VSL sklep I Cp 352/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se odredila vknjižba (pravilno: zaznamba) prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin vl. št. 216 k.o. ... Ugotovilo je, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke do tožene in sicer obveznost sklenitve kupoprodajne pogodbe glede nepremičnine. Sklenjena predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne. V obravnavanem primeru, ko lahko s pravnim poslom pridobi kmetijsko zemljišče iz prvega območja le kmet, do sklepa predpogodbe sploh ne bi prišlo, če bi bilo že takrat jasno, da tožnici nimata in tudi ne moreta pridobiti statusa kmeta. Tega statusa tožnici tudi sedaj nimata, zato izkaz verjetnosti obstoja njune terjatve ni podan.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353/I ZPP. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče sploh ni hotelo ugotavljati dejanskega stanja, saj ni hotelo v celoti zapisati izpovedi priče V.O. Ta je povedal, kar v zapisniku ni protokolirano, da sta stranki ob zapisu predpogodbe domnevali, da bo za bodočega kupca potrebno pridobiti status kmeta. Ker pa jim je bilo na občini povedano, da za prenos predmetnega zemljišča ne bo potreben status kmeta, so se dogovorili, da bo prodajna pogodba sklenjena, če pa bo potrebno, bosta tožeči stranki zaprosili za status kmeta in se bo z overovitvijo kupoprodajne pogodbe in vpisom v zemljiško knjigo počakalo toliko časa, dokler njuni vlogi ne bosta rešeni. Sicer pa je sklepanje prvostopnega sodišča, da tožeči stranki nimata pogojev za pridobitev statusa kmeta in da tega statusa ne moreta pridobiti, preuranjeno. Za pridobitev statusa kmeta je pristojen občinski upravni organ, ki se o tem ni mogel izjasniti, saj taka vloga še sploh ni bila vložena. Očitno pa so tožene stranke predmetno zemljišče že prodale drugemu kupcu, ker so pri njem dosegle višjo kupnino. Zaradi opisanega ravnanja bo tožečim strankam nastala nenadomestljiva škoda, zaradi česar je predlog za izdajo začasne odredbe v celoti utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da ni izkazan verjeten obstoj terjatve in da zato ni podan eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe (čl. 267/1 ZIP). Terjatev tožeče stranke za sklenitev prodajne pogodbe nesporno sloni na predpogodbi (čl. 45. ZOR), s katero sta stranki prevzeli obveznost skleniti glavno pogodbo o prodaji oz. nakupu nepremičnine. Gre za nakup kmetijskega zemljišča iz prvega območja kmetijskih zemljišč, take nepremičnine pa lahko s pravnimi posli pridobivajo samo občani, ki so kmetje (čl. 22 Zakona o kmetijskih zemljiščih; prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 17/86).

Povsem nepomembno je, kaj sta se stranki predpogodbe dogovorili o sklepanju glavne prodajne pogodbe, kot opisuje v pritožbi tožeča stranka, dejstvo je, da dogovorjene prodajne pogodbe nista sklenili.

Sodišče sicer lahko naloži stranki iz predpogodbe sklenitev glavne pogodbe, ne more pa ji naložiti sklenitev nedovoljene pogodbe.

Nesporno je, da tožnici nimata statusa kmeta in da zanj pri pristojni občini tudi nista zaprosili. Glede na to s pogodbo ne moreta pridobiti spornega zemljišča, ki je kmetijsko zemljišče iz prvega območja in za katerega velja omejitev pogodbenega pridobivanja zgolj v korist kmetov. Zato terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana in nasprotnih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati. Glede na to in ker prvostopno sodišče ni storilo nobene kršitve postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (čl. 380. tč. 2 ZPP).