VSK sodba IV Kp 15215/2012

Pritožba zagovornika obtoženega D.G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 225,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega D.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen 8 mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na prvi odstavek 56. člena KZ-1 mu je v določeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 20.3.2012 od 17.00 ure do 12.7.2012 do 15.45 ure. Odločilo je še, da je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovani družbi P. d.o.o. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 5.739,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2008 dalje do plačila, z višjim zahtevkom pa je sodišče oškodovano družbo napotilo na pravdo. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 mu je odvzelo premoženjsko korist tako, da je dolžan plačati znesek 3.851,32 EUR, poleg tega pa v smislu prvega odstavka 95. člena ZKP še stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki je odmerjena v višini 150,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev 22. in 27. člena Ustave R Slovenije. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Naknadno je zagovornik svojo pritožbo še dopolnil s predložitvijo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 11018/2011 z dne 17.11.2014.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ni se moč strinjati s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Nasprotno temu se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano s potrebno gotovostjo in čeprav zagovornik v pritožbi podrobno izpostavlja pomisleke, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja lahko bil kdo drug, pravilnosti sodbe s tem ne more omajati. Res sicer je, da je bila na kovinskem pajserju, s katerim je bilo vlomljeno v oškodovano trgovino, najdena mešana biološka sled najmanj treh oseb in da je obtoženec opisal, kdaj in kako se je njegova sled znašla na pajserju. Dalje drži tudi, da so priče B.G., B.L. in R.G. potrdili, da se je obtoženec v času storitve kaznivega dejanja nahajal doma v S., saj se je dnevno udeleževal lova, bil pa je tudi navzoč ob družinskem prazniku, istočasno pa je imel pokvarjeno vozilo in ker mu je potekla tudi viza, v našo državo tudi iz teh razlogov ni mogel vstopiti. Kljub temu, da navedeni personalni dokazi gredo obtoženčevemu zagovoru v prid, pa jim nasprotuje močan obremenilni dokaz, tj. obtoženčeva sled na predmetu, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ki torej že sam zase zavrača obtoženčev zagovor in izpovedbe naštetih prič. Ker je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe vsebinsko presojalo z ostalimi dokazi (točka 8 izpodbijane sodbe) zato ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je pač presodilo, da družinske in prijateljske vezi do obtoženca ne morejo pretehtati materialnega dokaza in tudi ostalih posrednih dokazov in okoliščin na strani obtoženca, tj. predvsem dejstva, da se je v naši državi nahajal še v drugih kazenskih postopkih, ki so prav tako temeljili na obtoženčevih bioloških sledovih, najdenih na kraju kaznivih dejanj.

5Kar zadeva najdbo bioloških sledi na pajserju, je obtoženec pojasnil, da je ta predmet uporabljal pri odstranitvi določenih predmetov z avtomobila, ki ga je pripeljal iz I. v L., nakar je odvrženi pajser očitno vzel nekdo drug in z njim storil obravnavano kaznivo dejanje. Čeprav sta tak zagovor potrdila tudi obtoženčev nečak S.A. in njegov prijatelj M.B., pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da njune navedbe obtoženca ne morejo razbremeniti. Dejstvo namreč je, da je bila obtoženčeva sled na pajserju po ugotovitvah strokovne analize, v mešani biološki sledi močno prevladujoča, pri čemer je izvedenka I.Z. na glavni obravnavi še pojasnila, da kolikor gre za večinsko sled, je moč govoriti o profilu ene same osebe, ker so manjšinske sledi tako nizke. Ta ugotovitev izvedenke pa govori v prid temu, da je pajser nazadnje uporabljal obtoženec, saj kolikor bi pajser na dvorišču pred hišo dejansko vzela druga oseba, bi le-ta na njem pustila večinske sledi, še sploh, ker letni čas tedaj ni bil tak, da bi oseba vseskozi, torej tudi tedaj, ko naj bi že vzela pajser na dvorišču, nosila rokavice ali drugo zaščito. Kolikor zagovornik v zvezi z možnim storilcem kaznivega dejanja opozarja na družino R., glede na to, da se njihova hiša nahaja le nekaj 100 metrov stran od dvorišča, kjer je bilo parkirano obtoženčevo vozilo in da so v hiši bile najdene predplačniške kartice, ki so izvirale iz obravnavanega kaznivega dejanja, ti pomisleki, katere je pritožnik izpostavil že v postopku na prvi stopnji, niso takšni, da bi omajali pravilnost sodbe. Dejstvo namreč je, kot to izhaja iz podatkov spisa, da se je pri iskanju storilca kaznivega dejanja sum najprej osredotočil prav na člana družine R., saj so bili pri hišni preiskavi najdene telefonske kartice, ki so izvirale iz predmetne vlomne tatvine, in tudi drugi predmeti, ki naj bi prav tako bili pridobljeni s kaznivimi dejanji. Ker sta bila N.R. in njegov oče M.R. tedaj obravnavana kot osumljenca, je seveda logično, da so policisti najprej preverili morebitno prisotnost njunih bioloških sledi na pajserju, ki pa očitno niso obstajale, saj bi v nasprotnem primeru, kolikor bi se na pajserju nahajali tudi sledovi enega ali drugega, tudi onadva znašla v kazenskem postopku enako, kot obtoženec. Ker so te ugotovitve že same po sebi logične, M.R. pa je zaslišan kot priča tudi pojasnil izvor pridobljenih telefonskih kartic, dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z ugotavljanjem, ali se morebitne biološke sledi M.R. nahajajo na pajserju, kot to zagovornik še navaja v pritožbi. Strinjati se je zato potrebno s sodiščem prve stopnje, ko je izpodbijani zaključek oprlo predvsem na najdene biološke sledi obtoženca na predmetu, s katerim je bilo z zanesljivostjo storjeno obravnavano kaznivo dejanje. S tem, ko je v sodbi zapisalo, da obtoženec ni uspel dokazati, da bi v času storitve kaznivega dejanja bil drugod, oziroma, da je bil pajser ukraden v okoliščinah, kot jih je zatrjeval, pa tudi ni kršilo načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave R Slovenije in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot pritožnik v pritožbi izrecno navaja. Res je, da so pravila dokazovanja v kazenskem postopku na strani upravičenega tožilca, vendar ker je obtoženec oporekal dokazom, ki so utemeljevali njegovo krivdo, je bilo dokazno breme glede zatrjevanega alibija in uporabe pajserja s strani druge osebe, na njegovi strani. Zato je navedeno obrazložitev izpodbijane sodbe tudi potrebno razumeti v tem kontekstu.

6Obtoženčev zagovornik je v dopolnitvi pritožbe predložil sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 11018/2011 z dne 17.12.2014, s katero je bil obtoženec v pritožbenem postopku oproščen obtožbe glede kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 na škodo bencinskega servisa. Vendar ta sodba po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru za obtoženca ni razbremenilna, saj je tudi sodišče druge stopnje v citirani zadevi ugotovilo, da najdena kapa z biološkimi sledmi obtoženca, slednjega sicer povezuje s storitvijo kaznivega dejanja, vendar pa, glede na to, da se je kapa nahajala približno 120 metrov stran od bencinskega servisa, obtožencu upoštevajoč tudi odsotnost drugih dokazov ali indicev, ni moč očitati, da je pri dejanju sodeloval na način, kot je bil naveden v obtožbi. Zato je pritožbi zagovornika ugodilo in obtoženca oprostilo obtožbe.

7Potek drugih kazenskih postopkov in njihov izid, sam po sebi ne more vplivati na vprašanje, ali je obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja, pač pa je lahko dokaze in podatke iz drugih kazenskih zadev, moč ustrezno ovrednotiti tudi z dokazi in dejstvi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je tako v 6. točki obrazložitve sodbe naštelo postopke, ki so se ali se zoper obtoženca še vedno vodijo pred drugimi sodišči v Sloveniji in v katerih so prav tako bili najdeni biološki sledovi, ki obtoženca tako ali drugače povezujejo s storitvijo kaznivih dejanj. Ne glede na to, kako so se posamezni postopki zaključili, pa vendar obstaja dejstvo materialnih sledov, torej utemeljen sum, da je bil obtoženec udeležen tudi pri drugih številnih vlomih, ki so bili storjeni na podoben način in v podobne objekte kot v zadevi, ki je predmet te pritožbe. Prav tako spisovni podatki in priložene sodbe iz drugih postopkov kažejo, da je obtoženec vsakokrat znal ponuditi razlago za najdbo njegovih obremenilnih sledov. Tako je tudi iz sodbe, katero je njegov zagovornik predložil k dopolnitvi pritožbe razvidno, da se je obtoženec v tistem postopku zagovarjal, da mu je kapo nekaj dni pred dogodkom nekdo ukradel v gostilni, kar kaže, da je uporabil povsem enak način obrambe kot sedaj v obravnavani zadevi, ko je navajal, da je nekdo drug vzel pajser, na katerem je sam pustil sledove. Kolikor se upošteva še okoliščino, da je obtoženec uporabljal ponarejene dokumente na tuje ime in da so se njegovi materialni sledovi, kot rečeno nahajali še na drugih mestih vlomnih tatvin, v pravilnost izpodbijane sodbe glede na vse obrazloženo ne more biti nobenih pomislekov. Zato zatrjevani pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljeni.

8Spričo zatrjevanih pritožbenih razlogov je moralo sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusiti tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene tako, da v obtožencu izrečeno sankcijo opominjevalne narave ni bilo potrebno poseči. Ker v postopku tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je glede na vse obrazloženo pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so zaenkrat nastali le v obliki sodne takse. Glede na to, da je bila obtožencu sodna taksa na prvi stopnji odmerjena v višini 150,00 EUR, je moralo sodišče druge stopnje upoštevajoč tarifno številko 7122 Zakona o sodnih taksah (količnik 1,5) določiti v višini 225,00 EUR.