VSC Sklep II Kp 20909/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju na podlagi prvega odstavka 435. člena v zvezi z 277. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrgla zasebno tožbo mladoletnega oškodovanca R. P., zastopanega po zakonitem zastopniku F. P., ki ga zastopa pooblaščenec I. V., vloženo zoper obdolženo K. P., zaradi kaznivega dejanja izneverjenja po prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in zasebnemu tožilcu naložila v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz "vseh pritožbenih razlogov". Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zasebna tožba je procesni akt za katerega 434. člen ZKP predpisuje obvezno vsebino. Med ostalimi predpisanimi sestavinami mora zasebna tožba obsegati tudi opis kaznivega dejanja. V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena ZKP sodnik ob prejemu zasebne tožbe preizkusi ali je sodišče pristojno in ali so dani pogoji, da se zasebna tožba zavrže. Zasebna tožba se zavrže, če ob preizkusu sodnik spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP). Eden od razlogov iz prvega odstavka 277. člena ZKP je tudi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje.

5Kaznivo dejanje izneverjenja po prvem odstavku 215. člena KZ-1, katerega storitev zasebni tožilec očita obdolženki, stori, kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v njeno korist ali dela v njeno škodo. Predmetno kaznivo dejanje je torej lahko izvršeno s storitvijo ali opustitvijo. Opustitev se manifestira v tem, da storilec zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v korist zastopanega, torej zavestno opusti dolžno ravnanje.

6Opis dejanja izneverjenja po prvem odstavku 215. člena KZ-1 iz dopolnjene zasebne tožbe obdolženi K. P. očita opustitveno ravnanje in sicer, da s tem, ko dne 10. 4. 2017 na razjasnitvenem naroku pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. VL 164006/2015, ni izvedla nobenih konkretnih ukrepov, da bi odvrnila nevarnost premoženjske škode zasebnemu tožilcu ter s tem zaščitila njegove interese v postopku pred sodiščem v Celju, kot ji je bilo to naloženo s sklepom o izdani začasni odredbi z dne 21. 12. 2016 pred Družinskim sodiščem v Feldkirchnu v Republiki Avstriji, pod opr. št. 12Ps159/16k, zavestno ni delala v korist zasebnega tožilca in je to svojo zakonsko dolžnost iz 109. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), opustila. Opis dejanja iz zasebne tožbe torej obdolženki očita opustitev izvedbe konkretnih ukrepov v smeri odvračanja nastanka premoženjske škode zasebnemu tožilcu ter s tem opustitev postopanja v skladu z 109. člena ZZZDR, pri tem pa ne konkretizira njenega dolžnega ravnanja oziroma ne pove, kateri pa so bili tisti konkretni ukrepi, ki bi jih obdolžena za zaščito premoženjskih interesov zasebnega tožilca morala podvzeti. Njeno dolžno ravnanje bi moralo biti konkretizirano v samem opisu dejanja in za sklepčnost obtožbe ne zadošča, da je morebiti na ukrepe, ki naj bi jih opustila, mogoče sklepati iz obrazložitve obtožbe. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Tudi sklicevanje na 109. člena ZZZDR v opisu obdolženki očitanega dejanja ni moč šteti za konkretizacijo njenega dolžnega ravnanja, saj citirani člen predpisuje le to, da otrokovo premoženje upravljajo do otrokove polnoletnosti v otrokovo korist njegovi starši. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da so razlogi prvega sodišča iz točke 7 izpodbijanega sklepa, ko ugotavlja, da iz opisa dejanja v zasebni tožbi ne izhaja, kateri so konkretni ukrepi, ki bi jih bila dolžna obdolženka izvesti na razjasnitvenem naroku 10. 4. 2017. S tem, ko ti niso bili konkretizirani, pa je obdolženka onesposobljena v svoji ustavni in zakonski pravici do učinkovite obrambe (29. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah).

7S tem, ko je sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjski odločitvi, da dejanje kot je opisano v zasebni tožbi ni kaznivo dejanje izneverjenja po prvem odstavku 215. člena KZ-1, niti ne vsebuje zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja, postanejo za pravilno rešitev predmetne kazenske zadeve irelevantni ostali pritožbeni očitki in sicer, da iz prevoda sklepa Družinskega sodišča v Feldkirchnu v Republiki Avstriji, pod opr. št. 12Ps159/16k, izhaja, da je bilo obdolženki kot materi naloženo, da v roku 14 dni sporoči sodišču, katere konkretne korake je podvzela, da bi odvrnila nevarnost premoženjske škode mladoletnemu R. P. in zaščitila interese otroka v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju (očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP).

8Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.