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti kmet v smislu 24. člena takrat veljavnega ZKZ. Sodišče v tem postopku, drugače kot v prvem sojenju, ugotavlja, da navedeno vprašanje ni predhodno v smislu določbe 147. člena ZUP, saj gre za vprašanje dokazanosti pogoja za dosego davčne oprostitve in ne za vprašanje, brez rešitve katerega odmera davčne obveznosti ne bi bila mogoča. Ker gre za dejstvo, ki ga kot podlago za davčno oprostitev navaja tožeča stranka, je breme dokazovanja na tožnici.

Ko gre za obdavčitev, materialnopravno podlago odločitve pomenijo določbe davčnih predpisov. Pri razlagi, kdaj gre za darilo oziroma darovanje, je tako treba izhajati iz določb ZDDD in v tem pogledu je za obravnavani primer bistven 6. člen, ki nastanek davčne obveznosti veže na dan sprejema darila in v zvezi s tem izrecno določa, da darilo velja za sprejeto med drugim tudi ob podpisani pogodbi o preužitku. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDDD je osnova za odmero davka vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Pri tem se upoštevajo tisti dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova in ugotovljiva. Trditveno in dokazno breme o dolgovih, stroških in bremenih kot dejstvih, ki kot odbitek od vrednosti prejetega premoženja zmanjšujejo davčno osnovo, je glede na določbe 76. člena ZDavP-2 na davčnem zavezancu.

Tožnik kot pravni naslednik pok. A.A. je zavezan plačati davek na dediščine in darila, odmerjen na podlagi sklepa o dedovanju po pok. C.C. Dejstvo je namreč, da A.A., ker je umrla, davek ni bil odmerjen. Okoliščina, da je A.A. umrla pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pok. C.C., pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Bistveno je, da je sklep o dedovanju pravnomočen ter da je po njem nepremičnine podedovala (prejela) A.A. ter s tem postala zavezanka za davek na dediščine in darila.

Z vidika davčnih predpisov se šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju.