VSL sklep I Cp 2620/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (točka I izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe (točka II izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.313,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

2Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP(1), ker je sodišče zmotno zavzelo stališče, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s plačilom stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev, oprta na presojo, da med tožečo in toženo stranko učinkuje pravnomočnost iz naslova priznane terjatve v postopku osebnega stečaja nad M. V., je zmotna, ker ni istovetnosti strank. V navedenem stečajnem postopku, kjer je bila priznana terjatev, pravnomočnost učinkuje le med toženo stranko in stečajnim dolžnikom, ne pa tudi zoper tožečo stranko.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev sklepa sodišča prve stopnje ter povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da v stečajnem postopku priznana in ugotovljena terjatev učinkuje med vsemi udeleženci postopka, torej tudi zoper tožnika kot enega od upnikov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo po ugotovitvi, da tožeča stranka zoper toženo stranko ponovno uveljavlja terjatev, o kateri je že pravnomočno odločeno v postopku osebnega stečaja zoper dolžnika M. V., v kateri sta obe pravdni stranki kot upnika priglasila (isti) terjatvi (res iudicata).

6O pravnomočno razsojeni stvari se v skladu s 319. členom ZPP ne more ponovno odločati in je ponovno tožbo treba zavreči.

7Pritožnik ne graja ugotovitve sodišča o objektivni identiteti zahtevka. Istovetnost zahtevka kot predpostavka za ugovor res iudicata je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako razmerju iz tekoče pravde. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podana. Iz njegovih in pritožbeno neprerekanih ugotovitev namreč izhaja, da sta obe pravdni stranki v postopku osebnega stečaja zoper istega dolžnika (M. V.) kot upnika prijavili vsaka svojo terjatev:

- tožeča stranka za terjatev v višini 200.000,00 EUR (po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 411/2008 z dne 16. 3. 2011 do B., d. o. o. v zvezi s sklepom 0390 I 6/2012 Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 23. 1. 2012 o izvršbi na terjatev, ki jo je imel B., d. o. o. do svojega dolžnika M. V.) in

- tožena stranka v višini 1.174.733,36 EUR (na podlagi pogodb o odstopu v izterjavo z dne 28. 2. 2011 in 10. 10. 2011).

8Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili terjatvi obeh pravdnih strank v postopku osebnega stečaja zoper M. V. priznani, da drugi upniki, vključno s tožečo stranko terjatve tožene stranke v navedenem postopku niso prerekali in da je sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St ... z dne 17. 3. 2015 in z dne 1. 9. 2015 pravnomočen. Pritožnik torej ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku ponovno uveljavlja isto terjatev in trdi, da bo tožena stranka (zaradi priznanja njene terjatve v postopku osebnega stečaja dolžnika) neupravičeno obogatena. Presoja sodišča, da o tej terjatvi ni mogoče ponovno odločati v pravdi, je pravilna. Ugotovitev, da bi moral tožnik ugovor glede terjatve tožene stranke, ki jo uveljavlja v tej pravdi, podati v stečajnem postopku, je pravilno oprta na 63. člen ZFPPIPP(2). Vsak upnik, ki prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, namreč v določenem roku lahko prereka terjatve drugih upnikov. Po preteku zakonskih rokov zoper terjatve drugih upnikov ne more več ugovarjati (četrti odstavek 63. člena ZFPPIPP). Priznanje terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve. Veže tako upravitelja pri glavni razdelitvi in vse upnike, ki so sodelovali v postopku prijave in priznanja terjatve.

9Tako se izkaže, da je podana tudi subjektivna identiteta – istovetnost strank. Zmotno je nasprotno pritožbeno naziranje, da pravnomočnost učinkuje le med stečajnim dolžnikom in toženo stranko. Ravno zaradi dejstva, da sta bili obe pravdni stranki kot upnika stranki stečajnega postopka zoper istega dolžnika in v katerem sta imeli možnost ugovarjati priglašenim (istim) terjatvam upnikov, in v katerem je bila končno priznana (ista) terjatev tožene stranke, je podana poleg objektivne identitete zahtevka tudi potrebna identiteta strank. Zaradi učinka pravnomočnosti, ki se v obravnavanem primeru glede ponovno vtoževane iste terjatve razteza tudi na tožečo stranko, je tožba zavržena ob pravilni uporabi 319. člena ZPP.

10Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999.

Op. št. (2): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 126/07 s spremembami.