VSL sodba II Cp 2613/2016

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 49636/2014 z dne 11. 4. 2014, in sicer za 1.698,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 dalje in za 82,43 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je izdani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 442,22 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je njegov najemnik v najemni pogodbi zavezal plačevati obratovalne stroške. Toženec je o sklenitvi najemne pogodbe takoj obvestil tožnika. Lastnik stanovanja odgovarja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno, torej le, če jih upravičencu predhodno ne bi uspelo izterjati od najemnika. Tožnik ni zatrjeval, da je plačilo računov za sporno obdobje uveljavljal od najemnika. Ker toženca ni pozval k izpolnitvi obveznosti, toženec ni prišel v zamudo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik delno umaknil tožbo in je zato uspel le z 79 % tožbenega zahtevka.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet spora je plačilo neporavnanih obratovalnih stroškov ter stroškov upravljanja in vzdrževanja za poslovni prostor, ki je v toženčevi lasti. Toženec ne navaja, da bi bila več kot polovica površine stavbe, v kateri je njegov poslovni prostor, namenjena stanovanjem. Za presojo spornega pravnega razmerja se zato, upoštevaje peti odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ne uporablja ta zakon, temveč določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

6Toženec se torej neupravičeno upira plačilu tožnikove terjatve s sklicevanjem na najemno pogodbo, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožniku odgovarja neposredno; subsidiarne odgovornosti, za katero se zavzema pritožba, namreč SPZ za tak primer ne določa.

7Ker je zavezanec za plačilo stroškov lastnik posamezne etažne enote, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženčev ugovor pasivne legitimacije. Zgrešeno pa je tudi pritožbeno stališče, da toženec še ni prišel v zamudo, ker mu tožnik ni določil roka za izpolnitev obveznosti. Rok za plačilo je bil namreč določen na vsakem posameznem računu za plačilo dolgovanih stroškov. Sicer pa ta toženčev ugovor ni upošteven, ker morebitno zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v sporu majhne vrednosti, kot je ta spor, po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dopusten pritožbeni razlog.

8Toženec neutemeljeno nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Tožnik namreč zaradi delnega umika tožbe v pravdi ni uspel le z manjšim delom svojega prvotnega zahtevka, zaradi česar posebni stroški niso nastali. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožniku povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške, je torej skladna s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, na katerega se sklicuje pritožba.

9Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal toženec, niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena v zvezi s 442. členom ZPP potrdilo prvo sodbo v izpodbijanem delu.

10Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.