VSRS Sklep X Ips 72/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana-Kranj, Inšpekcijske pisarne Kranj, št. 06122-3145/2008-67 z dne 7. 10. 2014. Z navedenim sklepom je prvostopenjski inšpekcijski organ zavrnil tožničin predlog za odlog izvršbe, z odločbo št. P 06122-3145/2008- 38 z dne 30. 1. 2013, izrečenih inšpekcijskih ukrepov, ker tožnica ni izkazala, da je izpolnjen pogoj za odlog, kot ga določa 156. a člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), to je grozeča hujša gospodarska škoda v smislu trajne nelikvidnosti ali izgube edinega vira dohodka. Pritožbo zoper prvostopenjski akt je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 0612-227/2012/-22-MG z dne 16. 6. 2015.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se odlog izvršbe dovoli. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revidentka teh ni izpolnila. Odgovor na njeno vprašanje, „ali se pojem „hujše gospodarske škode“ iz 156.a člena ZGO-1 razlaga le v smislu dveh primerov, ki sta navedena v samem 156.a členu ZGO-1 (trajna nelikvidnost, izguba sredstev za preživljanje) ali tudi z upoštevanjem 132. člena OZ (zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda praven osebe (nepremoženjska škoda))“, je namreč mogoč že z branjem zakonskega teksta druge alineje prvega odstavka 156. a. člena ZGO-1. Ta jasno določa, kaj se šteje za hujšo gospodarsko škodo, in sicer: povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje. Gre za specialno zakonsko ureditev, ki izključno za namen odloga izvršbe inšpekcijske odločbe gradbenega inšpektorja jasno določa, da mora biti izkazana kvalificirana škoda, kot jo določa ZGO-1.

7Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

8Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).