VSRS Sodba XI Ips 38762/2016

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom I Kpd 38762/2016 z dne 20. 9. 2016 zoper zahtevano osebo A. A. na podlagi drugega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredil začasni ekstradicijski pripor. Preiskovalni sodnik je odločil, da se s strani zahtevane osebe in njegove obrambe ponujena varščina ne sprejme. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom I Ks 38762/2016 z dne 22. 9. 2016 pritožbo zagovornikov zahtevane osebe zavrnil.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep so zagovorniki zahtevane osebe dne 30. 9. 2016 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo dopolnili z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 7. 10. 2016. V uvodu zahteve navajajo, da zahtevo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi zahteve in njeni dopolnitvi navajajo, da tiralica ne vsebuje vseh podatkov, ki jih za neformalno prošnjo določa 525. člen ZKP, da v obravnavanem primeru ni šlo za nujni primer odreditve pripora, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, da imajo na Kitajskem izredno krut zaporni sistem, v katerem so zaporniki in priporniki podvrženi mučenju, ter da zahtevana oseba poseduje samo eno veljavno potno listino. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper tujca A. A. odpravi.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 10. 10. 2016, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da je sporočilo Interpola enakovredno odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu, da trditve v zahtevi, da v obravnavanem primeru ni podana begosumnost zahtevane osebe, predstavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter da se v postopku za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora ne presojajo pogoji za izročitev.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili zahtevana oseba in njeni zagovorniki seznanjeni. O njej so se izjavili z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 11. 10. 2016. V njej so izrazili vztrajanje pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti ter poudarili, da z navedbami v zahtevi glede obstoja pripornih razlogov ne uveljavljajo nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP ter izkazala hkrati katerega izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor, še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za tako imenovani začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takšnem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe, ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.

6Vložniki zahteve trdijo, da tiralica ne vsebuje številke odločbe o odreditvi pripora oziroma podatka, da je pristojni tuji organ sploh odredil pripor zoper zahtevano osebo, prav tako pa iz nje ne izhaja izjava, da bo izročitev zaprošena po redni poti, kar pomeni, da tiralica ne vsebuje vseh podatkov, ki jih za neformalno prošnjo za izročitev določa 525. člen ZKP.

7V obravnavanem primeru so policisti Policijske postaje Nova Gorica, ki so zahtevani osebi odvzeli prostost, in dežurni preiskovalni sodnik, ki je zoper njo odredil začasni ekstradicijski pripor, ob odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora razpolagali z listino Interpola, s katero je bil odrejen ukrep prijetja s privedbo. Iz navedene listine je razvidno, da je zahtevana oseba, ki je kitajski državljan, osumljena storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter goljufije pri poslih, za katera je zagrožena najvišja kazen 20 let zapora. Dejanja naj bi storil v času od 1. 11. 2011 do 31. 8. 2013, ko naj bi skupaj s svojo ženo izkoristil svoj položaj in pooblastila ter odtujil družbena sredstva v višini, ki presegajo 40.000.000,00 kitajskih juanov, z goljufijami pa naj bi si pridobil 950.000,00 ameriških dolarjev. Iz navedene listine izhaja še, da je bila zoper zahtevano osebo izdana tiralica dne 1. 2. 2016 s strani Urada za javno varnost v Ruianu na Kitajskem, ter da je Kitajska zagotovila, da bo za izročitev zaprosila po prijetju osebe v skladu z državnimi zakoni in veljavnimi bilateralnimi ali multilateralnimi pogodbami. Takšni podatki po presoji Vrhovnega sodišča zadoščajo za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora. Vrhovno sodišče je namreč že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 103/2004 z dne 15. 4. 2004, XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011 in XI Ips 42570/2014 z dne 20. 11. 2014) zavzelo stališče, da je sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, po vseh svojih značilnostih, listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.

8Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da pri zahtevani osebi ni podan priporni razlog begosumnosti, da ni podana nujnost odreditve pripora oziroma da izpodbijani pravnomočni sklep o tem nima ustreznih razlogov. Okoliščine, ki so navedene v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, torej dejstvo, da je zahtevana oseba osumljena storitve kaznivih dejanj, za katero je predpisana kazen do 20 let zapora, da naj bi si pridobila izredno veliko protipravno premoženjsko korist, da jo na Republiko Slovenijo nič ne veže, ter da poseduje dva kitajska potna lista, predstavljajo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost ali odreditve milejšega ukrepa pobegnila in se izognila kazenskemu postopku.

9Obsežne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da zahtevana oseba v Padovi živi in dela že od leta 2009, da z njim živi tudi vsa njegova družina, da ima dovoljenje za bivanje v Republiki Italiji, da je drugi potni list dobil na Kitajskem veleposlaništvu na Poljskem, ker se mu je prvi poškodoval, da sodišče pri odreditvi pripora ni upoštevalo, da je imel pri sebi osebno izkaznico Republike Italije, da je bil v Republiki Sloveniji zgolj na turističnem obisku, da okoliščine, da zahtevane osebe niso prijeli že italijanski varnostni organi, zagotovo ne vplivajo na nevarnost pobega, ter da sodišče razen okoliščine, da je tujec, ni ugotovilo drugih okoliščin, ki bi kazale na njeno begosumnost, pomenijo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Zagovorniki zahtevane osebe v zahtevi trdijo še, da je splošno znano dejstvo, da bo zahtevana oseba v primeru izročitve Republiki Kitajski podvržena mučenju in drugemu nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ker ima Republika Kitajska izredno krut zaporni sistem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v tej fazi postopka zgolj odredilo pripor zaradi zagotovitve navzočnosti zahtevane osebe v postopku in zaradi preprečitve njenega pobega, vsebinsko pa se bo odločalo o izročitvi šele, ko oziroma če bo Republika Kitajska podala zahtevo za izročitev z vsemi potrebnimi dokumenti. Zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati navedb zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na nedopustnost izročitve. Takšne navedbe pa bi lahko bile upoštevne in jih bo treba presoditi v postopku odločanja o zahtevi za izročitev.

C.

11Ker kršitve, na katere se sklicujejo zagovorniki zahtevane osebe v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena v pretežni meri zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.