VSC sodba Cpg 63/2016

I. Pritožba se glede izpodbijane III. in V. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 495/2015 z dne 14. 10. 2015 izreklo: “III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 64.512,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2015 daje do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, pod izvršbo. IV. V preostalem delu, glede zakonskih zamudnih od 18. 4. 2012 do 12. 9. 2015, se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. V. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.486,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2Zoper to sodbo glede III in V. točke izreka je vložila po svoji pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep in sodbo spremeni v III. in V. točki izreka, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter odloči, da je tožeča stranka toženi dolžna povrniti njene stroške postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena in zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot tako zavrne.

6Tožeča stranka ne priglaša stroškov odgovora na pritožbo.

7Pritožba ni utemeljena.

8Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi ( morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje po mnenju pritožbenega sodišča zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in razloge za svojo presojo tudi obrazložilo ter so razlogi prepričljivi in nedvoumni, tako da jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in svoje.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (-) da je med pravdnima strankama nesporno, da sta v pravno poslovnem razmerju podizvajalec - naročnik, ki izhaja iz javnega naročila; (-) da sta C. d.d. kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sklenili pogodbo D. št. 1481/2010 z dne 29. 10. 2010 za dela na objektu - Obnova voziščne konstrukcije na AC ... G. - I. od km 0,850 do km 5,000 (v nadaljevanju Pogodba D.), C. d.d. kot izvajalec (v nadaljevanju izvajalec) in tožeča stranka kot podizvajalec pa sta sklenili Pogodbo št. 11-301 z dne 23. 5. 2011 (v nadaljevanju Pogodba), na osnovi katere je tožeča stranka kot podizvajalec postavila varovalno ograjo na AC ... G. - I. od km 0,850 do km 5,000 (priloge A 1, A 2, B 6); (-) da je tožeča stranka bila za izvedbo del postavitev varovalne ograje na AC ... G. - I. od km 0,850 do km 5,000 nominirani podizvajalec, saj je izvajalec pooblastil toženo stranko kot naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacij plačuje neposredno tožeči stranki (priloga A 3), tožeča stranka pa je podala soglasje, na podlagi katerega tožena stranka kot naročnik namesto izvajalca poravna podizvajalčevo terjatev do izvajalca podizvajalcu (priloga A 4); (-) da je bila tožeča stranka nominirani podizvajalec, izhaja tudi iz izjav izvajalca z dne 26. 7. 2011 (priloga B 11 in B 14); (-) da je za opravljena dela v mesecu maju 2011 tožeča stranka izvajalcu izstavila 1. začasno situacijo in račun št. 8838 v višini 78.142,98 EUR ter za opravljena dela v mesecu juniju 2011 2. začasno situacijo in račun št. 8857 v višini 156.697,98 EUR (priloge A 6, A 7, A 10 in A 11); (-) da je izvajalec račun št. 8838 (izdan na podlagi 1. začasne situacije) delno poravnal v znesku 70.329,68 EUR, račun št. 8857 (izdan na podlagi 2. začasne situacije) pa delno v znesku 100.000,00 EUR, preostali dolg (po delnem umiku tožbe za znesek 1200,00 EUR) po citiranih računih v višini 64.512,28 EUR je predmet tega postopka; (-) da je tožeča stranka zahtevek za plačilo še neplačanih del naslovila na toženo stranko kot naročnika dne 21. 6. 2013, kar je po začetku stečajnega postopka nad izvajalcem; (-) da je nad izvajalcem 3. 6. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2515/2012 začet stečajni postopek (priloga A 12, A 13 in B 7); (-) da tožena stranka tožeči stranki, na podlagi dne 21. 6. 2013 podanega zahtevka, terjatve ni poravnala, zato je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri je zahtevala plačilo 65.712,28 EUR s pripadki (oziroma po delnem umiku še 64.512,28 EUR s pripadki) na podlagi neposrednega zahtevka podizvajalca po 71. členu ZJN-2 in 631. členu OZ ter na podlagi določil neposlovne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ in neupravičene obogatitve po 190. členu OZ.

11Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sporno razmerje glede na čas sklenitve izvajalske pogodbe najprej presojalo na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS št. 128/06, 16/08 in 19/10 - v nadaljevanju ZJN-2) ter Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uradni list RS št. 66/07, 19/10 in 19/10 - v nadaljevanju Uredba).

12Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ZJN-2 neposredne zahtevke podizvajalcev uredil v 71. členu in da ima po tej določbi zahtevek pravno naravo asignacije, tako da je za njegovo utemeljenost potrebno izkazati, da je tožeča stranka nominiran podizvajalec (da je glavni izvajalec pooblastil naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem ter da je podizvajalec predložil soglasje, na podlagi katerega naročnik namesto glavnega izvajalca poravna podizvajalčevo terjatev do glavnega izvajalca) ter da je naročniku predložila zahtevek za neposredno plačilo s strani glavnega izvajalca potrjenimi situacijami.

13Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da iz vsebine izjav izvajalca št. C.-1 l-IP-020 in št. C. L-l l-IP-031, obe z dne 26. 7. 2011 (v prilogi B 11 in B 14) in obe naslovljeni na toženo stranko, izhaja, da se v 1. začasni situaciji št. 11-309-00138 in 2. začasni situaciji št. 11-309-00175 obračunane opravljene storitve nominiranih podizvajalcev, med drugim tožeče stranke v višini 78.142, 98 EUR (v 1. začasni situaciji št. 11-309-00138) in v višini 156.697,98 EUR (v 2. začasni situaciji št. 11-309-00175), ki sta obe nesporno potrjeni s strani glavnega izvajalca, ne izplačajo podizvajalcu, pač pa se celoten znesek plača izvajalcu - družbi C. d.d. in da je tožeča stranka s podpisom izjav (obe izjavi sta podpisani s strani izvajalca družbe C. d.d. in s strani tožeče stranke ter drugih podizvajalcev) soglašala, da se izplačilo po 1. začasni situaciji št. 11-309-00138 in 2. začasni situaciji št. 11-309-00175 v celoti poravna na račun glavnega izvajalca, nominiranim podizvajalcem med drugim tudi tožeči stranki pa se ne poravna nič, je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo s tem soglasno spremenjeno asignacijsko razmerje oziroma je bilo pooblastilo glavnega izvajalca z dne 25. 4. 2011 in soglasje podizvajalca z dne 25. 4. 2011 soglasno preklicano (3. člen Obligacijskega zakonika - OZ, 15. člen OZ).

14Sodišče je presodilo tudi, da iz izjave izvajalca z dne 9. 11. 2012 (A 5 priloga), ki naj bi dokazovala naknadno dano pooblastilo izvajalca toženi stranki za izplačilo vtoževane terjatve, sicer res izhaja pooblastilo izvajalca, naj se sporni znesek namesto izvajalcu plača tožeči stranki, vendar pa iz listine ni razvidno, da bi bila sploh naslovljena na toženo stranko, niti da bi jo ta prejela, zato je štelo, da te izjave tožena stranka ni prejela pred pravdo.

15Sodišče prve stopnje pa je glede na prejšnje materialno pravne zaključke in ob dejstvu, da ima neposredni zahtevek podizvajalca po 71. členu ZJN-2 naravo asignacije, ki pa se po določilu tretjega odstavka 1046. člena ZJN-2 z uvedbo stečajnega postopka šteje za preklicano, presodilo, da je z začetkom stečajnega postopka nad izvajalcem prenehala pravna podlaga za plačilo tožeči stranki na podlagi asignacije.

16Sodišče prve stopnje je presodilo, da zahtevek tožeče stranke po določilih ZJN-2 ni utemeljen.

17Sodišče prve stopnje je potem presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka po 631. členu OZ. Presodilo je, da se zahtevka po 71. členu ZJN-2, in po 631. čl. OZ ne izključujeta.

18Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da podizvajalec pridobi zahtevek po 631. členu OZ, po katerem se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Za utemeljenost zahtevka po 631. členu OZ mora tožeča stranka kot podizvajalec izkazati obstoj svoje dospele terjatve do izvajalca, pripoznavo svoje terjatve s strani izvajalca, obstoj dospele terjatve izvajalca do naročnika (če je naročnik že izpolnil svojo obveznost do izvajalca, podizvajalec nima pravice zahtevati izpolnitve od naročnika) ter da se njena terjatev do izvajalca in izvajalčeva terjatev do naročnika nanašata na ista dela.

19Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da ima tožeča stranka zoper izvajalca zapadlo terjatev v višini 64.512,28 EUR na podlagi računa št. 8838 in računa št. 8857 (priloga A6, A7, A 10, A 11), ki je priznana s strani izvajalca (priloga B14 in B11) in temu tožena stranka ni nasprotovala.

20Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima izvajalec dospelo terjatev zoper toženo stranko. Tožena stranka je sicer navajala, da ta sredstva upravičeno zadržuje na podlagi sklepov o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 39/2013 in Z 49/2013 v korist upnika družbe I. d.o.o., vendar je Okrajno sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka in razveljavitvi opravljenih dejanj zavarovanja Z 39/2013 z dne 28. 8. 2014, ki je postal pravnomočen 24. 9. 2014 in sklep o ustavitvi postopka in razveljavitvi opravljenih dejanj zavarovanja Z 49/2013 z dne 26. 2. 2013, ki je postal pravnomočen 21. 8. 2013 (priloga C 1, C 2). Tako so razlogi za zadržanje sredstev odpadli, čeprav sklepov o ustavitvi tožena stranka ni prejela, kar izhaja tudi iz povratnic o vročitvi sklepov (priloga C 1, C 2), vendar pa tožena stranka zadržanih sredstev ni upravičena več zadrževati najkasneje od takrat dalje, ko je bila s sklepi o ustavitvi seznanjena, to pa je tekom tega pravdnega postopka (1. št. 97 spisa). Vtoževana terjatev tožeče stranke je dospela med postopkom. Dolg tožene stranke do izvajalca pa je obstajal 21. 6. 2013, ko je tožeča stranka svoj zahtevek za neposredno plačilo naslovila na toženo stranko. Po presoji sodišča prve stopnje je tožeča stranka izkazala tudi identiteto del in po presoji sodišča prve stopnje začetek stečajnega postopka nad izvajalcem del ni ovira za uveljavljanje zahtevka tožeče stranke kot podizvajalca za neposredno plačilo po 631. členu OZ do tožene stranke kot naročnika.

21Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana utemeljenost zahtevka tožeče stranke po 631. členu OZ, zato je (skrčenemu) zahtevku tožeče stranke ugodilo glede glavničnega zahtevka, glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti pa je presodilo, da je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti od 12. 9. 2015 dalje do plačila, ko je tožena stranka med postopkom bila seznanjena s prenehanjem veljavnosti obeh predhodnih odredb in je ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 9. 2015 dalje, v presežku za vtoževane zakonske zamudne obresti od 18. 4. 2012 do 12. 9. 2015 pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

22Pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava po 631. členu OZ(1) je neutemeljen tako na zatrjevani pritožbeni trditvi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo obstoj dospele terjatve izvajalca do naročnika, ko je obstoj tega pogoja ugotovilo na podlagi dejstva, da sta v postopkih zavarovanja izdana sklepa o zavarovanju, na podlagi katerih je Okrajno sodišče v Ljubljani toženi stranki prepovedalo opraviti izpolnitev (torej plačati) terjatev glavnemu izvajalcu s sklepoma o ustavitvi postopkov zavarovanja in o razveljavitvi opravljenih dejanj zavarovanja, pri čemer je izdani sklep v postopku zavarovanja, ki je tekel pod Z 39/2013 postal pravnomočen dne 24. 09. 2014, sklep v postopku, ki je tekel pod Z 49/2013 pa je postal pravnomočen dne 21. 08. 2013, čeprav nobeden od sklepov ni bil vročen toženi stranki, ki pa je s tem bila seznanjena na naroku 12. 9. 2015, prenehala učinkovati in je dolg zapadel v plačilo niti na pritožbeni trditvi, da je takšna presoja v nasprotju s sodno prakso, pri čemer se pritožba sklicuje na sklep VSC Cpg 296/2012 z dne 6.2.2013.(2)

23Pritožba sama že povzame, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala vse pogoje za uveljavitev neposrednega zahtevka do tožene stranke po 631. členu OZ, vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati pravilno ugotovilo, da dolg tožene stranke do izvajalca del zaradi učinkov predhodnih odredb ob vložitvi tožbe 23. 9. 2014 še ni zapadel v plačilo, saj je v korist upnikov zarubljena terjatev izvajalca do tožene stranke in toženi stranki prepovedano izplačilo dolžniku ali komu tretjemu.

24Pritožba zmotno meni, da pogoj za učinkovanje sklepov o ustavitvi postopkov zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj zavarovanja v razmerju do tožene stranke, ki je ta dva sklepa nista bila vročena, še ni nastopil.

25Po 260. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)(3) je rubež denarnih terjatev ena od predhodnih odredb, za sklep o zavarovanju s predhodno odredbo pa se v skladu z 239. členom ZIZ(4) smiselno uporabljajo določbe ZIZ glede učinkov predhodne odredbe, saj ZIZ posebej ne ureja učinkov navedene predhodne odredbe.

26Tako je ob smiselni uporabi določb ZIZ treba upoštevati ureditev iz 107. člena ZIZ(5), po kateri dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve, in tožena stranka je dolžnikov dolžnik, takšna ureditev pa je posledica pravnega dejstva, da se z rubežem terjatve v pravni položaj dolžnikovega dolžnika z ničemer ne posega, tako da dolžnikov dolžnik nima niti položaja stranke niti udeleženca v postopku(6), vloga dolžnikovega dolžnika je v tem, da učinki rubeža nastopijo, ko mu je vročen sklep o rubežu.

27Učinki rubeža pa so pomembni za upnika, saj z rubežem pridobi na terjatvi zastavno pravico, kar pa seveda velja, če je rubež opravljen v postopku izvršbe, ne velja pa enako, če gre za rubež po predhodni odredbi, ki predstavlja le prvo fazo v izvršbi, preden so izpolnjeni pogoji za izvršbo, postopek zavarovanja pa se izčrpa s pravnomočnostjo predhodne odredbe in se ne zaključi s poplačilom terjatve, kar je možno v izvršbi na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. S predhodno odredbo se pridobi le pogojna zastavna pravica, ki pa jo je potrebno opravičiti v postopku izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi.

28Tožena stranka kot dolžnikov dolžnik v postopku zavarovanja torej nima pravnega varstva. Ko je temu tako, učinki sklepa o ustaviti postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj zavarovanja nastopijo, četudi o sklepih tožena stranka ni bila obveščena na način, da bi ji pristojno sodišče sklepa vročalo. Pritožba ne izpodbija pravilnosti ugotovitev pristojnega Okrajnega sodišča, da sta oba sklepa postala pravnomočna, saj se pravnomočnost sklepa ugotavlja le glede na izkazano vročitev strankam postopka, ne pa dolžnikovim dolžnikom, ki takšnega procesnega položaja v postopku zavarovanja nimajo.

29Ustavitev postopka zavarovanja v okoliščinah konkretnega primera pa je nastopila po zakonu samem, ker je nad izvajalcem začet stečajni postopek in do začetka stečajnega postopka upnik v postopku zavarovanja ni opravičil pogojno pridobljene zastavne pravice (C 1 in C 2 listini).

30Po določbi 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(7) (v nadaljevanju ZFPPIPP) se postopek zavarovanja s predhodno odredbo z začetkom stečajnega postopka ustavi in se razveljavijo vsa opravljena dejanja, kar pomeni, da ustavitev postopka zavarovanja nastopi po zakonu samem in je sklep o ustavitvi postopka samo ugotovitveni sklep. Vpliv stečajnega postopka na začete postopke zavarovanja je določen v zakonu samem, sklepi izdani na podlagi zakonskih učinkov so deklaratorne narave tudi za stranke postopka zavarovanja, četudi imajo zoper njih pravno varstvo, ki ga dolžnikovi dolžniki nimajo, izostanek vročitve sklepa dolžnikovim dolžnikom pa v ničemer ne vpliva na pravne posledice, ki jih imajo začeti stečajni postopki na začete postopke zavarovanja s predhodnimi odredbami.

31Pritožba tako neutemeljeno meni, da izostanek vročitve sklepov Okrajnega sodišča o ustavitvi postopkov zavarovanja s predhodno odredbo toženi stranki še vedno ustvarja pravne posledice zavarovanja, ki so bile v rubežu denarne terjatve izvajalca do tožene stranke in s tem v odlogu zapadlosti dolga tožene stranke do izvajalca. Postopek zavarovanja je pravnomočno ustavljen in z dnem pravnomočnosti sklepov je pravna ovira za zapadlost dolga odpadla.

32Sodišče prve stopnje je tako smelo ugotoviti, da je tožena stranka bila seznanjena s sklepoma o ustavitvi postopka zavarovanja v pravdnem postopku na naroku dne 12. 9. 2015, kar je pravilno štelo kot dan zapadlosti v postopku vtoževane terjatve, saj so prej obstajale zakonske ovire za plačilo in pritožbeno sodišče meni, da je zmotna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je tožena stranka na ta način obveščena o sklepih o ustavitvi postopka zavarovanja, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločalo o zahtevku, za katerega je pristojno drugo sodišče oziroma sodišče druge vrste. Sodišče prve stopnje sploh ni o ničemer odločalo, temveč le ugotovilo, da je postopek zavarovanja pred pristojnim sodiščem ustavljen, očitane kršitve pa tudi ne bi moglo storiti z morebitnim odločanjem o zadevi, saj je očitana kršitev podana le, če bi okrajno sodišče odločalo v zadevah iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča, ne pa obratno.

33Pritožba zmotno meni, da bi pritožbeno sodišče odstopilo od svoje sodne prakse, oblikovane s sklepom Cpg 296/2012 z dne 6. 2. 2013, kjer je zavzeto stališče, da po materialnem pravu podizvajalec ne more zahtevati neposrednega plačila iz kasneje dolgovane vsote. Pritožbeno sodišče poudarja, da se dejansko stanje v obravnavani zadevi razlikuje od dejanskega stanja v zadevi Cpg 296/2012.

34V obravnavni zadevi je, tako kot izhaja iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ugotovljeno, da je v trenutku, ko je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za plačilo po 631. členu OZ (21. 6. 2013 in 20. 6. 2013), obstajala ne le po izvajalcu priznana terjatev tožeče stranke do izvajalca, temveč tudi po toženi stranki kot naročniku priznana terjatev do izvajalca del in da gre za identito del. Ugotovilo pa je, da dolg, ki ga je imela tožena stranka do izvajalca del še ni zapadel v plačilo zaradi prepovedi plačila po sklepih o zavarovanju s predhodnima odredbama. V zadevi Cpg 296/2012 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v trenutku postavitve zahtevka ni imela zapadlih obveznosti do izvajalca del, z izjemo pogodbeno dogovorjenih pridržanih sredstev, ki pa ne predstavljajo dolga tožene stranke do izvajalca, temveč njeno pravico do pridržka določenega odstotka vsake situacije. Gre torej za različno dejansko stanje, saj v obravnavni zadevi dolg v trenutku postavitve neposrednega zahtevka obstoji, v drugi zadevi pa sploh ne. Pritožbeno sklicevanje na morebitni odstop od lastne sodne prakse, če bo pritožbeno s sodišče od nje odstopilo, je s tem neutemeljeno.

35Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zadržanje plačila sicer obstoječega dolga tožene stranke do izvajalca na dan postavitve neposrednega zahtevka, odpadlo s pravnomočnostjo sklepov o ustavitvi postopkov zavarovanja in da je s tem dolg zapadel v plačilo, kar je bilo po enem sklepu 24. 9. 2014 po drugem sklepu pa 21. 8. 2013, oboje pa pred koncem naroka v obravnavani zadevi, saj je zadnji narok bil 14. 10. 2015.(8) Pravno odločilno je, da je dolg tožene stranke do izvajalca obstajal na dan prejema neposrednega zahtevka, ne pa zapadlost tega dolga(9), ki pa mora obstajati na dan, ko sodišče odloči o sporni zadevi,če odloči o dajatvenem tožbenem zahtevku. S prenehanjem razloga za zadržanje plačila so se v celoti izpolnili pogoji po 631. členu OZ in tožena stranka kot naročnik del je od tedaj dalje dolgovala plačilo tožeči stranki.

36Zmotno je pritožbeno stališče, da po začetku stečajnega postopka nad izvajalcem del, ta se je začel 3. 6. 2013, tožeča stranka pa je neposredni zahtevek na toženo stranko naslovila 21. 6. 2013, neposrednega zahtevka ni mogoče več uveljavljati do naročnika in da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na pravnem temelju po 631. členu OZ.

37Neposredni zahtevek po 631.členu OZ temelji na zakonu samem, ko so zanj izpolnjene zakonske predpostavke, le učinkovati začne v razmerju do naročnika tedaj, ko podizvajalec do naročnika uveljavi zahtevek in terja plačilo.

38Prej navedeno pomeni, da začetek stečajnega postopka ni pravna ovira, ki bi onemogočala uveljavitve neposrednega zahtevka do naročnika del, saj začetek stečajnega postopka nad izvajalcem del ne učinkuje za terjatve upnikov do tretjih oseb, temveč le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika.(10)

39Tožeča stranka je upnik v stečajnem postopku nad izvajalcem del, če je(bi) svojo terjatev do izvajalca del priglasila v stečajnem postopku, po zakonu pridobljeno upravičenje po 631. členu OZ pa ni upravičenje do izvajalca del, temveč do naročnika del kot tretje osebe, na to upravičenje do tretjega pa začetek stečajnega postopka nad izvajalcem ne učinkuje, zato je tožeča stranka smela tudi po začetku stečajnega postopka nad izvajalcem del uveljaviti svoj neposredni zahtevek do tožene stranke kot naročnika del in plačilo zahtevati po sodni poti.

40Pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 7/2015 z dne 10. 04. 2015, v kateri je med drugim razlogovano, da ima neposredni zahtevek podizvajalca (v stečajnem postopku) naravo stvarnopravnega zavarovanja, ki daje podizvajalcu v stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem položaj ločitvenega upnika, ta pa je lahko samo tisti, ki lastnost pridobi do začetka stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem, je za obravnavani spor neupoštevno, saj je v tej zadevi bilo odločilno pravno vprašanje pridobitve ločitvene pravice v stečajnem postopku, ki pa jo je mogoče pridobiti le, če je nastala do začetka stečajnega postopka, v sporni zadevi pa pravdni stranki ne izpostavljata problema ločitvene pravice, zato se sodišču prve stopnje s tem ni bilo potrebno ukvarjati.

41Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

42Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

43Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu glede III. in V. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

44Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165.člena ZPP), tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati.

-----

Op. št. (1): 631. člen OZ z naslovom Neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika se glasi: “Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

Op. št. (2): Jedro sklepa VSC Cpg 296/2012 z dne 6. 2. 2013 se glasi: “Po materialnem pravu tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke plačila iz kasneje dolgovane vsote, ker te v trenutku zahteve tožena stranka (še) ni dolgovala S. d. d. V zakonu ni dolžnosti naročnika - tožene stranke evidentirati podizvajalčevo zahtevo in jo realizirati po tem, ko v plačilo dospejo poznejše terjatve glavnega izvajalca do naročnika. To pomeni, da tudi če pozneje dospe nova terjatev glavnega izvajalca do naročnika, naročnik ne sme v zvezi s poznejšo oziroma drugo terjatvijo glavnega izvajalca poplačati podizvajalca.”

Op. št. (3): 260. člen ZIZ se glasi: “1) Sodišče odredi naslednje predhodne odredbe:1. rubež premičnin in vpis rubeža v register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, če se ta vodi; 2. rubež denarne terjatve ali terjatve, da se izročijo stvari; 3. rubež drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic; 4. rubež denarnega zneska na dolžnikovem računu pri organizaciji za plačilni promet; 5. vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika v družbi oziroma v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranem vrednostnem papirju; 6. predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini. 2) Sodišče lahko na upnikov predlog glede na okoliščine primera odredi dve ali več predhodnih odredb, če je to potrebno. 3) Kadar je predmet zavarovanja premičnina, ki se vpisuje v register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona in je opredeljena s sklepom o predhodni odredbi z enoličnim identifikacijskim znakom premičnin, opravi rubež na zahtevo sodišča na podlagi sklepa o predhodni odredbi organ, ki vodi ta register, z vpisom v register.

Op. št. (4): 239. člen ZIZ se glasi: “Določbe tega zakona o izvršbi se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno.”

Op. št. (5): 107. člen ZIZ določa: “1) S sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve (sklep o rubežu), prepove sodišče dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati. 2) Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. 3) Z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga je sodišče opravilo na upnikov predlog, pridobi upnik na njej zastavno pravico. 3) Dolžnikov dolžnik nima pravice pritožbe zoper sklep o rubežu.”

Op. št. (6): Primerjaj sklep VSL III Ip 1381/2013 z dne 3. 4. 2013, sklep VSL III Ip 2859/2013 z dne 2. 9. 2013.

Op. št. (7): Določba 132. člena ZFPPIPP (z naslovom vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja) med drugim glasi: “(3) Začetek stečajnega postopka ima naslednje pravne posledice za postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka: 4. Postopek zavarovanja z začasno odredbo ali predhodno odredbo se ustavi z začetkom stečajnega postopka in razveljavijo vsa dejanja, opravljena v tem postopku.

Op. št. (8): Določba 311. člena ZPP se glasi: “1) Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. 2) Če sodišče ugodi zahtevku za preživnino, lahko obsodi toženo stranko tudi na dajatve, ki še niso zapadle. 3) Sodba, s katero se tožena stranka obsodi, da mora izročiti ali prevzeti stvari, ki so bile dane v najem ali zakup, se lahko izda, še preden preneha to razmerje.”

Op. št. (9): Primerjaj sodba VS RS III Ips 69/2008 z dne 21.12.2010 in sodba VSL I Cpg 1941/2014 z dne 14. 1. 2015.

Op. št. (10): 252. člen ZFPPIPP se glasi: “Pravne posledice začetka stečajnega postopka, določene v pododdelku 5.3.2 tega zakona, nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno.