VSRS Sodba XI Ips 40027/2016

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega S. I. na podlagi določbe drugega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da 525. člen ZKP zahteva zgolj presojo, ali so izpolnjeni pogoji, da gre za nujni primer na podlagi mednarodne tiralice, ki je bila izdana na podlagi pripornega naloga, ki ga je izdalo rusko sodišče, in da je dokončna odločitev o izročitvi in priporu pridržana sodišču do predložitve zahtevane dokumentacije v roku, ki ga je določil preiskovalni sodnik. Kljub temu že iz konkretnega opisa dejanja izhaja utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ki bi bilo kaznivo tudi po slovenski kazenski zakonodaji. Številka odločbe in naslov tujega organa bosta gotovo znana po fazi, v kateri je zaradi nujnosti primera deloval le Interpol. Poleg tega mednarodna tiralica po svoji vsebini ustreza pripornemu nalogu in vsebuje vse potrebne podatke. Ker je po njegovem mnenju podan tudi priporni razlog begosumnosti, vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčevih zagovornikov zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu (v prevodu) in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5Po mnenju obdolženčevih zagovornikov je zahteva Ruske federacije za izročitev oziroma začasen pripor obdolženca tako nepopolna, da se o njej ni mogoče izjaviti oziroma je ni mogoče niti preizkusiti. Iz listin, s katerimi je sodišče razpolagalo v času odločanja o priporu, je sicer mogoče ugotoviti, da naj bi listino, ki naj bi predstavljala priporni nalog ali sodbo z enakim učinkom, izdalo sodišče okrožja Leninov v mestu Uljanovsk v Rusiji. Vendar pa iz navedb pod to rubriko in ostalih razpoložljivih podatkov ni mogoče ugotoviti niti številke odločbe niti naslova tujega organa, ki je izdal odločbo, poleg tega pa pravni naslov, ki naj bi bil podlaga za izdajo tiralice, ni konkretiziran. Zato je po mnenju zagovornikov podana kršitev prvega odstavka 525. člena ZKP.

6V nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, sme policija na prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, tujcu vzeti prostost (začasni izročitveni pripor). V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti (prvi odstavek 525. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah(1) zavzelo stališče, da je sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu. Zoper obdolženca je bil odrejen pripor na podlagi mednarodne tiralice Ruske federacije, št. 2012/336264, ki je bila objavljena 12. 10. 2012. V tiralici je konkretno opisano dejanje, ki naj bi ga storil obdolženec, ter pravna kvalifikacija le-tega po ruskem kazenskem zakoniku, prav tako pa je v tiralici navedeno, da je bil priporni nalog brez številke zoper obdolženca izdan 23. 1. 2009 pri Okrožnem sodišču v Leninu, Uljanovsk, Rusija, in da s tem pripornim nalogom razpolaga tudi Generalni sekretariat Interpola. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča povsem določno opredeljeno, zaradi katerega dejanja in na podlagi katere sodne odločbe sodišče Ruske federacije zahteva priprtje obdolženca. Slednjemu tako ni bila odvzeta možnost izjaviti se o pogojih za odreditev začasnega pripora. V tiralici pa je tudi izrecno navedeno, da je država prosilka podala zagotovila, da bo zahtevala izročitev obdolženca v skladu z nacionalno zakonodajo ter veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Zato o bistveni kršitvi določbe 525. člena ZKP ni mogoče govoriti.

7Nadalje se zagovorniki sklicujejo na 3. točko drugega odstavka 523. člena ZKP, ki določa, da mora zahteva za izročitev vsebovati opis dejanja, ki se očita obdolžencu. Ker niti zahteva za izročitev niti spremljevalni dokumenti ne opisujejo dovolj določno konkretnega in specifičnega ravnanja tujca, s katerim naj bi storil očitana mu kazniva dejanja, ni mogoče preizkusiti, če bi bila ta dejanja, če bi bila v resnici storjena, kazniva tudi po slovenskem pravu. Zato tudi ni mogoče preverjati, če je izpolnjen pogoj dvojne kaznivosti, kot to izhaja iz določb ZKP in Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju Konvencija). Ker očitki zoper obdolženca niso podprti z dokazi, tudi ni mogoče preveriti, če v konkretni zadevi sploh obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Utemeljenost suma je po določbi 7. točke 522. člena ZKP pogoj za izročitev in po določbi 20. člena Ustave ter petega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) tudi za odreditev pripora. K temu zagovorniki dodajajo, da sklicevanje na dokument o odreditvi pripora ne more služiti kot dokaz utemeljenega suma, prvič zaradi svoje oblične nepopolnosti, drugič pa zato, ker tudi oblično popolni sklep o odreditvi pripora suma ne bi mogel dokazati, saj med udeleženima državama ne velja načelo vzajemnega priznavanja sodnih odločb v kazenskih zadevah.

8V času odreditve začasnega izročitvenega pripora se sodišče ne spušča v vprašanje obstoja utemeljenega suma, saj posredovani podatki države prosilke tega ne omogočajo.(2) Praviloma pa bo sodišče lahko že v tej fazi presojalo tudi kaznivost obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po slovenskem pravu, a ker v konkretnem primeru pritožba obdolženčevega zagovornika zoper izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika obstoja utemeljenega suma in dvojne kaznivosti ni izpodbijala, Vrhovno sodišče navedb obdolženčevih zagovornikov v tej smeri zaradi materialnega neizčrpanja pravnih sredstev ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Bodo pa obdolženec in njegovi zagovorniki opisane očitke lahko uveljavljali v naslednjih fazah postopka o izročitvi.

9Zagovorniki v zahtevi izpostavljajo še obdolženčevo zdravstveno stanje, ki naj bi obdolžencu preprečevalo prestajanje pripora brez nevarnosti za njegovo zdravje in življenje, s čimer uveljavljajo nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 59222/2011-205 z dne 12. 1. 2012.

(2) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 3968/2016-104.