VSL sodba VII Kp 16470/2015

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sklenilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil državni tožilec iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP). Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno obrazložilo, da dejanje, ki je predmet obtožnega predloga, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu, kar je razlog za izrek oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Sicer drži, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe podalo tudi dokazno oceno obdolženčevega zagovora in v tč. 10 navedlo, da je obdolženca oprostilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker torej ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen. Zapisano pa ne pomeni, da je sodišče prišlo samo s sabo v nasprotje do mere, da bi izpodbijano sodbo obremenilo z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obdolženca oprostilo na podlagi določbe 358. člena ZKP, poenotena sodna praksa pa ne zahteva, da bi bilo v izreku treba navajati razlog za oprostitev (četrti odstavek 364. člena ZKP). Izrek izpodbijane sodbe posledično ni v nasprotju z njenimi razlogi. Sicer drži, da je obrazložitev dokazne ocene v konkretnem primeru pravzaprav odveč, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje (zlasti v tč. 5 in 7 obrazložitve) ni navedlo pravilnih razlogov, ki že sami zase utemeljujejo izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP.

5Dejanje ni kaznivo že po samem zakonu, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali v primeru, ko zakonski znaki pri opisu obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja niso konkretno navedeni. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ne konkretizira oziroma v zadostni meri substancira abstraktnega zakonskega znaka lažnivega prikazovanja (ali prikrivanja) dejanskih okoliščin ter posledično goljufivega (preslepitvenega) namena obdolženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob izposoji denarja. Prepričljivo je naziranje sodišča prve stopnje, da je prikazovanje oziroma zagotavljanje obdolženca, da bo denar vrnil, vtkano v sámo bistvo vsakega posojilnega razmerja, saj v nasprotnem primeru, torej če vrnitve ne bi pričakovali, oškodovanci denarja niti ne bi posojali. Pogodbena zaveza dolžnika vrniti denar je posledično le element civilnopravne obveznosti in predstavlja zgolj tipične znake civilnopravnega razmerja, ki slednjega v ničemer ne presežejo. V predmetni zadevi namreč že na ravni opisa dejanja ni konkretizirano, da bi obdolženec denar skušal dobiti z ustvarjanjem zmotne predstave pri oškodovancu ali s prikrivanjem dejanskih okoliščin. Drugače povedano – v celoti umanjka substanciranje tistih ravnanj obdolženca, ki so pripeljala do zmote oškodovanca, oziroma lažnih trditev o dejanskih okoliščinah, v posledici česar naj bi oškodovanec izročil denar. Že prvostopenjsko sodišče je tehtno navedlo, da izkoriščanje „dobrih odnosov“ z oškodovancem oziroma medsebojnega poznanstva ter zaupanja ne more izkazovati goljufivega namena, saj je življenjsko logično, da si ljudje denarja v veliki večini primerov ne izposojajo od neznancev. Enako velja za zagotovila tretje osebe (B. B.), ki že v opisu niti niso povezana z domnevnim preslepitvenim ravnanjem obdolženca. Vse sledeče obdolženčeve obljube in izmikanja pa izkazujejo le običajno, tj. naknadno neizpolnitev pogodbe o posojilu, s čimer pa ni dopustno konkretizirati že prvotnega goljufivega namena. Pritožbeno sodišče sicer pripominja, da bi na preslepitveni naklep obdolženca oziroma namen ogoljufati oškodovanca lahko nakazovale dejanske okoliščine v trenutku izposoje denarja, ki se odražajo v obstoju obdolženčevih dolgov in njegovih le občasnih dohodkih. Vendar nikjer v opisu dejanja ta specifična dejstva niso konkretizirana kot del vsebine domnevnega obdolženčevega zavajanja, natančneje naklepnega prikrivanja oškodovancu, da izposojenega zneska ne bo zmožen vrniti v skladu z dogovorom oziroma vrniti sploh. Zgolj nizanje osebnih okoliščin na strani obdolženca v opisu pa ne substancira očitka, da je obdolženec od oškodovanca izvabil denar s prikrivanjem prav teh dejanskih okoliščin.

6Ker iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni razvidno, katere dejanske okoliščine naj bi obdolženec lažno prikazoval ali jih prikrival ter na ta način preslepil oškodovanca, da je izpolnil svoj del dogovorjenega posla, zaradi česar dejanje ni kaznivo že po samem zakonu, so brezpredmetne pritožbene navedbe državnega tožilca, s katerimi pritožnik graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje, tj. predvsem s trditvami, da obdolženčev (obstoječi in pričakovani) finančni položaj ob sklenitvi pogodbe ni kazal niti najmanjše realne možnosti za plačilo dolga. Pomanjkljivosti opisa dejanja v obtožnem predlogu ne moreta nadomestiti ne dokazni postopek ne obrazložitev sodbe. Do teh pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje zato ni opredeljevalo, saj državni tožilec gradi na zmotnem pravnem izhodišču, da opis dejanja vsebuje zadostno konkretizacijo vseh potrebnih zakonskih znakov.

7Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP) ter potrdilo izpodbijano sodbo. Pri preizkusu slednje prav tako ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP).