VSL sodba I Cpg 1582/2015

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih
a) prvi točki izreka glede zavrnitve nerazdelnega plačila 58.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in
b) drugi točki izreka glede pravdnih stroškov
potrdi.

II. Tožeča stranka mora vsakemu od obeh tožencev povrniti pritožbene stroške v višini po 730,53 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1V tem sporu je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode od bivših članov uprave tožene stranke zaradi različnih dejanj, s katerimi naj bi bila tožeči stranki povzročena škoda.

2Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode zaradi negospodarnega naročanja storitev. Dve takšni nepotrebni storitvi naj bi opravila družba R. d. o. o. na temelju dveh pogodb. Prva je bila pogodba o poslovnem sodelovanju za izdelavo analize poslovanja javnih zdravstvenih zavodov v letu 2006. Ta pogodba je bila sklenjena 15. 2. 2007. Druga pogodba je bila pogodba o poslovnem sodelovanju za izdelavo analize predpisovanja zdravil po izvajalcih in zdravnikih za leto 2006; ta pogodba je bila sklenjena 1. 2. 2007. Po prvi pogodbi je tožeča stranka plačala družbi R. d. o. o. 12.480,00 EUR, po drugi pa 46.440,00 EUR. Škoda tožeče stranke naj bi bila v tem, da je plačala oba zneska. Ostale navedbe tožeče stranke so se nanašale na drug zahtevek. Ker zoper odločitev o tem zahtevku ni bila vložena pritožba, za odločitev pritožbenega sodišča niso pomembne in jih zato pritožbeno sodišče ne bo povzemalo. Isto velja za razloge prvostopenjske sodbe.

3Prvostopenjska sodba je vse tožbene zahtevke zavrnila. Odločila je, da sta bili obe pogodbi sklenjeni in da so bila plačila opravljena (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Listini „Analiza poslovanja javnih zdravstvenih zavodov v letu 2006“ in „Analiza predpisovanja zdravil po izvajalcih in zdravnikih za leto 2006“ sta bili po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izročeni tožeči stranki. Po presoji prvostopenjskega sodišča sta bili zanjo uporabni in koristni. V času pridobitve obeh listin jih tožeča stranka ni mogla pridobiti sama (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Tožbeni zahtevki niso bili zastarani.

4Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbo je omejila na tisti del točke I izreka, ki se nanaša na obe analizi in na obe z njima povezani plačili. Tožeča stranka je torej vložila pritožbo zoper odločitev o dveh odškodninskih zahtevkih v višini 12.480,00 EUR in 46.440,00 EUR.

5Pritožnica očita prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotovilo, da je bila Analiza poslovanja javnih zdravstvenih zavodov Slovenije v letu 2006 zgolj prepis prej pripravljene analize Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije. Podobno očita tudi glede Analize predpisovanja zdravil po izvajalcih in zdravnikih, ker naj bi vsebovala le od ZZZS pridobljene podatke. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi povsem spregledalo trditve tožeče stranke, da nobena od obeh analiz za tožečo stranka ni bila potrebna ali koristna. Glede Analize predpisovanja zdravil naj bi tožeča stranka izrecno navedla, da podatki ne pomenijo analize, temveč gre zgolj za natis podatkov, ti pa niso bili strukturirani. Prvostopenjsko sodišče naj bi analize predpisovanja zdravil niti ne ocenilo. Priča A. je izpovedala, da gre za izpis podatkov, ki so za laika in tudi za ekonomista neuporabni. B. B. naj bi na prvem zaslišanju potrdil, da gre le za zbir podatkov. Če bi bila tožeča stranka za razvoj storitev V+ in V potrebovala še dodatne analize družbe R. d. o. o., bi bil strošek zanje zagotovo omenjen v zagonskem elaboratu za projekt vzporednega zavarovanja. Toženca naj bi šele v teku postopka začela navajati, da naj bi obstajali še dodatni izdelki in analize in da se plačilo ni nanašalo le na obe analizi. Tega naj ne bi dokazala. Na zaslišanju dne 31. 3. 2015 se naj bi priča A. A. izogibala vprašanju, ali obstaja še kakšna analiza. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi spregledalo, da je ugotovitev sodišča o tem, da so bili podatki nemara pridobljeni nezakonito, v nasprotju z začetnimi navedbami tožencev in tudi z izpovedjo priče A. A.

6Pravilnik je začel veljati 27. 1. 2007. C. C. naj bi izpovedal, da so bile analiza potrebne za pogajanja z zavarovalnicami in da je bil končni izid pogajanj pravilnik. Glede na to, da sta bili analizi predloženi maja in junija, torej nista mogli vplivati na pogajanja o pravilniku in so torej izpovedi C. C. nezanesljive. Toženca nista sama niti trdila, da nista vedela, da bodo aprila (leta 2007) lekarne začele pošiljati podatke. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne ocenilo pričanja D. D., in sicer tistega dela izpovedi, da bi bilo mogoče dobiti Analizo poslovanja javnih zdravstvenih zavodov tudi pri kakšnem znancu v katerem od javnih zavodov.

7Toženca sta v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbi. Navedla sta posamezne dele izpovedi ali zaslišanj A. A., C. C. in D. D. Navedbe naj bi po njunem mnenju ne bile takšne, da bi vzbujale dvom v dokazno oceno. Obširni odgovor na pritožbo tudi utemeljuje, zakaj naj bi bil zahtevek zoper toženki že zastaran.

8Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa v izpodbijanem delu potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9Tožena stranka ima pravno obliko družbe za vzajemno zavarovanje. Odškodninski zahtevek je bil uperjen zoper dva bivša člana uprave. Glede na 2. odstavek 51. člena ZZavar se za upravo družbe za vzajemno zavarovanje smiselno uporabljajo določbe ZGD, ki urejajo upravo delniške družbe, razen določbe ZGD, ki ureja udeležbo članov uprave pri dobičku. Glede na to se uporablja tudi 263. člen ZGD-1, ki se sicer nanaša na dolžno skrbnost članov uprave in na odškodninsko odgovornost. To je pravni temelj za odločitev v tej zadevi.

10Predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti uprave so, da uprava pri vodenju poslov ni ravnala v korist družbe, da je nastala škoda, in da je bilo ravnanje krivdno. Dokazno breme glede krivde je obrnjeno (2. odstavek 263. člena ZGD-1).

11Za presojo, ali sta stranki kršili svoje poslovodstvene dolžnosti je pomemben tudi „Pravilnik o vrsti podatkov za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so jih dolžni zagotavljati izvajalci zdravstvenih storitev“ (Ur. l. RS, št. 7/20007; v nadaljevanju: Pravilnik). S tem pravilnikom so bili natančno opredeljeni podatki, ki so jih morale pošiljati lekarne tožeči stranki proti plačilu 0,75 %. Začel je veljati 27. 1. 2007.

12Toženca nista odškodninsko odgovorna. Pri opravljanju svojih poslovodstvenih nista kršila svojih dolžnosti, ker sta ravnala v korist družbe (2. in 1. odstavek 263. člena ZGD-1 v povezavi z 2. odstavkom 51. člena ZZavar).

13Pritožba predvsem izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Ta dokazna ocena pa je bila tudi za pritožbeno sodišče prepričljiva.

14Bistvena je bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obeh analiz tožeča stranka ni mogla pridobiti, ker niso bile javno dostopne (prvostopenjska sodba. Razlogi, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče prišlo do takšne ugotovitve, je natančno povzelo na str. 10 sodbe. Pritožba jo izpodbija le toliko, kolikor prvostopenjski sodbi očita, da ni ocenila pričanja mag. D. D. Očitek ni utemeljen, saj je prav to prvostopenjsko sodišče storilo na str. 10. Mag. D. D. je bila zaslišana le v zvezi z Analizo poslovanja javnih zdravstvenih zavodov v letu 2006, ki je bila pripravljena v Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije. Mag. D. D. je izpovedala, da analize združenja niso bile javno dostopne zaradi varovanja koristi članic Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije. Izpovedala je tudi, da bi kakšni zavarovalnici te listine niti ne izročila, celo če bi zanjo izrecno zaprosila (prvostopenjska sodba, str. 10, povzetek zaslišanja z l. št. 174). Analiza za leto 2006 ni bila javno dostopna prej kot v letu 2010. Kako bi lahko torej prišla oba toženca in s tem tudi tožeča stranka do takšne analize brez sklenitve pogodbe z R. d. o. o. že v letu 2007, je lahko zgolj predmet ugibanj.

15Mag. D. D. je sicer v svoji izpovedi trdila, da bi analizo lahko pridobila tožeča stranka tudi preko kakšnega znanca v kakšnem od javnih zavodov. Na to je pritožba posebej opozorila. Če pa takšnih znancev oba bivša člana uprave v kakšnem od javnih zavodov ne bi imela, potem pa bi do nje ne mogla priti. To je mogoče sklepati že iz izpovedi mag. D. D. Kar pa je odločilno je to, da takšne analize na zahtevo ne bi mogla prejeti od Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije in da tudi sicer ni bila javno dostopna. Prvo je izpovedala sama mag. D. D., drugo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Če sta jo toženca vseeno prejela in sta jo tudi res potrebovala, potem jima ni mogoče očitati, da nista ravnala v korist družbe.

16Pritožba poskuša z različnimi navedbami omajati tudi dokazno oceno glede koristnosti pridobitve obeh analiz, zlasti še Analize predpisovanja zdravil po izvajalcih in zdravnikih za leto 2006.

17Očitno ne drži pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče te analize niti ni ocenilo. To je storilo na str. 11. Ugotovilo je, da sta jo oba toženca (skupaj še z Analizo poslovanja javnih zdravstvenih zavodov v letu 2006) uporabila pri pogajanjih uprave s tretjimi osebami. Nobenega prepričljivega razloga ni mogoče najti, da bi se tožencema tega ne moglo verjeti. Poleg tega je sta to analizo lahko toženca uporabila tudi tako, da sta uporabila primerjavo podatkov tekočega leta s primerljivimi podatki preteklega leta (2006).

18Kot materialnopravni temelj za kršitev pogodbe je pravzaprav tožeča stranka v pritožbi navajala, da predložena analiza o predpisovanju zdravil ni analiza, ker ni bila dovolj kakovostna. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Že beseda „analiza“ je sama po sebi precej nedoločna in si je v zvezi z njo mogoče predstavljati bolj ali manj globoko raziskavo določenega pojava. Če se upošteva le to, se hitro razkrije, da toženca nista ravnala v nasprotju s svojimi dolžnostmi, če je R. d. o. o. predložil vsaj kolikor toliko pregledno urejene podatke; že to je lahko analiza. Da je tako ravnal, ne zanika niti pritožba sama. Vendar pa to ni edini razlog, zaradi katerega je pritožba v tem delu neutemeljena.

19Pritožba namreč ne izpodbija presoje sodišča, da je R. d. o. o. obe analizi priskrbel in da je pogodbi izpolnil (sodba, str. 10). Sicer pa tudi sama navaja, da sta bili obe analizi predloženi (pritožba, r. št. 13). Katero pogodbeno določilo katere od obeh pogodb z R d. o. o. naj bi bilo s predložitvijo takšne analize pravzaprav kršeno, pa tožeča stranka ne trdi. V tem delu ostaja tudi pritožba povsem nedoločena.

20Edini upoštevni očitek tožeče stranke je, da sta toženca kršila svoje dolžnosti, ker sta naročila neuporabno analizo, ne pa, da sta kot izpolnitev z R d. o. o. sklenjene pogodbe sprejela obe listini, ki po kakovosti v resnici nista zadoščali obema pogodbama z dne 1. 2. 2007 in 15. 2. 2007.

21Priča B. B. je na zaslišanju z dne 31. 3. 2015 izpovedal, da gre za zbir podatkov (l. št. 137), kar pa samo po sebi ne pomeni, da so bili nerabni. Sicer pa je bil B. B. tudi vprašan, ali je bila na predpisovanje zdravil nanašajoča se analiza uporabna. Na vprašanje ni znal odgovoriti. Tega, za pritožnika neugodnega dela izpovedi, pritožba ne navaja

22Priča A. A. je v resnici izpovedal (l. št. 141), da naj bi bila Analiza predpisovanja zdravil po izvajalcih in zdravnikih za leto 2006 neuporabna za laika in tudi ekonomista, kot navaja pritožba. Vendar pa je potem v nadaljevanju dodal, da je podatke interpretiral, da je interpretacijo podal drugemu tožencu (C. C.) in je še opisal nadaljnje podrobnosti v zvezi s tem. To, v nadaljevanju izpovedi podano pojasnilo, je pritožba prav tako izpustila. Sicer pa je isto trdi tudi prvi toženec (prvostopenjska sodba, r. št. 9) in je to tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča.

23Tožeča stranka je v pritožbi iz različnih izpovedi torej navedla zgolj tisti del, ki ji je bil zanjo ugoden, in izpustila tisti del, ki zanjo ni bil ugoden. Kolikor se pritožba nanaša na izpoved A. A. ni niti jasno, zakaj bi drugi toženec iz podatkov ne mogel razbrati česa uporabnega tudi brez razlage s strani A. A. Da ne bi mogel, je izpovedala le ta priča, razen nje pa nihče drug.

24Začetni del pritožbe očita prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotovilo, da sta bili obe analizi plagiat. Pritožbeno sodišče ne najde nobenega prepričljivega razloga za to, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče ukvarjati s tem vprašanjem. Ker se je R. d. o. o. v obeh pogodbah (z dne 1. 2. 2007 in 15. 2. 2007) zavezal nasproti tožeči stranki, da bo priskrbel eno in drugo analizo, je odločilno vprašanje le, ali je analizi izročil in s tem izpolnil eno in drugo pogodbo. Pritožba ne trdi, da se je zavezal, da bo R. d. o. o. izročil izvirno delo in tega ni ugotovila niti prvostopenjska sodba. Ker se ni zavezal k temu, da bo predložil izvirno delo, je pogodbo lahko izpolnil tudi z neizvirnim delom. Odločilno merilo pri preizkusu, ali sta toženca ravnala v korist družbe je le, ali je bila takšna analiza glede na okoliščine koristna za tožečo stranko.

25Nerazumljivo je pritožbeno vztrajanje pri tem, da bi lahko bila odškodninska odgovornost tožene stranke utemeljena s tem, da za razvoj novih storitev („produktov“, kot jih imenuje prvostopenjska sodba in pritožba) niso bili predvideni stroški že v posebnem, t. i. zagonskem elaboratu. Toženca sta bila člana uprave in sta bila dolžna voditi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (1. odstavek 265. člena ZGD-1 in 2. odstavek 51. člena ZZavar). Ona dva sta tista, ki smeta presoditi, ali je v korist družbe, če se naroči oprava dodatnih storitev zunaj družbe. Jasno je, da jih lahko naročita, če storitev ne zmorejo opraviti zaposleni v družbi sami. Prav takšen pa je bil položaj pri obeh analizah, saj nista bili javno dostopni. Zakaj bi morala biti oba toženca togo vezana na zagonski elaborat, ki izdatka za obe analizi ni predvidel, če sta menila, da bi obe analizi lahko koristili, iz samih pritožbenih navedb niti ni mogoče razbrati. Ne nazadnje je končno sprejemanje sklepov glede sprejetja – ali zavrnitve – listin, kot je bil zagonski elaborat, končno v rokah uprave in ne podrejenih delavcev družbe. Že sprejet zagonski elaborat je lahko le akt vodenja poslov, in tega lahko uprava vselej spremeni, če za to obstajajo dovolj tehtni razlogi; ti so v obstajali v tej zadevi.

26Očitno neutemeljena je tudi navedba, da se je priča A. A. izmikala odgovoru na vprašanje, ali še obstajajo dodatne analize. Ponovno pritožnik navaja iz izpovedi tisto, kar se mu zdi prikladno, ostalo pa izpušča. Priča A. je na zaslišanju dne 31. 3. 2015 določno odgovorila tole: „gre za približno 8 let nazaj in da sem v tem obdobju izdelal vsaj 100 raznih analiz. Jaz sedaj ne morem trditi, da to analizo še imam v svojih bazah podatkov, ker bi to moral preveriti, vsekakor pa bi zato potreboval vsaj nekaj časa, da bi jo lahko poiskal in predložil.“ (l. št. 141). V nadaljevanju je priča še pojasnila, kako je z arhiviranjem njenih podatkov, in da ne more hitro pregledati arhivov. Na vprašanje, ali še ima to dodatno analizo, ni mogla odgovoriti in je razloge za takšno nezmožnost tudi pojasnila. Takšno izpoved bi bilo težko opisati kot izmikanje odgovoru. Odgovor je bil kvečjemu preveč obsežen in natančen, kot pa da bi šlo za izmikanje.

27Pritožba napada tudi dokazno oceno izpovedi in zaslišanja drugega toženca (C. C.). Pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v pravilnost dokazne ocene glede tega pričanja. C. C. je izjavil dvoje: „Rezultat naših pogajanj in prizadevanj, ki smo jih izvajali s pomočjo obeh omenjenih analiz, je bil tak, da je ostala provizija v višini 0,75 % ...“ (l. št. 171 = str. 2 zapisnika z naroka z dne 8. 7. 2015).

28V nadaljevanju zaslišanja je C. C. izpovedal še, kar je navedla pritožba: „Končni rezultat teh pogajanj je bil torej tudi pravilnik, ki je predpisal 0,75 % provizijo...“ (l. št. 172 = str. 3 zapisnika z naroka z dne 8. 7. 2015); isto je navedla tudi pritožba v r. št. 29.

29Postavljeno mu je bilo tudi posebno vprašanje, kako si razlaga, da je bil Pravilnik sprejet 27. 1. 2007, analizi pa predloženi 1. 5. 2007 in 1. 6. 2007. Na to je drugi toženec odgovoril, da se spor z lekarnami še ni zaključil in potem navedel podrobnosti (glej na navedenem mestu), ki so kazale na to, da sta mu bili analizi v tem sporu koristni.

30Analizi sta v resnici nastali šele po sprejetju Pravilnika. Podatki glede Analize poslovanja javnih zdravstvenih zavodov Slovenije v letu 2006 so se po ugotovitvah prvostopenjske sodbe začeli zbirati šele marca 2007 (prvostopenjska sodba, str. 10), analiza je bila lahko torej sestavljena šele kasneje in je izšla šele maja 2007 v knjižni obliki, vendar ni bila javno dostopna. Pogodba glede Analize predpisovanja zdravil po izvajalcih in zdravnikih za leto 2006 je bila sklenjena šele 1. 2. 2007.

31Pritožbena navedba, da torej obe analizi nista mogli biti uporabni za pogajanja, je sicer pravilna, vendar pa prepričanja v pravilnost dokazne ocene ne more omajati. Obe izpovedi C. C. sta nekoliko različni, vendar pa je iz celote izpovedanega mogoče brez težave razbrati, da spor z lekarnami s sprejetjem Pravilnika še ni bil končan, temveč se je nadaljeval. Različni izjavi glede pomena obeh analiz je drugi toženec pojasnil in svojo drugo izjavo s tem dopolnil.

32Lekarne so Pravilnik izpodbijale na Ustavnem sodišču, in poleg tega tudi naročile študijo pri dr. M. T., ki naj bi jim omogočila zvišanje provizije na 4,26  %; Pravilnik je določal nižjo provizijo v višini 0,75 %, kar je bilo za tožečo stranko izrazito ugodno. Lekarniška zbornica je še v novembru 2007 izdelala študijo z naslovom: „Metodologija oblikovanja novega modela financiranja lekarniške dejavnosti v Sloveniji (priloga B92), s katero je poskušala doseči dvig provizije (prvostopenjska sodba, str. 9 in 11). Večina trditev C. C. je torej takšnih, da jih je mogoče preizkusiti in bi jih tožeča stranka lahko poskušala izpodbiti. Tega pa ni v pritožbi niti poskušala storiti. Neposredno ali posredno je izpoved drugega toženca v celoti potrdil tudi prvi toženec. Da sta bili analizi pri nadaljevanju spora koristni, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Protislovni izjavi sta torej, potem ko sta umeščeni v kontekst takšni, da nikakor ne zbujata dvoma v verodostojnost celotnega pričanja drugega toženca.

33Nepomembno je zato tudi, ali je drugi toženec mogel vedeti, ali pa ni mogel vedeti, da bodo lekarne začele pošiljati podatke. Dovolj drugih dejstev je bilo ugotovljenih, ki vsa kažejo na to, da sta bili analizi koristni.

34Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi tožeča stranka s sodbo z dne 4. 3. 2015 v postopku V Pg 4081/2011 in zapisnikom z naroka z dne 4. 3. 2015 dokazala, da sta isti dve toženki v drugem postopku trdili, da je bila vojna z lekarnami končana v januarju 2007, so preveč nedoločne, da bi se z njimi ukvarjalo pritožbeno sodišče. Tožeča stranka ni niti navedla, kdaj v tem postopku je predložila listine, niti mesto v obeh listinah, ki naj bi takšne trditve podpirale. V vsakem primeru je glede na ugotovljena konkretna dejstva v tem postopku o tem, da se je spor z zavarovalnicami nadaljeval še po sprejetju Pravilnika, na izid postopka ne bi mogel vplivati. Teh dejstev pa pritožba ne izpodbija.

35Kot je že bilo obrazloženo, je tudi izpoved prvega toženca (E. E.) potrdila, da sta bili obe analizi koristni, in sicer pri sporu glede provizij, pri vzpostavljanju transparentnosti računov in v zvezi z medsebojnimi plačili med zavarovalnicami po t. i. izravnalnih shemah. Tožeča stranka je bila upnik glede plačil po izravnalnih shemah in ne dolžnik. Poleg tega sta bili analizi koristni tudi pri odločitvah uprave o smotrnosti uvajanja novih zavarovalniških storitev (prvostopenjska sodba, str. 9 in 10).

36Pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pravna mnenja o „nevarnem precedensu“ (pritožba, r. št. 16). To mnenje je do takšne mere nedoločno, da ni nobene potrebe, da bi se z njim pritožbeno sodišče sploh kakorkoli ukvarjalo. Na nadaljnji očitek, da sodišče ne bi smelo ugotavljati smotrnosti izplačila le z zaslišanjem tožencev (pritožba, r. št. 18), je pritožbeno sodišče pravzaprav že odgovorilo. Dokler velja prosta ocena dokazov se sodišče lahko opre tudi le na pričanje samega odškodninskega zavezanca. Končno je le sodišče tisto, ki presoja verodostojnost pričanj in končno tudi utemeljenost ravnanja. Vendar pa v tej zadevi že odločitev prvostopenjskega sodišča ni temeljila izključno na zaslišanju obeh tožencev. V resnici je temeljila tudi na ugotovljenih dejstvih, ki so bila preverljiva. Ta dejstva so podpirala izpovedi obeh tožencev. Prav teh dejstev, na primer o sporu z lekarnami, o razmislekih o uvedbi novih zavarovalnih storitev, pa pritožba sploh niti ne poskuša izpodbiti.

37Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo. Ti se odmerjajo po ZOdvT, in sicer po tar. št. 3210, 6002 in 6007 od vrednosti spornega predmeta v višini 58.920,00 EUR. Skupaj oba toženca lahko zahtevata 1461,06 EUR. V presežku je zahtevek neutemeljen.

38Ker deleža tožencev nista bila določena, smiselno velja pravilo po 1. odstavku 161. člena ZPP: tožeča stranka mora vsakemu od sospornikov povrniti polovico stroškov. Vsakemu mora torej povrniti 730,53 EUR. Ta dva zneska mora plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.