VSL sodba in sklep II Cp 2325/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

- spremeni tako, da se znesek 15.500,00 EUR zniža za 6.000,00 EUR in

- razveljavi v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 6.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje, in glede stroškov postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 15.500,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje in toženki naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Napačna je odločitev, da tožnici ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Iz opisa dela, kot je podan v sodbi, je razvidno, da je potekalo brez zapletov. Navedeno je celo, da bi tožnica lahko podajala papir z obema rokama, ob podajanju z eno roko pa je na drugo treba paziti. S tem je tako rekoč potrdilo, da mora biti delavec skrben in pazljiv in da na to delodajalec ne more vplivati. Tožnica je bila vešča konkretnega opravila in je bila poučena o pravilih varnega dela. Delo se je opravljalo zelo počasi. Stroj je tudi zapiskal, preden sta začela s sodelavcem naravnavati papir. Iz ugotovitve, da je do nezgode prišlo zato, ker je tožnica levo roko preveč približala nevarnemu delu stroja, izhaja, da je bila tožnica tista, ki je povzročila kritično okoliščino za nastanek nezgode. Napačen je zaključek, da je za delodajalca nepričakovano, da delavec porine roko pod valje stroja. Tak zaključek je neživljenjski. Niti tožnici niti drugemu delavcu se dotlej ni zgodilo kaj takega. Tožničino delo je bilo bolj nevarno od običajnih del, vendar pa je do nesreče prišlo tudi zaradi tožničinega neprevidnega in nepremišljenega ravnanja, ki ga delodajalec ni mogel pričakovati. Njen prispevek je zato 20 %. Navedeno stališče dodatno potrjuje ugotovitev sodbe, da sta oba delavca vedela, da se stroj premika počasi in da sta delo opravljala ob delujočem stroju.

Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka. Ni upoštevano, da je tožničino zdravstveno stanje v polovičnem deležu posledica bolezenskih težav. V zvezi s težavami pri večjih obremenitvah, kot so kidanje snega, sekanje drv, ročna obdelava zemlje, ožemanje perila, ni upoštevano, kolikor je zaradi njih zmanjšana kvaliteta vsakodnevnega tožničinega življenja. Poleg tega tožnica teh prikrajšanj ni zatrjevala, težave pri opravljanju teh del pa so predvsem posledica bolezni hrbtenice. Ni podlage za ugotovitev, da bo tožnica zaradi obravnavane poškodbe težje dobila ponovno zaposlitev. Tožnica zmore precizne in močne prijeme, poleg tega pa je desničarka. Izplačani znesek 10.000,00 EUR, zmanjšan glede na 20 % soodgovornost, predstavlja korektno odškodnino.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženkin zavarovanec objektivno odgovoren za škodo, katere povrnitev v obliki denarne odškodnine je predmet sodbe. Sporno pa ostaja, ali je tožnica prispevala k nastanku škode v deležu 20 %.

6V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, da tožničino ravnanje ni bilo nepričakovano in da ji zato ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Pritožba utemeljeno uveljavlja zmotnost navedenega zaključka. Toženka ni uveljavljala izključne tožničine odgovornosti za nastanek škode, temveč le njen prispevek k nastanku škode. Ugovor je torej utemeljevala na tretjem odstavku 153. člena OZ, po katerem je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (in ne na drugem odstavku 153. člena OZ, po katerem je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti). Za to presojo pa ni odločilno, ali je bilo oškodovančevo ravnanje nepričakovano in nepreprečljivo, ampak je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami obratovalca ter oškodovanca, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode(1). Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tudi tožnica dolžna skrbeti za lastno varnost in opravljati delo tako, da ni ogrozila lastnega zdravja (drugi odstavek 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1). Ker se sodba zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni izrekla o toženkinih trditvah, podanih v zvezi s tožničinim prispevkom, in tožničinih nasprotnih navedbah, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

7Delno je utemeljen tudi pritožbeni očitek o zmotnem upoštevanju meril pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, določenih v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

8V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 54 let in je bila zaposlena kot delavka v proizvodnji, sicer pa je desničarka, v škodnem dogodku utrpela prelom bazalnih členkov drugega do petega prsta na levi roki in razpočno rano na levi roki, zaradi česar so ji ostale brazgotine kože in podkožja na poškodovanem delu in odebelitve na mestu prelomov na bližnjih členkih tričlenih prstov leve roke, bolečnost ob odrivu, občasne bolečine ob spremembah vremena in zmanjšana občutljivost kože v okolici brazgotin. Zaradi navedenega je manj sposobna za fina dela z levo roko (pletenje, kvačkanje, vdevanje niti) in ovirana pri dejavnostih, kjer je roka izpostavljena večjim obremenitvam in tresljajem (kidanje snega, sekanje drv, obdelava zemlje, košnja, mešenje testa, ožemanje perila), pri dvigovanju in prenašanju bremen nad 10 kg. Težave so hujše v mrzlem vremenu. Zaradi močno omejene gibljivosti prstov leve roke in zmanjšane grobe moči levice izvede sicer precizne in močne prijeme, vendar ne more daljši čas ali intenzivneje opravljati finih del z levo roko oziroma del, pri katerih je potrebna natančnost in zanesljivost. Zaradi posledic poškodb ima tudi bistveno manjše možnosti za ponovno zaposlitev.

9Neutemeljen je očitek, da so bile v sodbi upoštevana prikrajšanja, ki jih tožnica ni zatrjevala. Ugotovljena prikrajšanja sodijo v krog običajnih življenjskih opravil, tako da jih ni bilo treba posebej navajati, ampak je zadostovalo, da je tožnica opisala funkcionalne posledice poškodb. Ugotovitve sodbe o povezanosti ugotovljenih prikrajšanj s posledicami poškodbe iz obravnavanega škodnega dogodka temeljijo na izvedenskem mnenju, ki mu toženka ni ugovarjala. Pritožbeno zatrjevanje, da so omejitve predvsem posledica poškodb hrbtenice, je torej novo in zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zaključek sodbe, da bo tožnica težje dobila zaposlitev, temelji na ugotovitvah o omejitvah, starosti, izobrazbi in dosedanjih poklicnih izkušnjah in je življenjsko prepričljiv.

10Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je odškodnina v višini 20.000 EUR (oziroma 19,5 povprečnih neto plač v času izdaje izpodbijane sodbe) v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse previsoka. Tako visoka odškodnina je bila prisojena v zadevah VS RS II Ips 115/2006, II Ips 343/2003 in II Ips 459/2000, kjer je bil obseg škode precej večji. Podoben obseg škode kot tožnica je utrpel oškodovanec v zadevi II Ips 257/2008, v kateri je bila prisojena odškodnina v višini 15 povprečnih neto plač. Za nekoliko manjši obseg škode pa je bilo v zadevah II Ips 564/2002 in II Ips 280/2003 prisojenih okrog 12 povprečnih neto plač. Ustrezna umestitev obravnavanega primera v okvir že prisojenih odškodnin narekuje znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 14.000 EUR.

11Z izpodbijano sodbo prisojeni znesek 15.500,00 EUR odraža razliko med odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po stališču toženke (10.000 EUR) in po stališču izpodbijane sodbe (20.000 EUR) ter razliko med stališčema sodbe in toženke glede tožničinega prispevka k nastanku škode (5.500 EUR, od tega iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.000 EUR). Upoštevaje dejstva, da gre tožnici za navedeno obliko škode odškodnina v višini 14.000,00 EUR, da je toženka tožnici na račun odškodnine za navedeno obliko škode že plačala 8.000 EUR in da je ostalo sporno, ali je tožnica v 20 % deležu prispevala k nastanku škode, ji gre (zaenkrat) še 3.200,00 EUR, sporno pa je ostalo, ali ji gre razlika med prisojeno odškodnino in odškodnino, znižano ob upoštevanju zatrjevanega prispevka (skupno 6.300 EUR).

12Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je deloma ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje 1) spremenilo tako, da se znesek 15.500,00 EUR zniža za 6.000,00 EUR ter 2) razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 6.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje, in glede stroškov postopka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. in 358. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 210/2014 z dne 14. 1. 2016.