85. člen ZS

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku člena 284 KZ-1 je mogoče storiti le naklepno, to je v primeru, če v mnenju ali cenitvi izvedenec oziroma cenilec navaja povsem izmišljena dejstva ali pa če zavestno uporabi lažna pravila stroke, ne gre pa za storitev tega kaznivega dejanja v primeru, če je le-to izdelano nestrokovno in malomarno, kar pravilno izhaja tudi iz odgovora na pritožbo. Bistveno pri tem je, da se pri izdelavi mnenja oziroma cenitve tisti, ki mnenje oziroma cenitev izdela mora zavedati in tudi hoteti, da takšna njegova ugotovitev v cenitvi oziroma v mnenju ni zanesljiva, pa v izdelanem mnenju oziroma cenitvi trdi nasprotno, torej navaja izmišljena dejstva, saj je torej le v takih primerih podana storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko z malomarnostjo očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti. Glede na takrat veljavni člen 85 ZS se je obdolženec kot cenilec smel sklicevati na svoj status tudi v primeru, če je cenitev oziroma mnenje izdelal na zahtevo stranke pri uveljavljanju njenih pravic.

Upravni organ je ravnal zakonito, ko je presodil, da se je tožnica neupravičeno sklicevala na lastnost sodnega cenilca pri cenitvenih poročilih, v katerih je cenila stavbna zemljišča in gozd, čeprav glede na svoje imenovanje (sodni cenilec, imenovan za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo) te pravice ni imela.

V obravnavanem primeru bi strokovna komisija morala, zaradi razjasnitve spornih dejanskih vprašanj povabiti tožnika na sejo, saj toženi stranki, niti po dodatnih pojasnilih ni jasno, kako je tožnik ocenil vrednost gospodarskega poslopja in poslovne stavbe.

Trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije je na strani revidenta. Revidentka ni zastavila pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugi odstavek 89. člena ZS se izrecno nanaša samo na primere razrešitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, tožena stranka pa je razrešitev revidentke utemeljila na 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Revidentka se sicer v obrazložitvi revizije sprašuje, ali ne bi bilo treba ravnanja, ki ji je očitano, subsumirati pod 4. in ne 6. točko prvega odstavka 89. člena ZS, vendar očitno neutemeljeno, saj izhaja iz napačne in tudi povsem nelogične predpostavke, da se lahko sklicuje na svoj status tudi kadar daje cenitve s področij, za katere nesporno ni bila imenovana. ZS ne vsebuje določb o zastaranju postopka za razrešitev sodnega cenilca. Vendar to še ne pomeni, da bi zastaralni roki morali biti določeni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za disciplinski postopek, temveč postopek nadzora nad dejavnostjo, vstop v katero ni svoboden, pač pa je zaradi zaščite javnega interesa podvržen zahtevi po imenovanju s strani za to pristojnega organa.

Škoda, ki je bila nekomu povzročena zaradi njegove odločitve, sprejete v razumnem zanašanju na nepravilno informacijo ali nasvet je pravno relevantna škoda, če je nasvet ali informacijo posredovala oseba pri opravljanju svojega poklica ali dejavnosti in je bilo mogoče razumno pričakovati, da je dajalec informacije oziroma nasveta vedel, da se bo prejemnik zanesel na nasvet ali informacijo pri sprejemanju odločitve takšne vrste, kot jo je sprejel.

Izdelava izvedenskega mnenja v postopku, ki ni sodni (oziroma upravni), sodnega izvedenca ne odvezuje, da svojega dela ne opravi v skladu s pravili stroke, saj mora tako – torej v skladu s pravili stroke – svoje delo vedno opraviti. Zaključek organa o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca, ki ga je sprejel na podlagi mnenj strokovnih članic, stališča komisije ter vseh odgovorov sodnega izvedenca, je bil napačen oziroma vsaj preuranjen, zlasti ob upoštevanju, da sta bili mnenji strokovnih članic komisije nedvomno izdelani na podlagi pomanjkljive dokumentacije (na kar sta posredno ali neposredno opozorili tudi obe strokovni članici komisije in ki bi bila lahko v postopku dopolnjena), ter brez pregledanih predmetov izdelanih mnenj. Če pa slednje ni več možno, pa tožnik utemeljeno opominja, da se sicer sodnemu izvedencu v postopku omogoči, da svoje mnenje pojasni oziroma dopolni.

Z izdelavo cenitvenih poročil, s katerimi je tožnica določila vrednost stavbnih zemljišč in gozdov, čeprav je bila kot sodna cenilka imenovana za področje kmetijstva in podpodročji sadjarstva in vinogradništva, je ravnala izven okvirja določenega v 85. členu ZS, kar je kršitev 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Predmet tega postopka ne more biti ugotavljanje ustreznosti ali vestnosti izvedenih (petih) cenitev. Zadošča že nesporna ugotovitev, da tožnica za cenitev teh zemljišč ni bila pristojna.

Razrešitev sodnega cenilca je utemeljena, saj se je tožnik neupravičeno skliceval na lastnost sodnega cenilca pri večjem delu v spornem cenitvenem poročilu ocenjenih nepremičnin, ki jih je obravnaval kot kmetijska zemljišča in jih kot taka tudi cenil, čeprav glede na svoje imenovanje ni imel pravic in dolžnosti cenilca kmetijske stroke.