UPRS sodba I U 972/2015

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministra za pravosodje, št. 705-1895/2013 z dne 5. 5. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je minister za pravosodje (v nadaljevanju upravni organ) odločil, da se tožnika – sodnega izvedenca, imenovanega za strokovno področje tekstil-usnjarstvo, podpodročji tekstilna tehnologija ter usnjarstvo in krznarstvo, razreši z dnem dokončnosti odločbe (1. točka izreka), da mora razrešeni sodni izvedenec v treh dneh od prejema te odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati svojo štampiljko in izkaznico (2. točka izreka) in še, da se razrešitev sodnega izvedenca – tožnika vpiše v imenik sodnih izvedencev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je zaradi pritožb zoper delo tožnika pričel s postopkom njegove razrešitve po uradni dolžnosti iz razloga po 4. točki prvega odstavka 89. člena tedaj veljavnega Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS/13). Zaradi suma nevestnega dela sodnega izvedenca je bila ustanovljena strokovna komisija za ugotavljanje morebitnega nevestnega dela sodnega izvedenca. Na seji strokovne komisije je bil glede na posredovano dokumentacijo, mnenji strokovnih članic komisije in razčiščenju drugih vprašanj soglasno sprejet sklep, da je tožnik ravnal nestrokovno in površno, saj v izvedenskih mnenjih ni izkazal uporabe testnih metod in ISO standardov, ki bi lahko pripeljali do njegovih rezultatov, poleg tega je komisija ugotovila nekaj strokovnih napak. Tožnik je bil z mnenji in poročilom strokovne komisije seznanjen in je nanje odgovoril. Organ je ugotovil, da je med strankami nesporno, da je tožnik izdelal izvedenska mnenja za različne naročnike, da so na podlagi izdelanih izvedenskih mnenj naročniki posameznikom zavrnili reklamacije, ki so jih ugovarjali v posameznih postopkih. Glede na določbe ZS in Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in po pregledu izvedenskih mnenj je organ pritrdil mnenju strokovne komisije, da je bil tožnik pri izdelavi mnenj površen, da je pavšalno in splošno navajal posamezne ugotovitve, ki jih ni argumentiral. Vsem izvedenskim mnenjem je skupno to, da tožnik v mnenju zgolj navaja posamezne ugotovitve in zaključke, ne pojasni pa, kako je do tovrstnih zaključkov prišel. Organ se ne more strinjati z navedbo, da gre za trivialne primere, ki ne zahtevajo potrebnih analiz in da so pri tovrstnih pregledih pomembne predvsem izkušnje izvedenca. Res mora biti tudi laiku jasno, kakšno je stališče izvedenca in v tem primeru se ga ne sme zavajati s preštevilnimi strokovnimi izrazi. Vendar pa v konkretnih primerih tožnik ni navedel niti postopka, niti poteka pregleda, kako je prišel do zaključkov. V tem se kaže tudi nevestno delovanje tožnika, saj ni deloval skladno s pravili znanosti in stroke. Res je, da po drugem odstavku 89. člena tedaj veljavnega ZS postopka za razrešitev iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena ni mogoče uvesti pred pravnomočnostjo zadeve, v kateri je sodni izvedenec podal izvid in mnenje, vendar pa to ne pomeni, da v primeru, ko sodni izvedenec izdela izvedensko mnenje na podlagi naročila posameznika ali drugega organa, postopek za razrešitev iz tega razloga ne more biti uveden. Namen te določbe je namreč v tem, da je v primeru, kadar sodni izvedenec izdela mnenje po naročilu sodišča, slednje pri dokazni presoji in oceni popolnoma svobodno, s čimer se posledično zagotavlja tudi neodvisnost sodne veje oblasti in odločanja razpravljajočega sodnika v konkretnih sodnih postopkih. Nikakor pa ni ta določba omejena samo na primere, ko sodni izvedenec izdela mnenje po naročilu sodišča. Zgolj dejstvo, da gre za edinega sodnega izvedenca za podpodročje usnjarstva in krznarstva, pa tudi ni razlog, ki bi pretehtal nad argumentom nevestno opravljenega dela. Naloga strokovne komisije pa tudi ni v tem, da pregleda posamezne premičnine ali nepremičnine, ki jih v konkretnih primerih pregledajo izvedenci in dajo mnenje, temveč gre za pregled dokumentacije po Pravilniku. Komisija pa je očitno tudi ocenila, da ni potrebno, da vabi tožnika na sejo. Organ je opozoril še na sodbo, I U 1176/2014 z dne 17. 2. 2015.

2Tožnik je v tožbi uvodoma opozoril, da je bil razrešen za obe podpodročji – tekstil in usnjarstvo ter krznarstvo, pri čemer iz izpodbijane odločbe niso vidni razlogi za razrešitev s področja usnjarstva in krznarstva. V razlogih se namreč eksplicitno navaja, da je toženka sprejela odločitev na podlagi pritožb treh potrošnikov, ki se nanašajo na področje tekstila. Obe strokovni članici sta bili tudi s področja tekstila. To torej pomeni, da strokovna komisija ni bila pravilno sestavljena glede na Pravilnik. Organ tudi sam ugotavlja, da je tožnik edini sodni izvedenec za podpodročje usnjarstva in krznarstva. To dejstvo ne dovoljuje in ne opravičuje kršitve teh predpisov do te mere, da pri ugotavljanju razrešitvenega razloga sodeluje nekdo, ki nima niti znanja nisi izkustev s področja usnjarstva, krznarstva. Organ bi moral v komisijo povabiti sodne izvedence iz tujine, kakor bodo morali to storiti tudi vsi tisti v Sloveniji, ki bodo želeli uveljaviti in zavarovati svoje pravice. Organ je tožnika s tega podpodročja razrešil tudi, ne da bi bilo ugotovljeno, da je tožnik na tem področju ravnal nevestno. Noben predpis ne določa, da se sodnega izvedenca, ki je imenovan za več področij, razreši za vsa področja, če se ugotovi, da je samo na enem področju ravnal nevestno. S takim odločanjem je organ kršil pravico do pritožbe tožnika (25. člen Ustave). Odločba pa je v tem delu tako bistveno pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Odločba je nezakonita tudi zato, ker je bil napačno uporabljen 89. člen ZS oziroma prvi odstavek 85. člena ZS in drugi odstavek 89. člena ZS. ZS je bil od uvedbe postopka do razrešitve pomembno spremenjen, v tej zadevi je treba uporabiti ZS, ki je veljal ob izdaji odločbe, saj ZS-L ne določa drugače. ZS/15, na podlagi katerega je bila izdana tudi izpodbijana odločba, tako v 85. členu določa, da se smejo osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, na ta status sklicevati samo v treh primerih: - kadar dajejo izvide, mnenja in cenitve na zahtevo sodišča v sodnem postopku, - kadar dajejo izvide, mnenja cenitve na zahtevo upravnega organa v upravnem postopku ali – če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje. ZVPot v drugem odstavku 71. člena predvideva mnenja sodnega izvedenca, ki ga predloži potrošnik. Ni nepomembno, da v konkretnem primeru, tožnik, sklicujoč se na status sodnega izvedenca, ni izdelal mnenja na zahtevo potrošnikov, temveč po naročilu podjetij, kar izključuje sedanjo ureditev. Novi 85. člen ZS namreč omejuje delovanje sodnih izvedencev na postopek pred sodišči in upravnimi organi. Zato je logično, da postopka za razrešitev iz razloga po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS ni mogoče uvesti pred pravnomočnostjo zadeve, v kateri je sodni izvedenec podal izvid in mnenje. Z novelo ZS-L (torej ZS/15) se je namreč omejil tudi nadzor ministra nad delom sodnih izvedencev in sicer na zadeve, kjer se osebe sklicujejo na tak status v okviru sodnih in upravnih postopkov ter na primere, kjer se neupravičeno sklicujejo na ta status. Če sodni izvedenec izdela mnenje s štampiljko sodnega izvedenca izven okvira 85. člena, tako mnenje ni in ne more biti predmet presoje s strani ministra oziroma strokovne komisije, kar je primer v tej zadevi, ampak je lahko samo podlaga za razrešitev po 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Te določbe pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker ta mnenja niso bila izdelana za potrebe sodišča, upravnega organa ali potrošnika, ampak po naročilu zasebne pravne osebe, kar je prej veljavni ZS dovoljeval. Novela ZS-L pa nima prehodne ureditve glede postopkov razrešitve, ki so bili uvedeni pred njeno uveljavitvijo, retroaktivna uporaba zakona pa ni dovoljena. Organ je torej z izdajo odločbe prekoračil svoja pooblastila.

3Tožnik je ugovarjal še napačno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Nobena izmed strokovnih članic komisije ni sodna izvedenka, zato ne more nobena odločati o tem, kako mora biti izvedensko mnenje izdelano oziroma kaj bi moralo vsebovati. Trditve A.A., da bi bilo potrebno za vsako pregledano stvar opraviti teste na primernem inštitutu, ki ima tudi certifikat za testiranje in da so standardi določeni in da bi se moral vsak izvedenec vedno poslužiti tudi uporabe določenih metod pri pristojnih institucijah, so pristranske, saj je imenovana zaposlena na takem inštitutu. Njene trditve pa tudi ne držijo in jih ne bi potrdil noben sodni izvedenec. Če izvedenec po osebnem pregledu stvari lahko na podlagi znanja, izkustev, poznavanja materiala, njegovih lastnosti, načinov izrabljanja, tipičnih poškodb...ugotovi vzrok, niso potrebne nobene analize in laboratorijski testi. To velja toliko bolj za rabljene stvari in za stvari, pri katerih je življenjska doba že potekla. Ko gre za mnenja po naročilu posameznikov ali podjetij, položaj izvedenca ni enak kot v sodnih ali upravnih postopkih. Izvedenec je v teh primerih namreč odvisen tudi od tega, ali je naročnik pripravljen plačati analizo, ki bi presegla vrednost stvari. Kvečjemu nekorektno in neetično bi bilo od izvedenca, ki mu za ugotovitev vzroka poškodbe zadošča pregled stvari in izkustva, da bi naročnika obremenjeval z nesorazmerno dragimi analizami samo zato, da bi bilo zadoščeno sicer nikjer zapisanemu pravilu, da je treba za vsako pregledano stvar opraviti teste na institutu. Odsotnost navedbe metod, analiz, standardov ne pomeni samo po sebi nevestnega dela, zlasti v primerih, ko standardov ni, ko laboratorijske analize niso potrebne, ipd. Vsi trije primeri pa so prav takšni. Iz vseh mnenj izhaja, da je tožnik stvari pregledal, pregled pa mu je glede na bogate izkušnje in znanje omogočal podajo mnenja. Strokovni članici nimata takih izkustev, zato zagovarjata analizo stvari, kar pa ne pomeni, da je tožni ravnal nevestno. Tožnik je svoja mnenja ustrezno pojasnil, predlagal tudi svoje zaslišanje in zaslišanje sodnih izvedencev B.B. in C.C., mnenje strokovnih članic je tudi izpodbijal v vlogi z dne 4. 1. 2015, strokovni članici pa sta pri svojih mnenjih vztrajali, ne da bi se opredelili do navedb tožnika. Tožnik zato vztraja pri svojih argumentih in predlogih ter predlaga sodišču, da opravi glavno obravnavo, na kateri naj izvede vse predlagane dokaze ter zasliši tudi strokovni članici komisije. Iz odločbe tudi ni razvidno, katera dokumentacija in argumentacija poleg te, ki jo je podal, bi bila še potrebna. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi komisija ocenila ustreznost zaslišanja prič. V tem postopku je bilo torej izvedencu onemogočeno, da morebitno pomanjkljivo ali nejasno mnenje pojasni. Tudi to, da je tožnik zaradi pomanjkanja izvedencev pregledal letno 5000 do 7000 artiklov, ni in ne more biti podlaga za pavšalen in žaljiv zaključek strokovnih članic, da 16 artiklov dnevno ni mogoče strokovno in temeljito pregledati. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi, postopek razrešitve ustavi in še naloži toženki, da mu povrne njegove stroške postopka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma povzela vsebino izpodbijane odločbe, poudarila, da gre za eno strokovno področje tekstil-usnjarstvo in ne za dve, kot to skuša prikazati tožnik. Pravilno je bila imenovana tudi strokovna komisija. Pri izdelavi svojih izvedenskih mnenj pa se je tožnik skliceval na svoj status sodnega izvedenca kot izvedenca za obe strokovni podpodročji. V eni izmed očitanih zadev se je tožnik tudi skliceval na svoje izkušnje na področju usnjarstva (primer volnenih zaves), prejel je vso dokumentacijo. Do izdaje odločbe pa tudi ni ugovarjal, da naj bi postopek razrešitve neutemeljeno tekel za več strokovnih podpodročij. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava pa je toženka navedla, da se je med razrešitvijo res spremenil 85. člen ZS, sodni izvedenci in cenilci pa morajo od trenutka, ko je ZS-L pričel veljati, to določbo upoštevati. Tako gre za veljavno uporabo zakona in ne retroaktivno uporabo. Sklicevala se je na svojo diskrecijo glede vodenja postopka n predlagala zavrnitev tožbe.

5Tožnik je v pripravljalni vlogi vztrajal pri svojih tožbenih navedbah, dodal je še, da mu sedaj ni jasno, ali je bil razrešen na podlagi ZS/13 ali ZS/15. Pri mnenju o volnenih zavesah pa ni šlo za usnjarsko stroko. Nikoli pa ni zanikal prejema dokumentacije, ni pa nikoli prejel nobenega mnenja, ki bi se nanašalo na podpodročje usnjarstvo-krznarstvo. Po njegovem mnenju je relevantno, da je mnenje izdelal na podlagi naročila podjetij, torej je šlo za pogodbeno razmerje. ZS/15 pa ne daje podlage za njegovo razrešitev v zvezi z mnenjem, ki ga je izdelal po naročilu podjetja. Razlaga spremenjenega 85. člena ZS je bila, da ''sodni izvedenci in sodni cenilci lahko opravljajo delo na trgu kot strokovnjaki (in ne kot sodni izvedenci oziroma sodni cenilci), saj že imajo ustrezno izobrazbo oziroma usposobljenost za takšno dejavnost. Seveda takšno delo opravljajo pod pogoji in v skladu s predpisi, ki določajo opravljanje dejavnosti na trgu''. To izključuje vsebinsko presojo tako izdelanih mnenj s strani ministrstva. Odločba je bila torej izdana na podlagi sedaj veljavnega ZS, ZS/13 pa ni mogoče uporabiti zaradi kaznovanja, kar je toženka storila. Mnenja, zaradi katerih je bil razrešen, pa tudi niso povzročila nobenih posledic tretjim osebam, ne potrošnikom, ki jih varuje ZVPot.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca za strokovno področje tekstil-usnjarstvo, podpodročji tekstilna tehnologija ter usnjarstvo in krznarstvo. Tožnik ugovarja sprejeti odločitvi iz vseh tožbenih razlogov, do katerih se bo sodišče opredeljevalo glede na posamezen tožbeni razlog.

8Tožnik ugovarja napačno sestavljeni komisiji. Iz podatkov v upravnih spisih in izpodbijane odločbe izhaja, da je organ postopek razrešitve uvedel iz razloga po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS, po katerem minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Za ugotavljanje razloga iz 4. točke prejšnjega odstavka lahko minister, pristojen za pravosodje, ustanovi komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s strokovnega področja in podpodročja, na katerem je sodni izvedenec podal izvid in mnenje, ter uslužbencev ministrstva, pristojnega za pravosodje. Natančnejšo sestavo komisije, njene naloge in pristojnosti predpiše minister, pristojen za pravosodje. Postopka za razrešitev po 4. točki prvega odstavka tega člena ni mogoče uvesti pred pravnomočnostjo zadeve, v kateri je sodni izvedene podal izvid in mnenje (drugi odstavek 89. člena ZS). V drugem odstavku 20. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, izdanega na podlagi prej citiranega člena ZS, strokovno komisijo sestavljajo strokovnjaki s strokovnega področja in podpodročja, za katerega je izvedenec oziroma cenilec imenovan, in so praviloma imenovani izmed sodnih izvedencev oziroma cenilcev, ki imajo ta status najmanj pet let, po potrebi pa tudi drugi strokovnjaki, ter uslužbenec ministrstva, ki je v Republiki Sloveniji pridobil najmanj izobrazbo študijskega programa druge stopnje pravne smeri oziroma raven izobrazbe, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje pravne smeri. V obravnavanem primeru sta bili v komisijo kot strokovni članici imenovani A.A., tehnična sodelavka z Oddelka za tekstilstvo Naravoslovno-tehniške fakultete v Ljubljani in dr. D.D., docentka z Oddelka za tekstilstvo Naravoslovno-tehniške fakultete v Ljubljani. Ker gre za razrešitev sodnega izvedenca s področja tekstil-usnjarstvo, podpodročji usnjarstvo-krznarstvo (za to podpodročje je tožnik edini sodni izvedenec), podpodročji tekstilna tehnologija (na tem podpodročju pa sodeluje z ostalimi sodnimi izvedenci), je tudi po presoji sodišča komisija sestavljena v skladu s citiranima določbama ZS in Pravilnika, saj že, ker je tožnik edini sodni izvedenec s podpodročja usnjarstvo-krznarstvo v Sloveniji, v komisiji ni mogel biti drug sodni izvedenec z istega podpodročja, saj ne obstaja. Organ je tako mogel imenovati drugega strokovnjaka glede na področje (tekstil-usnjarstvo), za katerega je bil tožnik imenovan in zlasti glede na področje oziroma podpodročje, kjer so bile podane pritožbe posameznikov na mnenja tožnika kot sodnega izvedenca. Iz Imenika sodnih izvedencev, dostopnega na spletni strani ministrstva za pravosodje, pa tudi izhaja, da gre za strokovno področje tekstil-usnjarstvo, zato organu ni bilo treba (posebej) ugotavljati, ali je podan razlog za razrešitev tudi za podpodročje usnjarstvo-krznarstvo. Zatrjevana kršitev upravnega postopka in 25. člena Ustave RS zato v tem delu ni podana.

9Sodišče se tudi ne strinja, da je prišlo v postopku do napačne uporabe materialnega prava, natančneje 85. oziroma 89. člena ZS. Tožnik namreč meni, da bi bilo treba v njegovem primeru uporabiti 85. člen ZS/15, ki določa sklicevanje sodnega izvedenca na ta status le v primeru sodnega postopka, upravnega postopka in če tako predvideva drug zakon ali uredba, v slednjem primeru pa drugi odstavek 71. člena ZVPot (na podlagi katerega je tožnik izdelal sporna mnenja) predvideva mnenje sodnega izvedenca, ki ga predloži potrošnik, ne pa po naročilu podjetja, za kar pa gre v obravnavanem primeru.

10Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil postopek za razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca uveden v času veljavnosti ZS/13. Ta je v 85. členu določal, da se osebe, imenovane za sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača, smejo sklicevati na ta status (poleg dajanja izvidov in mnenj na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa) tudi: - kadar dajejo izvide in mnenja, cenitve, tolmačenja in prevode na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic, - če drug zakon določa sodelovanje sodnega izvedenca, sodnega cenilca in sodnega tolmača in - za obrambo svojih pravic in ugleda. Določba 89. člena pa je tudi v ZS/13 bila enaka kot v ZS/15 in je povzeta v točki 8 obrazložitve. Glede na uvedbo postopka v času veljavnosti ZS/13, je organ, ob uporabi takrat veljavnih določb, smel uvesti postopek razrešitve tožnika, ne glede na to, da so bila povod za uvedbo postopka tožnikova mnenja, izdelana izven sodnega oziroma upravnega postopka. Res je, da po sedaj veljavnem ZS/15 za tovrstna mnenja (torej mnenja, izdelana izven sodnega oziroma upravnega postopka) veljajo predpisi in pogoji, vezani na vsak posamezen primer, kar pomeni, da tudi drugi zakoni določajo delo sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki ni namenjeno sodnim in upravnim postopkom (glej Poročevalec k 7. členu sprememb ZS/15), vendar pa to glede na čas uvedbe postopka ni relevantno. Po mnenju sodišča pri tem tudi ni relevantno, da drugi odstavek 71. člena ZVPot govori o predložitvi mnenja s strani potrošnika, saj je v primerih iz podatkov spisa šlo za primere obravnavanja pritožb potrošnikov (torej po ZVPot), le da so bila mnenja naročena s strani podjetij, ki so sporno storitev opravila, in ne s strani potrošnikov. Sicer pa izdelava mnenja v postopku, ki ni sodni (oziroma upravni), sodnega izvedenca ne odvezuje, da svojega dela ne opravi v skladu s pravili stroke, saj mora tako – torej v skladu s pravili stroke – svoje delo vedno opraviti. Iz enakega razloga sodišče zato tudi ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da organ (ker ne gre za sodni postopek, ki je pravnomočno zaključen) postopka razrešitve sploh ne bi smel uvesti po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Organ pa je tudi smel zaključiti postopek razrešitve, ne glede na to, da novela ZS/15 nima prehodnih določb glede postopka razrešitve, ampak le glede imenovanja, saj je bil postopek veljavno uveden v času veljavnosti ZS/13, glede samega postopka razrešitve pa se določba, ki je bila podlaga za razrešitev v obravnavanem primeru, tudi ni spreminjala. Tožnik zato tudi ne more z uspehom ugovarjati, da gre za retroaktivno uporabo (strožjega) zakona.

11Sodišče se pa strinja s tožnikovimi ugovori, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik namreč kot poglavitni tožbeni ugovor v zvezi s tožbenim razlogom uveljavlja, da je predmete izdelanih mnenj pregledal in na podlagi svojih izkušenj, znanja, poznavanja materiala, njegovih lastnosti, načinov izrabljanja, tipičnih poškodb, ugotovil vzrok spremembe na predmetu. Iz mnenja ene izmed strokovnih članic (A.A.) pa že uvodoma izhaja, ''da je težko oziroma skoraj nemogoče oceniti izvor poškodb le s prebiranjem opisov na papirju, da pa lahko omeni nekaj trditev, ki bi bile lahko bolj obrazložene'', in nadalje, da ''bi lahko, če so sporne tekstilije še na voljo, z ustreznimi metodami podala vsaj približek ocen obstojnosti in mnenja''. Iz mnenja druge strokovne članice (dr. D.D.) pa izhaja, da je dokumentacija pomanjkljiva, četudi je mnenje potem članica podala. Tožnik je vprašanje pregleda predmetov, ki so bili obravnavani v spornih izvedenskih mnenjih, in posledično spornost mnenj strokovnih članic izpostavil tudi še v odgovoru na posredovani mnenji in poročilo s sestanka komisije, poleg tega pa je vsebinsko prerekal vse ugotovitve strokovnih članic, ki pa sta po posredovanju odgovora tožnika brez dodatnih pojasnil pri svojih mnenjih vztrajali. Glede na opisano sodišče ocenjuje, da je bil zaključek organa o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca, ki ga je sprejel na podlagi mnenj strokovnih članic, stališča komisije ter vseh odgovorov sodnega izvedenca, napačen oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, da sta bili mnenji strokovnih članic komisije nedvomno izdelani na podlagi pomanjkljive dokumentacije (na kar sta posredno ali neposredno opozorili tudi obe strokovni članici komisjie in ki bi bila lahko v postopku dopolnjena), ter brez pregledanih predmetov izdelanih mnenj. Če pa slednje ni več možno, pa tožnik utemeljeno opominja, da se sicer sodnemu izvedencu v postopku omogoči, da svoje mnenje pojasni oziroma dopolni. Tožnik je sicer že v postopku pred organom predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje dveh sodnih izvedencev (in kar predlaga tudi sedaj v tožbi), čemur se komisija ni odzvala. Organ je v svoji odločbi v zvezi s tem zapisal, da je komisija očitno v tem primeru ocenila, da dodatna pojasnila niso potrebna in zato tožnika ni vabila na sejo, vendar pa je glede na ugotovitve spisa ta ocena komisije bila očitno napačna. V tem postopku bi torej komisija morala tožnika povabiti na sejo zaradi razčiščenja spornih dejanskih vprašanj, zlasti glede na njihovo število in ki so se pojavljala tudi strokovnim članicam ob podaji mnenj. Sodišče pa še pripominja, da Pravilnik pri delu strokovne komisije res predvideva pripravo pisnega poročila na podlagi zbrane dokumentacije in pridobljenih podatkov v postopku razrešitve (drugi odstavek 22. člena Pravilnika), kar pa še ne pomeni, da v določenih primerih ne sme opraviti tudi pregleda predmetov (če je to še možno), če oceni, da bi bilo to koristno za razjasnitev zadeve.

12Glede na navedeno je sodišče, ker je ugotovilo, da so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, pravo dejansko stanje pa je treba ugotoviti v upravnem postopku, tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek, ki naj po dopolnitvi ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči.

13Sodišče v zadevi ni opravilo predlagane glavne obravnave, ker je ocenilo, da je oprava ponovnega postopka pred upravnim organom bolj racionalna.

14Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).