VSL sodba I Cpg 1256/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 22.338,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.149,15 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je terjatev, ki jo je imela do svojega dolžnika A. A. (iz naslova negativnega stanja na osebnem računu), uveljavljala proti njegovi ženi kot dedinji, tako da je terjatev prijavila v osebnem stečaju St .../2013, ki teče nad toženo stranko pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker ji je upravitelj terjatev prerekal, je bila napotena, da jo uveljavi v pravdi (300. člen ZFPPIPP). Tožeča stranka je v konkretnem primeru postavila zahtevek, v skladu z napotitvenim sklepom, na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in razsodilo, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožeče stranke ... Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo ekstra petitum, ni utemeljen. V pravdnem postopku velja pravilo, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP se izrek sodbe v primeru ugotovitvene tožbe pravilno glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve ...“. Vendar, če sodišče na podlagi ugotovitvene tožbe in zahtevka, da terjatev obstoji, odloči, da terjatev ne obstoji, s tem ne prekorači meja postavljenega zahtevka, pač pa le uporabi drugačno besedno zvezo za vsebinsko enako odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve. Zato očitek prekoračitve tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni podan.

6Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). Če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (tretji odstavek 142. člena ZD). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je znašala vrednost deleža zapuščine, ki je odpadel po sklepu o dedovanju zoper zapustnika A. A. na toženo stranko, 235.035,32 EUR. Tega ugotovljenega dejstva tožeča stranka ne izpodbija.

7Predmet presoje v navedenem sporu je bilo nadalje vprašanje, koliko dolgov je imel zapustnik ob smrti oziroma, ali je vrednost podedovanega premoženja zadoščala za plačilo vseh upnikov, ki so svoji terjatvi uveljavljali do dedičev. Nesporno je, da se zoper zapuščino ni vodil stečajni postopek, kar pomeni, da je glede zahtevkov zapustnikovih upnikov zoper dediče veljalo pravilo prior tempore prior iure. V konkretnem primeru zahtevka zoper dedinjo, nad katero se je začel postopek osebnega stečaja, je pomembno, v kakšni višini je poravnala zapustnikove dolgove do dneva začetka postopka osebnega stečaja. Dediči tistim zapustnikovim upnikom, ki se niso uspeli poplačati do trenutka, ko je višina plačanih zapustnikovih terjatev dosegla višino vrednosti podedovanega premoženja, za zapustnikove dolgove ne odgovarjajo več.

8Trditveno in dokazno breme o obstoju terjatev in o njihovem poplačilu je na dediču. V konkretnem primeru je tožena stranka trdila, da ob zapuščini ni vedela in ni mogla vedeti za vse zapustnikove dolgove. Za zapustnikove dolgove je zvedela na podlagi prijave terjatev in predlogov za ločitev v zapuščinskem postopku, tožeča stranka pa v zapuščinskem postopku ni prijavila terjatve do zapustnika. Če bi vedela za vse zapustnikove dolgove, dediščine ne bi sprejela. Zapuščino je prodala in iz kupnine poplačevala zapustnikove dolgove. Tudi svoje premoženje je prodala za poplačilo moževih dolgov. Nadalje je trdila, da je v izvršilnem postopku, ki je tekel po predlogu tožeče stranke, podala ugovor po izteku roka, v katerem je uveljavljala prenehanje svoje odgovornost do upnice na podlagi obravnavane terjatve (iz tega razloga je tudi upravitelj prerekal upničino prijavljeno terjatev). Na prvem naroku za glavno obravnavo je trdila, da je poplačala zapustnikove upnike do višine vrednosti premoženja, ki ga je podedovala in v spis vložila dokazila o tem, kar je tožena stranka plačala. Med listinami, ki jih je pri tem predložila sodišču, sodišče pa jih je vročilo v drugopisu tožeči stranki, je tudi preglednica z naslovom „poplačilo terjatve po pokojnem A. A.“ (B3), v kateri je po vrsti navedenih 17 upnikov, višina in specifikacija posamezne terjatve v SIT, preračunano v EUR ter opomba „pl.“. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča na naroku predloženo preglednico poplačanih upnikov pravilno upoštevalo v trditveno podlago tožene stranke o tem, katere zapustnikove upnike in v kakšni višini je toženka poplačala. Glede na jasnost podatkov v njej sodišče ni bilo dolžno pozivati tožene stranke, da obrazloži posamezne zapisane postavke, še manj pa od pooblaščenca zahtevati, da podatke iz preglednice na glas prebere. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo dokaze o plačilu brez ustrezne trditvene podlage, ni utemeljen.

9Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Na podlagi vpogleda v dokazila tožene stranke o plačanih dolgovih in zaslišanja tožene stranke je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da je tožena stranka dokazala, da je plačala več zapustnikovih dolgov kot pa je prejela zapuščine. Ugotovilo je, da je poplačevala dolg kot je odpadel nanjo, kot tudi dolg, ki je odpadel na takrat 20 letnega sina. Če pa se višina plačil, ki izhajajo iz potrdil o plačilih, deli z 2 (kolikor odpade na toženko in kar znese 250.771,62 EUR), še višina plačil presega višino vrednosti njenega dednega deleža.

10Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je sodišče iz predloženih listin, ki naj bi dokazovala plačila po predloženi preglednici, samo zbiralo pomembna dejstva za svoj zaključek o obstoju dolga in njegovi višini. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje izbran metodološki pristop pri sprejetju dokazne ocene, ker je bil ta izveden v skladu z napotki iz 8. člena ZPP. Pri tem iz povzetka pravno relevantnih okoliščin iz točke 6. obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da tožeča stranka v zapuščinskem postopku ni prijavila terjatve kot ostali upniki, navedeni v ugotovitvenem delu sklepa o dedovanju. Smiselno iz te ugotovitve izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je imela tožeča stranka vse možnosti že v zapuščinskem postopku, ki je tekel v letu 2006, ugotoviti višino dolgov zapustnika ob smrti. Če bi v tem postopku želela izpodbiti dokaze, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, bi se ona morala konkretno opredeliti do vsakega dokaza posebej, ne pa na splošno komentirati, kakšna pravila veljajo v pravdnem postopku. Tudi očitek, da tožena stranka v zvezi z zatrjevanimi plačili ni izkazala nobenega denarnega toka, ni utemeljen, saj so med dokazili tudi plačilni nalogi BN 02, sicer pa lahko obveznost preneha tudi na drug način (glej 270. člen OZ). Na toženi stranki je bilo, da vse listine v zvezi s preglednico pregleda in posameznim plačilom konkretno ugovarja, česar pa ni storila, zato so njene pritožbene trditve o neizkazanosti denarnih tokov v konkretnem primeru neutemeljene.

11Glede na navedeno se izkaže, da pritožnica ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo, da je odgovornost tožene stranke za dolgove zapustnika prenehala in na tej materialno pravni podlagi pravilno zavrnilo zahtevek, pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ni pa jih dolžna povrniti toženi stranki, ker ta niti ni zahtevala, da o njih sodišče odloči v primeru potrditve sodbe, sodišče pa o stroških postopka odloča le na določeno zahtevo stranke (prvi odstavek 163. člena ZPP).