VSL sodba II Cp 1703/2016

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 20 odstotkov. Za tem je še (sicer brez potrebe) izdalo še dopolnilno vmesno sodbo, da za 80 odstotkov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

2Zoper to vmesno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik meni, da bi bilo treba po temelju v celoti ugoditi njegovi tožbi, ali pa vsaj v bistveno višjem deležu, najmanj 60 %. Meni, da se je sodišče nekritično oprlo na mnenje izvedenca, ko je ta ocenil hitrost gibanja pešca na 6 km/h, češ da je hitel oz. bil nepazljiv, za kar izvedenec ni imel podlage, svoje mnenje pa je zaslišan tudi nekoliko spremenil. Poudarja, da je do trka prišlo na površini mešane rabe, kjer hoja pešcem ni prepovedana in zato ni kršil cestnoprometnih predpisov. Poudarja, da bi voznik pešca lahko pričakoval in da bi moral voziti s tako hitrostjo, da bi lahko pred njim pravočasno ustavil. Nasprotuje oceni izpovedbe priče B., ko ji je sodišče očitno verjelo, da se je pešec pojavil „od nikoder“, čeprav ga pred tem sploh ni mogla videti. Tako nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, uporabi materialnega prava, očita pa tudi kršitev določb postopka zaradi nasprotujočih si razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

4Toženec pa nasprotuje sploh kakršnemukoli svojemu deležu odgovornosti, saj trdi, da mu ni mogoče očitati nobenega nepravilnega ravnanja, nobene kršitve cestnoprometnih predpisov, zato meni, da je njegova krivda izključena. Navaja, da drugače ni mogel odreagirati, tožnika pred trkom ni mogel videti, pri čemer opozarja na izpovedbo priče B., da je bilo kot da je tožnik „skočil iz zraka“, nemogoče pa se mu zdi, da ga tožnik ne bi videl ali slišal, ko je vozil po klančini navzgor. Ker tožnika ni mogle videti, ga tudi ni mogel pričakovati, meni toženec, ki predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka ali pa razveljavitev in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

5Tožnik se pritožuje tudi proti dopolnilni sodbi, in sicer iz vsebinskih razlogov, vezanih na sodbo.

6Toženec je na tožnikovo pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, tožnik pa na njegovo pritožbo ni odgovoril.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Ni dvoma, kar je pravostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivna, saj je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju treba šteti za nevarno stvar v smislu 149. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), za škodo od nevarne stvari po 1. odst. 150. čl. OZ pa odgovarja njen imetnik ne glede na krivdo. Zato je toženčev očitek, da je njegova krivda izključena, nesklepčen, nič mu ne pomaga. Četudi ni kriv, in sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da ni, vseeno odgovarja, ker je škodo povzročila njegova nevarna stvar (150. čl. OZ).

9Nadalje je prvostopenjsko sodišče glede na tožnikove trditve in toženčevo obrambo tudi pravilno presojalo, ali so nemara podane okoliščine, ki popolnoma razbremenjujejo objektivno odgovorno osebo (153. čl. OZ), in po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno presodilo, da niso, da pa je podana precejšnja krivda pešca, torej tožnika, in sicer v deležu 80 %, 20 % odgovornost pa nosi objektivno odgovoren upravljalec vozila - toženec. Objektivno odgovornemu tožencu namreč konkurira tožnikova krivda, to je takšno ravnanje oškodovanca, ki bi se mu vsak razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Ocena o tožnikovi krivdi sodišča prve stopnje je pravilna in prepričljivo utemeljena, oprta pa je naslednje pravno pomembne dejanske ugotovitve:

- toženec je 27. 2. 2010 s svojim osebnim vozilom v prvi prestavi s hitrostjo največ okoli 10 km/h vozil po 10% klančini navzgor iz garaže na parkirišče pred trgovskim centrom;

- pri tem je na vrhu klančine zadel tožnika (v predel kolena), ki je peš iz njegove leve smeri prečkal izvoz iz garaže in na dogajanje okoli sebe ni bil pozoren;

- voznik zaradi klančine in zidu ob njej pešca prej ni mogel videti, čim ga je zagledal je ustavil, drugače ni mogel reagirati;

- mesto stika je bilo približno dober meter (cca 1,1) izven klančine in dober meter (cca 1,3) od levega roba izvoza.

10Ta dejstva so zanesljivo ugotovljena in pritožbene navedbe v njihovo točnost ne zbujajo nobenega dvoma. Izvedenec je ocenjeno hitrost toženčevega vozila logično in razumljivo pojasnil. Hitrost tožnika kot pešca ni odločilno dejstvo, čeprav je precej verjetno, da je bila običajna, taka kot jo je računal izvedenec, 5-6 km/h, in tudi za ta pritožbeni očitek ni razumljivo, kaj želi tožnik z njim doseči. Očitek njegovemu ravnanju ni, da bi prehitro hodil (ali tekel), pač pa da je bil skrajno nepozoren do okolice. Enako brez pomena je izpodbijanje ocene izpovedbe priče B. Tudi to ni odločilno, sodišče prve stopnje se nanjo opre le v podkrepitev ocene, da toženec tožnika ni mogel videti, kar je jasno že iz izvedenskega mnenja in iz dela nespornega opisa dogodka oz. fotografij. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede tega, da je prvostopenjsko sodišče priči verjelo glede njenega dojemanja, da se je tožnik pred izvozom pojavil kar nenadoma („kot iz neba“); priča je vozila za tožencem iz garaže in torej gledala v isto smer vožnje kot on, za izid spora pa nima nobenega interesa. Da tudi ona tožnika prej ni videla, je glede na ugotovljen potek nesreče in na lastnosti mesta trka samo logično.

11Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tožniku pripisalo pravilno stopnjo sokrivde za lastno škodo. Ker je tožnik prečkal izvoz iz garaže ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori (oz. ne da bi sploh karkoli pogledal ali pomislil, izpovedal je celo, da sploh ni videl, da ga je zadel avto), mu je mogoče očitati kršitev 1. in 8. odst. 95. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), po katerem morajo pešci uporabljati prometne površine, namenjene hoji pešcev, in se mora pešec, ki prečka vozišče, preden stopi nanj, prepričati, če to lahko varno stori. Res je, da je šlo v širšem okolju za parkirišče, kjer je prisotnost pešcev velika in pogosta. Pa vendar je šlo na mestu zadetja pešca za izvoz iz garaže, torej ne za del, ki bi bil namenjen parkiranju vozil in tedaj tudi pešcem. Sodna praksa v primerih, ko voznik avtomobila trčenja ni mogel preprečiti, poglavitni vzrok za nesrečo pa so bila ravnanja nepazljivih pešcev, krivdo pešca praviloma ocenjuje na 80% (primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 652/2003, II Ips 515/2003 in II Ips 693/2007). Pritožbeno sodišče sodi, da je to ustrezno tudi v konkretnem primeru in je torej ocena sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

12Res je torej, da toženec ni kršil nobenega predpisa in da glede na okoliščine trka ni mogel preprečiti. Pravilna pa je ocena, da pešec na območju velikega parkirišča nikakor ni nepričakovan in glede na to tudi ni povsem nepričakovan pred izvozom iz garaže pod parkiriščem. Objektivne odgovornosti se zato toženec v celoti ni mogel razbremeniti.

13Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi (po nepotrebnem sicer dopolnjeni z dopolnilo sodbo, a sami dopolnitvi pritožbe niti ne nasprotujejo) ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbe pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške vsak svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), toženec pa tudi stroške svojega nepotrebnega odgovora na tožnikovo pritožbo, saj si z njim glede na njeno vsebino ter izčrpne in pravilne razloge izpodbijane sodbe ni mogel koristiti (155. čl. ZPP).