VSRS sklep II ips 33/2015

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II: Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da znaša solastniški delež tožnice na skupnem premoženju, ki ga predstavljajo parcele v katastrski občini A. 25%, toženca pa 75%, višji zahtevek (toženca po združeni tožbi za še dodatnih 178/1000) pa zavrnilo ter tožencu naloži plačilo 2.608,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in od datumov, navedenih v 2. točki izreka. Ostale tožbene zahtevke tožnice je zavrnilo, tj. zahtevke, da se ugotovi, da predstavlja stanovanje v R. do 3/10, kjer je kot lastnik vknjižen toženec, skupno premoženje pravdnih strank, da je delež pravdnih strank na njem enak in je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnica vpisala kot lastnica do nadaljnjih 3/20 ter da ji je dolžan plačati še zneska 6.021,03 EUR in 2.608,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pritožnika krijeta svoje pritožbene stroške.

3S sklepom II DoR 393/2013 z dne 30. 10. 2014 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja ustrezne obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje.

4Na podlagi tega sklepa je tožnica pravočasno vložila revizijo, kot navaja zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede na obširnost revizije in omejenost preizkusa izpodbijane sodbe po dopustitvi revizije (drugi odstavek 371. člena ZPP) Vrhovno sodišče revizijo v kratkem povzema le v obsegu, ki se tiče dopuščenega vprašanja. Tožnica trdi, da sodba druge stopnje ni odgovorila na pritožbene navedbe, da je izjava prejšnjega imetnika stanovanjske pravice odstop premoženjske pravice in zato darilo, s čimer je grajala pravilnost uporabe materialnega prava v sodbi prve stopnje. Toženec v času prodaje ni bil slovenski državljan, zato ni mogel biti kupec nepremičnin. Do 9. 10. 1991 je bil poročen, torej pred tem izvenzakonska skupnost ni mogla nastati, novembra, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje, pa zveza pravdnih strank še ni bila dalj časa trajajoča. Zato toženec tedaj ni bil ožji družinski član, ki bi lahko izkoristil pravico do ugodnega odkupa stanovanja. Glede tega je že sodbi prve stopnje očitala pomanjkanje razlogov in bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede deležev na stanovanju pritožbeno sodišče le prepiše razlago sodišča prve stopnje, da sta si pravdni stranki stanovanje že razdelili med trajanjem njune izvenzakonske skupnosti. Ne opredeli se do pritožbene navedbe, da je dogovor o določitvi deležev mogoč le ob pogoju, da je šlo za skupno premoženje. Tožnica je svoje posebno premoženje (hišo na Gorenjskem) direktno transformirala v stanovanje v R. in 7/10 tega stanovanja tako sploh ne predstavlja skupnega premoženja, ampak njeno posebno premoženje, podredno pa je trdila, da tudi vlaganja pomembnega dela skupnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja pomenijo posebno premoženje na tem delu skupnega premoženja. Posledica tega je tudi napačna uporaba materialnega prava in opredelitev aneksa kot pravnega naslova za delitev skupnega premoženja. Obrazložitev v 8. točki je takšna, da se tožnica s pravnimi sredstvi sploh ne more braniti. Tožnici namreč očita „pavšalne“ pritožbene trditve. To evidentno ne drži. V prvih treh pripravljalnih vlogah, ki jih prilaga reviziji, je tožnica dala konkretne trditve o svojem polovičnem prispevku k skupnemu premoženju in dokazne predloge, ki jih je naštela tudi v pritožbi. Na navedbe, da je sodišče oprlo odločitev na listino, ki jo je sestavil toženec, je dobila odgovor, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi dovoljenih in izvedenih dokazov, temu pa je sodišče druge stopnje dodalo še v vsaki zadevi uporabno floskulo: „Pravilno je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in pravilno tudi zaključilo, da ugotavljanje prispevka vsakega izmed zunajzakonskih partnerjev k ustvarjanju skupnega premoženja ni enostaven matematičen izračun, temveč je o tem prispevku sodišče prve stopnje odločilo na podlagi vseh dokazov ob pravilni uporabi materialnega prava.“ Ni mogoče razbrati, zakaj kljub nepravilno ugotovljeni vrednosti osebnega vozila „katrce“ to dejstvo nima nobenih materialnopravnih posledic. Izpodbijana sodba je zato toliko nejasna, da se ne da preizkusiti. Glede prispevka k skupnemu premoženju pa se izpodbijana sodba sploh ni dotaknila konkretnih pritožbenih navedb o zmotnem upoštevanju dohodka toženca v obliki dobička za kapital, tj. trgovanja z vrednostnimi papirji, o toženčevi porabi posebnega premoženja, ki ga ima še vedno v obliki prihrankov, o njegovi porabi denarja za odplačilo kredita, poroko hčerke in vnuke, o tožničini odpravnini, o podedovanem lesu. To pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kršitev ustavnih pravic do poštenega sojenja, učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu. Toženec v odgovoru nanjo meni, da revizija ni utemeljena.

6Revizija je utemeljena.

7Glede na vsebino revizije Vrhovno sodišče uvodoma ponovno opozarja na določilo drugega odstavka 371. člena ZPP, po katerem v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Sodbo sodišča druge stopnje je zato preizkusilo samo glede vprašanja, ali je ta ustrezno obrazložena. Glede tega pa pritrjuje stališču tožnice, da je sodba obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in kar predstavlja revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Po ustaljeni praksi Vrhovnega (in tudi Ustavnega) sodišča je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji kot je standard obrazloženosti odločb prve stopnje. Razloga za to, sta predvsem dva. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena. Drugi razlog je smotrnost.(1) V primeru, ko sodišče prve stopnje naredi vestno in skrbno dokazno oceno in jo natančno obrazloži, pritožbeno sodišče takim argumentom, če se z njimi strinja, težko doda še kaj (novega). Zato v takih primerih sodišče druge stopnje ob presoji pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ni dolžno ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Prav tako se ni dolžno izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Čeprav je standard obrazložitve sodbe druge stopnje drugačen od tistega, ki velja za odločbe prve stopnje, pa mora vendarle iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhajati, da se je sodišče seznanilo z argumenti pritožnika in jih ni enostavno prezrlo, obenem pa se mora opredeliti do bistvenih, pri čemer pa se lahko sklicuje tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje.

9Obrazložitev izpodbijane drugostopenjske sodbe tega standarda ne dosega. Tožnica utemeljeno trdi, da na številne trditve, ki jih je izpostavila v pritožbi, bodisi sploh ni dobila odgovora bodisi je odgovor splošen, pavšalen in iz njega ni mogoče razbrati, na katere konkretne trditve se nanaša oziroma ali je njene trditve sodišče druge stopnje sploh obravnavalo in upoštevalo. To velja zlasti za naslednje pritožbene, v reviziji ponovno izpostavljene navedbe: da toženec stanovanja ni mogel kupiti, ker ob odkupu ni bil slovenski državljan; da izvenzakonska skupnost tedaj še ni obstajala zaradi razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med pravdnima strankama neveljavna oziroma ker tedaj njuna skupnost še ni bila dalj časa trajajoča; o okoliščinah, ki vplivajo na velikost deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, kot so vlaganja tožničinega posebnega premoženja v skupno premoženje, (zmotno) upoštevanje dohodka toženca v obliki dobička za kapital (trgovanja z vrednostnimi papirji), toženčeva poraba posebnega premoženja, ki ga ima še vedno v obliki prihrankov, in poraba denarja za odplačilo kredita, poroko hčerke in vnuke, tožničina odpravnina in podedovani les. Strinjati se je mogoče z revizijo, da je ob konkretnih pritožbenih trditvah obrazložitev, da prispevek vsakega od partnerjev k ustvarjanju skupnega premoženja ni enostaven matematični izračun in da odločitev temelji na podlagi vseh dokazov ob pravilni uporabi materialnega prava, zgolj pavšalna in brez vsebine. Ni mogoče preveriti niti, ali je sodišče tovrstne pritožbene trditve pri odločanju sploh upoštevalo ali pa jih je povsem prezrlo. Pomanjkljivosti sodbe druge stopnje so torej takšne, da preizkus sodbe ni mogoč.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji tožnice ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje.

11Odločitev o revizijskih stroški temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

----

(1) Tako npr. II Ips 201/2005, II Ips 593/2006.