UPRS sodba I U 1625/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila vodno povračilo za leto 2012 v višini 33.120,24 EUR (1. točka izreka), ki ga je bila dolžna plačati v 60 dneh od dokončnosti odločbe (2. točka), po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka). Odločila je še, da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka). V obrazložitvi odločbe toženka med drugim poudarja, da je bil tožnici in ostalim upravičencem z delnim vodnim dovoljenjem št. 35536-10/2011-6 z dne 4. 8. 2011 dovoljen odvzem vode za tehnološke namene iz vodotoka Ljubljanica v količini 404.246,37 m3. Glede na tako določen namen pri določitvi osnove za obračunavanje vodnega povračila glede na rabo ni mogoče upoštevati, da tožnica uporablja vodo v tehnološke namene pri uporabi hladilnega sistema za hlajenje stavb.

2Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da ima tožnica pridobljeno vodno pravico za vse tehnološke namene, torej tudi za hlajenje stavbe. Ker je vodno povračilo vezano na obseg in vsebino pridobljene vodne pravice, je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbo druge alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02 in naslednji, v nadaljevanju Uredba), ne pa peto alinejo, ki določa osnovo za rabo vode za tehnološke namene pri hlajenje v termo- in jedrskih elektrarnah. Glede očitkov o nezakonitosti Uredbe se sklicuje na načelo zakonitosti ter na Odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-215/11 in Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013, v kateri je ugotovljeno, da 5., 6., 8. in 9. člen Uredbe niso v neskladju z Ustavo. Sklicuje pa se tudi na odločbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 452/2010 in Upravnega sodišča RS I U 1828/2013.

3Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da bi moralo biti pri odmeri upoštevano, da toženka v svojem tehnološkem procesu vode ne porablja, niti voda po uporabi ne postane odpadna, pač pa njen namen po uporabi ostane nespremenjen. Navedeno je toženka delno upoštevala pri odmeri nadomestila za leto 2015, ko je ravnanje toženke uvrstila v 9. alinejo 6. člena Uredbe, ki določa, da se za pridobivanje toplotne energije iz vode plača nadomestilo glede na porabo energije v Mwh. Razlika v odmerjeni višini nadomestila je skoraj desetkratna. Zato pri izračunu kot osnova za obračun ne bi smela biti upoštevana osnova „za rabo vode za proizvodnjo pijač in tehnološke namene, potrebe kopališč in naravnih zdravilišč“. Ker niti Uredba niti vladni sklep (Uradni list RS, št. 104/2011) ne vsebujeta navedbe rabe, ki bi bila enaka tožničini (raba vode za hladilne sisteme), ni pravne podlage, na podlagi katere bi bila dolžna plačati vodno povračilo. Izpodbija še veljavnost Uredbe in omenjenega sklepa, ker naj ne bi upoštevala načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, oziroma ker določata višino vodnih povračil v nasprotju s 124. členom Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1).

4Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da za leto 2012 ni dolžna plačati vodnega povračila, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva plačilo stroškov tega postopka z zakonskim zamudnimi obrestmi.

5Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Upravna organa obeh stopenj sta namreč v obrazložitvah svojih odločb navedla pravilne razloge za odločitev, s katerimi se sodišče strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8V zadevi ni sporno, da je tožnica imetnica vodne pravice na podlagi delnega vodnega dovoljenja št. 35536-10/2011-6 z dne 4. 8. 2011, s katerim ji je bil dovoljen odvzem vode iz Ljubljanice za tehnološke namene, to pa je namen iz 2. alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe. Ker vodno dovoljenje vsebuje opis vrste, obsega in namena vodne pravice (prvi odstavek 128. člena ZV-1), tožnica v tem postopku ne more doseči ugotavljanja specifičnosti načina rabe vode v tehnološki namen in drugačne opredelitve, kot izhaja iz izdanega delnega vodnega dovoljenja.

9Imetnik vodne pravice je za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice (prvi odstavek 124. člena ZV-1). Navedeno je bilo v izpodbijani odločbi upoštevano (količina odvzete vode). Poleg tega je ZV-1 v petem odstavku istega člena določil, da vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec kot eno od okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri odmeri, navedel tudi vrsto rabe vode. Ker je tožnici dovoljen odvzem vode za tehnološke namene, je bilo tudi to pravilno upoštevano pri izdaji izpodbijane odločbe. Ker je predmet presoje zakonitosti zgolj izpodbijana odločba, na drugačno odločitev ne more vplivati navedba, da je toženka pri odmeri nadomestila za leto 2015 kot osnovo za odmero vodnega povračila upoštevala namen iz 9. alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe, to je za pridobivanje toplote.

10Neutemeljeni so tožbeni očitki o nezakonitosti Uredbe, ker da je višina vodnega povračila vezana izključno na namen, za katerega uporabnik rabi vodo, kar naj bi pomenilo, da vlada pri tem ni izhajala iz 124. člena ZV-1. Tožnica navedeno utemeljuje s tem, da na podlagi dostopnih dokumentov, povezanih s sprejemanjem Uredbe, ni mogoče ugotoviti, katere parametre iz ZV-1 je vlada upoštevala.

11Glede na tak nekonkretiziran ugovor sodišče ob upoštevanju, da je v tej zadevi sporna uporaba osnove za obračunavanje vodnega povračila (raba vode za tehnološke namene), pojasnjuje, da je način določanja višine vodnega povračila urejen v 5. in 6. členu Uredbe. Po prvem odstavku 5. člena se višina povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, ki jo določa vodna pravica (merilo iz prvega odstavka 124. člena ZV-1). V skladu s 6. členom se upošteva tudi vrsta rabe vode, in sicer je v drugi alineji kot osnova za obračunavanje vodnega povračila pri rabi vode za tehnološke namene določena količina iz vodnih virov odvzete vode, izražene v m3. Podlago za določitev osnove za obračun vodnega povračila glede na vrsto rabe vode, pa, kot rečeno, predstavlja peti odstavek 124. člena ZV-1. Upoštevanje te okoliščine namreč temelji na predpostavki, da različna raba vode povzroča različne oblike obremenjevanja voda. V 9. členu Uredbe so nato določeni še načini obračunavanja vodnega povračila glede na vrsto rabe in so izraz upoštevanja socialnih in gospodarskih značilnosti. Tako se vodno povračilo za rabo vode obračuna v višini zneska za celotno prostornino vode, odvzete v koledarskem letu (1. alineja prvega odstavka). Navedeno torej pomeni, da višina vodnega povračila po Uredbi ni odvisna le od vrste rabe vode, zato je drugačno tožbeno stališče neutemeljeno. Ali so v 6. členu Uredbe opredeljene rabe vode primerne ali ne, pa ni pravno, ampak strokovno vprašanje, zato ne more biti predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

12Navedena stališča glede zakonitosti Uredbe izhajajo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013, v kateri je ugotovilo, da 5., 6., 8. in 9. člen Uredbe niso v neskladju z Ustavo. Tudi sicer gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnica tega ugovora ni uveljavljala že v upravnem postopku, v tožbi pa za to ni navedla opravičljivih razlogov. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

13Za odločitev v zadevi niso pomembni niti tožbeni ugovori o nezakonitosti sklepa vlade, s katerim je določila ceno za osnove vodnih povračil. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bila v obračunu upoštevana cena za leto 2012 (sklep, objavljen v Uradnem listu RS 104/11), ki je bil objavljen na podlagi 8. člena Uredbe, ki določa, da ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena določi vlada do 31. 12. tekočega leta za naslednje leto. Sklep ne določa drugega kot to, za kar je dana podlaga v omenjenem 8. členu – to je ceno za osnovo vodnega povračila, med drugim za rabo vode za tehnološke namene na m3 odvzete vode (2. alineja I. točke obeh sklepov). Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi glede cene še navedlo, da je določitev cene za posamezno vrsto rabe vode odraz ekonomskega vrednotenja voda, torej upoštevanja stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, njihovim varstvom in urejanjem (konkretizacija načela povrnitve stroškov iz drugega odstavka 124. člena ZV-1), ter da je primernost konkretnih cen strokovno-tehnično vprašanje (15. točka obrazložitve). Vprašanje višine cene zato ne more biti predmet presoje niti v tem upravnem sporu.

14Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj za presojo pravnih vprašanj glavna obravnava ni bila potrebna.

15Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).