VSL sklep I Cp 507/2002

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na plačilo 2.435.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem pa je tožeči stranki naložilo, naj povrne pravdne stroške tožene stranke v višini 317.577,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Srž pritožbe je očitek sodišču prve stopnje, da si je napačno razlagalo pomen določbe 21. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska št. AK-91. Meni namreč, da besedila "uporabnik oziroma lastnik" ni mogoče razumeti tako, da zavarovanje preneha, če lastnik vozilo preda v uporabo drugi osebi, lastninsko pravico pa obdrži. Svoje stališče utemeljuje z zgodovinsko razlago. Meni, da je bil pojem uporabnika vnešen v navedeno določbo zato, ker pravne osebe v prejšnjem družbenem sistemu niso mogle imeti lastninske pravice, lahko pa so imele pravico uporabe. Svoj prav utemeljuje tudi z besedilom novih splošnih pogojev, v katerih pojma uporabnik več ni, je pa poudarek predvsem na tem, kdo ima zavarovalni interes.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je veljavnost zavarovanja prenehala na podlagi določbe 21. člena Splošnih pogojev AK 91. Pri tem je določbo razlagalo tako, da za prenehanje veljavnosti ni potrebno, da na tretjega preide tudi lastninska pravica na avtomobilu, marveč zadošča, da tretji postane uporabnik vozila.

Pritožbeno sodišče se s takšnim materialnopravnim stališčem ne more strinjati. Res je, da se besedilo 21. člena Splošnih pogojev glasi: "Pri zamenjavi uporabnika oziroma lastnika zavarovane stvari zavarovanje preneha ob 24. uri tistega dne, ko novi uporabnik oziroma lastnik prevzame zavarovano stvar." Na podlagi ozke jezikovne razlage bi iz te določbe res sledilo, da zavarovanje preneha tako v primeru, ko avto prevzame nov lastnik kot tudi v primeru, ko ga prevzame zgolj nov uporabnik. Že logična razlaga tega pravila pa zgoraj opisano interpretacijo omaje. Če bi namreč veljalo zgoraj povedano, potem bi uporaba pojma lastnik sploh ne bila potrebna, marveč bi zadoščalo besedilo, da zavarovanje preneha ob izteku tistega dne, ko tretji prevzame zavarovano stvar. Logično nasprotje pa v zadovoljivi meri premošča ravno razlaga, ki jo ponuja pritožnik. V času, ko je skupščina tožene stranke sprejela pravila splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (20.11.1990) družbena lastnina še ni bila preoblikovana, zaradi česar tudi družbene pravne osebe niso imele lastninske pravice marveč zgolj pravico uporabe. Besedna zveza "uporabnik oziroma lastnik" je tako odraz takratnega družbenega sistema, pomen, ki se za pravilom skriva, pa je nedvomno v tem, da naj zavarovalno pogodbeno razmerje velja le toliko časa, dokler ima zavarovanec še zavarovalni interes. Njegov zavarovalni interes pa se kaže v tem, da mu zavarovalnica povrne škodo, ki jo je utrpel. Pojem škode je v 155. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR opredeljen kot zmanjšanje premoženja. Škoda torej nastane tistemu, katerega premoženje se je zmanjšalo. Dokler je torej tožnik lastnik zavarovane stvari, se zmanjšanje vrednosti te stvari odraža kot škoda v njegovi premoženjski sferi. Takšno razlago utrjuje tudi primerjava splošnih pogojev tožene stranke, ki jih je treba uporabiti v tej zadevi s splošnimi pogoji, ki jih je skupščina tožene stranke sprejela 21.12.1993. Ti namreč v določbi, ki ima identičen ratio legis kot določba obravnavanega pravila, določajo, da zavarovanje preneha veljati z dnem in uro, ki sta navedena v polici, oziroma ob 24. uri tistega dne, ko preneha obstajati zavarovalni interes zavarovanca (prodaja, odtujitev ...).

Iz povedanega sledi, da tako teleološka kot tudi logična in zgodovinska razlaga pravila 21. člena Splošnih pogojev govorijo zoper interpretacijo sodišča prve stopnje. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je treba določilo v splošnih pogojih presojati tudi z vidika 100. člena ZOR, ki pravi, da se v primeru, ko je pogodba sklenjena po vnaprej pripravljeni vsebini, predlagani s strani zgolj ene stranke, nejasna določila razlagajo v korist druge stranke.

Iz navedenih razlogov je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Takšen procesni položaj pa v skladu s 355. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo treba odločiti o utemeljenosti zahtevka po poprej ugotovljenih odločilnih dejstvih.