VSL sodba II Cp 1710/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni plačati 1.197,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je od toženke vtoževal 50.548,45 EUR odškodnine. Očital ji je, da mu je kot stečajna upraviteljica povzročila škodo, ker se ni uspel poplačati kot ločitveni upnik.

2Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče ugotavljalo lastništvo sporne živine in v 3. točki pritožbe povzame ugotovitve sodišča. Navaja, da iz rednega poročila stečajne upraviteljice in otvoritvenega poročila izhaja, da se je toženka po začetku stečajnega postopka seznanila z obstojem zarubljene govedi in tožnikovo zastavno pravico. Kljub temu goveda ni prevzela v posest, kar bi morala storiti v skladu z 292. v zvezi s 383. členom ZFPPIPP. S to opustitvijo je ravnala hudo malomarno. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, češ da odškodninska odgovornost ni podana, ker manjka element protipravnosti. Tekom postopka se je izkazalo lastništvo govedi s strani KZ, d. o. o., ki pa v stečajnem postopku ni vložila tožbe zaradi uveljavljanja prerekane izločitvene pravice na živini, pred tem pa ni začela pravde zaradi nedopustnosti izvršbe kot tretji. Ravno iz tega razloga je predlagal vpogled v spis, sodišče pa je dokazni predlog pavšalno zavrnilo. Opozarja, da je odgovornost po 102. členu ZFPPIPP poostrena krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom, tožnik pa je toženki očital, da je ravnala hudo malomarno, ker ni poskrbela za predajo in prevzem premičnega premoženja stečajne dolžnice. Po 292. členu ZFPPIPP bi morala sestaviti zapisnik, zato fizični prevzem niti ne bi bil potreben. Toženka tudi ni opravila ogleda, temveč je tožnika in KZ, d. o. o., napotila na pravdo. Tudi ne drži, da toženka goveda ni mogla prevzeti, saj bi na podlagi 293. člena ZFPPIPP lahko zaprosila za pomoč policije. Zaradi tega je prišlo do predaje in zakola govedi, s tem pa do prenehanja tožnikove ločitvene pravice.

Ni res, da je toženka vedela za lastništvo KZ, d. o. o., sicer je ne bi napotila na pravdo. In ker je kljub temu dopustila zakol govedi, je ravnala hudo malomarno. Njena dolžnost je bila, da preveri, kdo je lastnik in kdo je imetnik, saj je imela vse pristojnosti, a tega ni storila. Šele v tem postopku je pričela zbirati dokumentacijo ter za nazaj poizvedovati o lastništvu goveda, da bi se na ta način razbremenila odgovornosti. Sodišče bi moralo njeno krivdo presojati po stanju ex ante, dejansko pa jo je presojalo ex post, torej materialnopravno nepravilno. Povzame del otvoritvenega poročila, iz katerega naj bi jasno izhajalo, da je toženka vedela, da se med premoženjem stečajne dolžnice nahaja tudi govedo, ki ga je štela za dolžničinega, sicer KZ, d. o. o., ne bi napotila na pravdo, poročilo pa omenja tudi tožnikovo zastavno pravico.

Že ugotovitev sodišča, da toženka ni mogla prevzeti dolžničinih poslov, ker se ta ni odzivala, kaže na njeno neskrbnost in neprofesionalnost. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je toženka ugotovila, da je na dolžničinem posestvu živina šele, ko jo je odvetnik A. opozoril na register AJPES, kjer je videla ločitveno pravico na bikih. Tožniku je nastala škoda v obliki neizplačila iz posebne stečajne mase oziroma zmanjšanja poplačila terjatve zoper stečajnega dolžnika.

Navaja, da se glede ostalih ugotovitev sodišča iz 15. točke obrazložitve sklicuje na vlogo s 27. 8. 2015 (točki X in XI). Opozarja na obveznost in pristojnost stečajnega upravitelja, ki je pristojen za vodenje poslov in zastopanje stečajnega dolžnika, pri čemer mora biti vse podrejeno interesu kar največjega poplačila upnikov. Sklicuje se na 316. člen ZFPPIPP in navaja, da toženka ni predlagala sodišču, da dovoli stečajni dolžnici končati posle in nadaljevanje poslovanja, kar je nadaljnje izvrševanje pogodb o pitanju mladega goveda dejansko pomenilo. Delovala je na lastno pest in dopustila nadaljnje pitanje govedi ter nadaljevanje dobave krme, kar je zmanjševalo stečajno maso, še zlasti, če se upošteva izjavo B. B., da je povsem normalno, da se s pitanjem naredi izguba, če se porabi preveč hrane. Toženka je ravnala v nasprotju z določbama 316. in 317. člena ZFPPIPP, zato tožnik ni prišel do poplačila svoje terjatve. Iz rednega poročila št. 5 izhaja, da je vzreja potekala in da se je toženka odločila za nadaljevanje poslov, ki jih ni niti prevzela niti ni prosila za dovoljenje sodišča. Opozarja, da je svojo terjatev primarno uveljavljal zaradi kršitve svoje ločitvene pravice, podredno pa kot navadne terjatve – zaradi zmanjšanja stečajne mase kot posledice toženkinega ravnanja.

Dodaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da je bil upnik KZ, d. o. o., prekludiran glede dokazovanja lastninske pravice v stečajnem postopku, zato bi morala toženka šteti, da je govedo last stečajne dolžnice in ustrezno postopati. Pri tem vztraja in meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča napačno. Sodišče se posledično nepravilno ni ukvarjalo z višino zahtevka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila, konkretizirano prereka posamezne pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik od toženke kot stečajne upraviteljice terja plačilo odškodnine, ki jo utemeljuje na 102. členu ZFPPIPP. Očita ji, da kot stečajna upraviteljica v osebnem stečaju nad C. C. ni, prvič, poskrbela, da bi se lahko kot ločitveni upnik poplačal iz točno določenega premoženja (goveda), in drugič, da ni poskrbela, da bi se stečajna masa ne zmanjšala oziroma da bi se povečala, ker je brez odločitve sodišča nadaljevala z izvrševanjem pogodb med stečajno dolžnico (kot rejko) in KZ, d. o. o.

6Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka je oblikovalo logično in življenjsko prepričljivo dokazno oceno, ob tem pa ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopka.

7Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik kot upnik zoper dolžnico C. C. v izvršilnem postopku pridobil ločitveno pravico, hkrati pa je bila prepoved odtujitve in obremenitve govedi vpisana tudi v registru zastavnih pravic pri AJPES. Prav tako ni bilo sporno, da je toženka kot stečajna upraviteljica v kasneje uvedenem osebnem stečaju nad C. C. tožnikovo ločitveno pravico prerekala. S prerekanjem terjatve tožnik kot (kot ločitveni) upnik ni bil v ničemer oškodovan.(1) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje(2) nadalje izhaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi priznanja ločitvene pravice, sodišče pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem je tožnik svojo ločitveno pravico izgubil. Že ta ugotovitev sodišča bi zadoščala za zavrnitev zahtevka po prvem sklopu dejstev, ki tvorijo tožnikovo tožbeno podlago.

8Ločitvena pravica je namreč pravica upnika do poplačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred poplačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Res je tožnik to svojo pravico v izvršilnem postopku pridobil, vendar uvedeni postopek osebnega stečaja vpliva tudi na tekoči odprti izvršilni postopek.(3) Tudi ločitvene pravice je v postopku (osebnega) stečaja treba prijaviti (to je tožnik tudi storil) in stečajni upravitelj jih lahko prereka(4) (toženka je storila točno to). Toda tožnik svoje ločitvene pravice v pravdi ni dokazal in njegov zahtevek, da na govedu obstoji njegova ločitvena pravica (priloga B 13), je pravnomočno zavrnjen, zato je izgubil prednost, ki bi jo kot ločitveni upnik imel.(5) Premoženje, na katerem je po trditvah tožnika imel ločitveno pravico, je z zavrnitvijo njegovega zahtevka postalo premoženje stečajne mase, tožnik pa „navaden“ upnik stečajnega dolžnika.

9Sodišče prve stopnje se je obsežno ukvarjalo z vprašanjem, kdo je bil lastnik sporne govedi. Ugotovilo je, da je bila to KZ, d. o. o., in to ves čas. Izčrpni dokazni oceni, ki jo je prvostopenjsko sodišče oblikovalo v 8., 9. in 10. točki svoje sodbe, pritožnik ne nasprotuje, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na te ugotovitve in v nadaljevanju (ker tega pritožnik sploh ne graja) izhaja iz ugotovitve, da je bilo govedo last KZ, d. o. o.

10Pritožbene navedbe, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo ter je zato dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, ker je toženkino krivdo presojalo ex post namesto ex ante, ne vzdržijo. Toženka je namreč dokazala, da stečajna dolžnica nikoli ni bila lastnica spornega goveda, temveč je bila kot rejka le njegova imetnica. Čim je tako, je jasno, da tožnik ločitvene pravice tudi ne bi mogel pridobiti na premoženju nekoga tretjega, saj iz jezikovne razlage prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP več kot jasno izhaja, da se ta lahko pridobi le na premoženju stečajnega dolžnika. Prav tako so neutemeljene preostale (pri)tožbene trditve o protipravnem ravnanju toženke, saj se upniki stečajnega dolžnika nikdar ne morejo poplačati iz premoženja, ki ni last stečajnega dolžnika.

11Povedano drugače: tožnik kot upnik ni prišel do poplačila svoje terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, torej mu je škoda nedvomno nastala (ta se kaže v pasivi njegovega premoženja). Toda četudi bi toženka kot stečajna upraviteljica storila kaj narobe, ni vzročne zveze med njenim ravnanjem in tožnikovo škodo; tožnik je pravdo za ugotovitev svoje ločitvene pravice izgubil (in izgubil jo je takrat, ne šele, kot trdi, z zakolom govedi), poleg tega pa premoženje, zavarovano z njo, ni bilo nikdar last stečajne dolžnice.

12Ne glede na povedano se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju kratko opredelilo še do drugih očitkov o protipravnosti ravnanja toženke, ker se je z njimi ukvarjalo sodišče prve stopnje in ker pritožnik pri njih vztraja.

13Določili 316. in 317. člen ZFPPIPP, ki za dokončanje obstoječih poslov stečajnega dolžnika terjata dovoljenje sodišča, se v postopku z osebnim stečajem ne uporabljata (četrta alineja 6. točke drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP), kar je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Stečajna upraviteljica torej za dokončanje pogodb med stečajno dolžnico in KZ, d. o. o., ni potrebovala soglasja/dovoljenja sodišča. Da je pri tej odločitvi vsestransko ravnala razumno in smotrno, predvsem pa v korist upnikov, izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tam navedene razloge pritožbeno sodišče sprejema kot logične in prepričljive.

14Razumna je bila odločitev stečajne upraviteljice, da za zaseg govedi, ki je bilo pri stečajni dolžnici, ne zaprosi za pomoč policije. Iz drugega odstavka 293. člen ZFPPIPP namreč izhaja, da so stroški policije stroški stečajnega postopka, toženka pa je prepričljivo izpovedala, da stečajne mase ni bilo (16. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je za zavrnitev zahtevka ključna (s pritožbo neizpodbijana) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila lastnica govedi KZ, d. o. o., torej bi zaseg s pomočjo policije le povzročil povečanje stečajnih stroškov, saj bi govedo na koncu dobil lastnik, ki pa ni (in tudi nikdar ni bil) tožnik. Na tem mestu višje sodišče zavrača pritožbeno tezo, da je KZ, d. o. o., izgubila izločitveno pravico, ker v roku po prerekanju s strani stečajne upraviteljice, ni vložila pravde. KZ, d. o. o., je namreč pred iztekom roka za vložitev take tožbe pridobila posest nad svojo lastnino (spornim govedom, ki je šlo v zakol), zato bi bila vložitev tožbe, katere zahtevek mora biti tudi dajatven, odveč. Zavrnitev dokaza z vpogledom v spis, ki bi potrdil dejstvo, da tožba ni bila vložena, je bila tako pravilna.

15Končno pritožbeno sodišče razloge za potrditev zavrnitve tožbenega zahtevka osvetljuje še s tegale vidika: iz pogodb med stečajno dolžnico in KZ, d. o. o., stečajna dolžnica ni iztržila ničesar (prepričljiva ugotovitev v 15. točki obrazložitve). B. B. je res izpovedal, da se s pitanjem lahko naredi izguba, če se porabi preveč hrane ali če teleta niso prave sorte ali če v času pitanja zbolijo. In prav to se je zgodilo tudi stečajni dolžnici, saj so štiri živali poginile (nesporna ugotovitev v 15. točki obrazložitve), zato prirasta v konkretnem primeru ni bilo. Iz tega posla torej v stečajno maso ni bilo nobenega priliva, zato toženkina ravnanja niso vplivala na ohranitev/zmanjšanje stečajne mase stečajne dolžnice.

16Pritožbeno sodišče prav tako ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Tožnik svoje pritožbene stroške krije sam. Odločitev je logična posledica njegovega neuspeha v pritožbenem postopku in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe. Toženki je dolžan povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, in sicer nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.177,60 EUR ter 20,00 EUR materialnih stroškov, vse v roku, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe. Drugih pritožbenih stroškov toženka ni priglasila.

-------------

Op. št. (1): Tako Dolenc, dr. Mile, Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje, Pravni letopis 2013 str. 221, drugi odstavek točke 4.1.

Op. št. (2): Ta temeljijo na dejstvih, ki med strankama niso bila sporna – 7. točka obrazložitve.

Op. št. (3): Primerjaj 2. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP: Če je upnik v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ali z zastavno pravico na premičnini pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe še ni bila opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, se postopek izvršbe ali zavarovanja prekine z začetkom stečajnega postopka.

Op. št. (4): Oddelek 5.5 ZFPPIPP ureja, katere terjatve ter ločitvene in izločitvene pravice je treba in kako jih je treba prijaviti v stečajnem postopku, oddelek 5.6 pa glede istih terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic ureja nadaljnji postopek in posledice v primeru, da je upnikova prijava prerekana. Primerjaj tudi odločitev VSK Cpg 329/2015 s 7. 1. 2016.

Op. št. (5): Upnik mora z dajatvenim zahtevkom uveljavljati prednostno poplačilo iz premoženja, na katerem ima zatrjevano ločitveno pravico. Šele s sodbo, v kateri je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno poplačilo, lahko upnik doseže svoj cilj. Tako VSK v odločbi Cpg 197/2015 s 27. 8. 2015.