VSL sodba II Kp 24629/2010

Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A, določena enotna kazen v izrečeni pogojni obsodbi

zniža na 2 (dve) leti zapora.

Sicer se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornika obtoženega A. A. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. v ponovljenem postopku spoznalo za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem odstavku 252. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pranja denarja določilo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR; za kaznivo dejanje goljufije po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 24629/2010 z dne 18. 4. 2014 v zvezi s sodbo višjega sodišča II Kp 24629/2010 z dne 9. 9. 2014 pa mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Nato mu je po pravilih o steku, določilo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora in stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, ki ne bosta izrečeni, če obtoženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pravni osebi A. d. o. o. je odvzelo premoženjsko korist v višini 65.500,00 EUR;

Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

O stroških kazenskega postopka je odločilo, da jih je obtoženi A. A. dolžan plačati v obsegu iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtožencu izreče enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora in stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR;

- obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil ZKP s predlogom, da višje sodišče obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Delno je utemeljena le pritožba okrožne državne tožilke.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

4Obtoženčev zagovornik navaja, da je podano neskladje med abstraktnim in konkretnim delom opisa dejanja v izreku, ker iz konkretnega dela ne izhaja, na kakšen način naj bi obtoženi sprejel in hranil denar, ki izvira iz kaznivega dejanja, kar je sicer navedeno v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja.

5Pritožbeno sodišče zatrjevanega neskladja ne prepoznava. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta bila dva zneska po 18.500,00 EUR nakazana na obtoženčev osebni račun z računov družbe A. d. o. o. pri H. in pri B. d. d., kar očitno izkazuje „sprejem“ navedenih zneskov s strani obtoženca, s katerim je lahko sam nadalje razpolagal. V abstraktnem delu je navedeno tudi, da je denar hranil, kar pa v konkretnem delu opisa ni posebej opredeljeno. Vendar navedeno nima odločilnega pomena ob ugotovitvi, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, tudi že zgolj z eno od izvršitvenih oblik le-tega, torej s sprejetjem denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem. Razen tega pa abstrakten del opisa kaznivega dejanja niti ni obvezna sestavina sodbenega izreka. Tako se izkaže, da je izvršitvena oblika hrambe, navedena le v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja, sicer nepotrebna, ne ustvarja pa zatrjevanega neskladja v izreku kot to skuša prikazati pritožnik.

6Obtoženčev zagovornik tudi navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z listinskimi dokazi in s tem nakazuje na zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje s tem, da iz listin, ki so v sodnem spisu ne izhaja, da je bil obtoženi A. A. zakoniti zastopnik družbe A. v letu 2007, kot to zmotno in protispisno zaključuje prvostopenjsko sodišče, temveč je bil edini zakoniti zastopnik družbe A. C.C.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi prvostopenjske sodbe v drugem odstavku na sedmi strani jasno izkazujejo, da je glede na podatke sodnega registra bil lastnik in direktor družbe A. C.C., prokurist navedene družbe pa obtoženi A. A. Navedeno je tudi, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bil glede na vlogo C. C. in D. D. v navedeni družbi prav obtoženi A. A. dejanski poslovodni organ, zato v tako navedenih razlogih, glede na listine, ki so izkazovale status omenjenih v gospodarski družbi, ni moč prepoznati nasprotja z le-temi, še manj, da bi se tako zatrjevana nasprotja nanašala na odločilna dejstva kaznivega dejanja. Iz opisa le-tega namreč izhaja, da je obtoženi A. A. kot prokurist družbe A. poskrbel za prenakazila zneska 65.500,00 EUR, na način v zneskih in na račune posamičnih bank, kot je to razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, v povezavi z že navedenimi razlogi, ki se nanašajo tudi na dejansko vlogo D. D. pri posamičnih fizično izvedenih transakcijah (drugi odstavek na 7. strani sodbe).

8Pritožnik zatrjuje, da z izvedenimi prenakazili ni šlo za prikrivanje izvora denarja, saj so bila vsa nakazila transparentna, z jasno potjo z enega na drug bančni račun, naveden je bil razlog posojil, ta pa so bila podkrepljena s posojilnimi pogodbami, ki so bile že vse od leta 2007 dalje tudi v spisu davčnega organa. Posebej izpostavlja še izpovedbo davčne inšpektorice E. E., da je bil znesek 65.500,00 EUR vseskozi razviden v poslovnih knjigah družbe A. in vseskozi sledljiv.

S takimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa iz razlogov, kot jih ponuja pritožnik ni podan.

9Drži, da je pot nakazil z enega na drugi račun družbe A. oziroma na osebni račun obtoženca, pa tudi v kolikšnih zneskih so bila ta nakazila opravljena, razvidna iz listinske dokumentacije in stanj na posameznih transakcijskih računih (upoštevaje tudi izpovedbi prič F. F. in D. D.), vendar zgolj to dejstvo ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec vedel, da znesek 65.500,00 EUR izvira iz kaznivega dejanja goljufije (za katero je tudi bil spoznan za krivega) in da njegova nadaljnja razpolaganja s tem denarjem, na način, kot je to navedeno v prvem odstavku na strani sedem, na strani osem in devet izpodbijane sodbe (številne – vmesno nepotrebne bančne transakcije med različnimi računi družbe A. in različnimi računi obtoženca, pri različnih bankah, v kratkem časovnem razmaku vsega dveh dni, utemeljevanje podlage navedenih transakcij s posojilnimi pogodbami ter upoštevaje finančno stanje družbe A. na posameznih transakcijskih računih), tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo izkazuje, da so bile navedene transakcije izvedene zaradi prikrivanja izvora denarja (iz kaznivega dejanja). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obtoženčev zagovor, ko je pojasnjeval namen opravljenih prenakazil, pravilno je prepoznalo tudi nepotrebnost in nesmiselnost ravnanja družbe A. glede na njeno – tudi s strani obtoženca zatrjevano šibkejše finančno stanje, ki se je izkazovalo s stanji nepokritih limitov, da družba dejansko ni zmogla dajati posojil niti obtožencu niti komu drugemu in da tudi ni bilo videti razumnega razloga, zakaj je denar iz naslova kaznivega dejanja goljufije moral ubrati tako dolgo in zavito pot do obtoženčevega osebnega računa, ne pa pot direktnega nakazila.

10Višje sodišče pritrjuje tudi pravilnosti ugotovitve, da je nelogična sklenitev dveh posojilnih pogodb (istega dne in za enak znesek), za kar prav tako ni bilo videti razumne podlage in za to, nenazadnje tudi obtoženi ni navajal nobenega prepričljivega razloga. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da, ko so posamična prenakazila imela za temelj posojilno pogodbo, je bil pravi izvor in dejanska podlaga prenakazanih zneskov zakrit, v takem ravnanju pa zato tudi višje sodišče prepoznava zanesljivo izkazano dodatno aktivnost obtoženca usmerjeno v zakritje izvora nezakonito pridobljenega zneska denarja in s tem izkazano izvršitev kaznivega dejanja pranja denarja. Tudi zato izkazan obstoj pisnih posojilnih pogodb kot temelja opravljenih prenakazil, nima odločilnega pomena ob dejstvu, da ravno te „ustvarjajo“ podlago in videz upravičenosti prenakazil in ko se je celo sam obtoženi v zvezi z nakazanima zneskoma na njegov osebni račun zagovarjal, da je to bilo opravljeno zato, ker je dal družbi v decembru 2004 kredit (glavna obravnava 6. 2. 2014), oziroma da je nakazan mu znesek predstavljal posojilo po dveh posojilnih pogodbah, ki ga je vrnil v celoti (glavna obravnava 9. 1. 2015). Take navedbe obtoženca le še dodatno potrjujejo pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča o neprepričljivosti njegovega zagovora, saj ni nikoli jasno navedel, če je šlo za vračilo denarja oziroma posojilo. Zato izkazanost pisnih posojilnih pogodb nima odločilnega pomena v smislu, da bi to lahko vplivalo na drugačne zaključke o kaznivi naravi obtoženčevega ravnanja v zvezi z opravljenimi prenakazili.

11V zvezi z izpovedbo davčne inšpektorice, ki jo pritožnik seveda ni povzel v celoti (list. št. 576), pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz njene izpovedbe izhaja, da je bil znesek 65.500,00 EUR sledljiv v smislu, da je za ta znesek bila podana podlaga (račun), da je bilo po navedenem računu opravljeno plačilo, ni pa inšpektorica nadaljnjih nakazil iz tega zneska povezovala s posojili v zvezi s katerimi je razpolagala s posojilnimi pogodbami, saj se tega, kot je navajala ni spominjala. Očitno je bila vloga navedene inšpektorice, kar je tudi razumljivo, prav in edino v ugotavljanju pravilnosti okoliščin pomembnih za odmero davščin navedeni družbi, kot je to pravilno ugotovilo in utemeljilo tudi sodišče prve stopnje z razlogi v prvem odstavku na deseti strani obrazložitve sodbe. Zato pritožnik nima prav, da izpovedba davčne inšpektorice potrjuje sledljivost posameznih nakazil iz zenska 65.500,00 EUR na posamezne račune, na način, da ni šlo za prikrivanje izvora s kaznivim dejanjem pridobljenega denarja.

12Na navedbo pritožnika, da je bil razlog prelivanje denarnih sredstev z enega bančnega računa na drug bančni račun družbe A. v pokrivanju bančnih limitov, ki jih je imela ta družba, pritožbeno sodišče odgovarja, da je tudi ta del obtoženčevega zagovora v povezavi z listinskimi dokazi (promet na transakcijskih računih A.) sodišče prve stopnje ocenilo, razloge za to pa navedlo na osmi strani izpodbijane sodbe. Teh razlogov po vsebini pritožnik ne izpodbija, ko navaja, da so bile tovrstne transakcije izvedene zaradi pokritja bančnih limitov in visokih negativnih obresti, ki jih banke zaračunavajo v takih primerih.

Ko pritožnik za nesprejemljiv ocenjuje zaključek in razloge prvostopenjske sodbe, da naj „ne bi bilo nobenega poslovnega razloga, da bi družba A. v obstoječem finančnem položaju zmogla dajati posojila obtožencu oziroma zaposlenim v družbi“, navaja, da gospodarska družba lahko sklepa vse pravne posle in pravna dejanja – tudi dejavnost posojanja denarja in ko je obtoženi kar mu je bilo posojeno, vrnil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik s takimi navedbami ne napada zmotnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da finančno stanje navedene družbe (ko se je otepala z negativnimi limiti na svojih transakcijskih računih pri več bankah), ni izkazovalo finančne sposobnosti te družbe dajati posojila – ne glede na to, če jih je smela dajati, zato tovrstnih navedb ni moč šteti kot navedbe uperjene v izpodbijanje pravilnosti zaključka, da za dana posojila s strani družbe A. v danem trenutku dejansko ni bilo nobenega poslovnega razloga. Dejstvo, da so sicer posojila bila dana po posojilnih pogodbah in s strani posojilojemalcev vrnjena, pa ne vpliva na pravilnost zaključka o pranju denarja, pač pa pomeni le zneskovno pokritje in uravnoteženje izvedenih finančnih transakcij.

Tudi poudarjanje namena posojilnih pogodb in ko se obtoženčev zagovornik sklicuje na pojasnila obtoženca in F. F., nimajo odločilnega pomena, ob dejstvu, da že sama sklenitev posojilnih pogodb (ne glede na namen posojila), ni imela realne ekonomske podlage, zato tudi „nesprejemljivost“ zaključka, da so pogodbe le pokrivale očitana prenakazila, ni podana, iz razlogov navedenih na deveti strani izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče kot pravilnim, v celoti pritrjuje.

13Po navedenem višje sodišče ugotavlja, da so bila vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na znake kaznivega dejanja pranja denarja in obtoženčevo krivdo zanj, pravilno in popolno ugotovljena, saj je z ravnanji obtoženega A. A., družba A. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 65.500,00 EUR 24. 10. 2007, in na način, kot to izhaja iz sodbe I K 24629/2010 z dne 18. 4. 2014 v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 9. 9. 2014. Z nadaljnjimi ravnanji tega obtoženca usmerjenimi v prenakazovanje in drobljenje tega zneska na več transakcijskih računov te družbe, pri različnih bankah ter pridobivanje oziroma ustvarjanje dokumentacije kot podlage za izkazovanje upravičenosti posamičnih nakazil posamičnim prejemnikom, ubiranje nepotrebnih in posrednih poti nakazil do končnega porabnika, tudi po presoji višjega sodišča zanesljivo pomeni uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, kar je bilo utemeljeno s pravilnimi in popolnimi razlogi.

14Odločbo o kazenski sankciji pritožnik izpodbija z navedbo, da je sodišče v zvezi z izbiro in višino kazenske sankcije upoštevalo, da je obtoženi s pranjem denarja bistveno otežil in ob tem onemogočil oškodovanca v njegovih civilnih in kazenskih upravičenjih, ni pa navedeno in zato ni jasno zakaj bi bil oškodovanec na kakršenkoli način onemogočen. Zato je po oceni pritožnika izrek kazenske sankcije nezakonit.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi temu delu pritožbenih navedb ni moč pritrditi. Navedba podana v kontekstu utemeljevanja izrečene vrste kazenske sankcije in okoliščin, ki vplivajo na višino določenih kazni, da je obtoženec onemogočil oškodovanca v njegovih civilnih in kazenskih upravičenjih, je povsem jasna in ne narekuje dodatnega pojasnjevanja. Še posebej ne ob ugotovitvi, iz katerih razlogov je prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdni zadevi VIII Pg 1400/2010 – glede na priložen spis in da je družba A. ravno zaradi obtoženčevih ravnanj pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 65.500,00 EUR, da je navedeni znesek v naslednjih dveh dneh po 24. 10. 2007 romal na različne račune te družbe pri različnih bankah in različnim končnim naslovnikom, kar očitno izkazuje onemogočanje oškodovanca v njegovih premoženjskih upravičenjih, ki so lahko bodisi civilna bodisi kazenska, kot je to navedlo prvostopenjsko sodišče.

16Siceršnjih razlogov izbrane vrste kazenske sankcije in višine določenih kazni pritožnik ni izpodbijal, zato bo višje sodišče svoje ugotovitve v zvezi z le-to navedlo v nadaljevanju te odločbe, ob presoji navedb okrožne državne tožilke.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

17Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona, ker je kršilo določbo prvega odstavka 51. člena KZ, saj ni izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.

Iz določbe prvega odstavka 51. člena KZ izhaja, da se sme pogojna obsodba izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v izrečeni pogojni obsodbi določilo enotno kazen dve leti in štirih mesece zapora, s tem pa zagrešilo kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ker je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ko je v pogojni obsodbi določilo trajanje zaporne kazni zunaj meja, ki jih zakon določa za tak primer.

18Taki ugotovitvi navkljub, pa ni moč slediti predlogu pritožnice za spremembo izpodbijane sodbe na način, da se obtožencu izreče enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora ter stranska denarna kazen v višini 1.000,00 EUR. Iz razloga, ker po vsebini ne izpodbija odločitve in utemeljitve prvostopenjskega sodišča o izrečeni pogojni obsodbi, prav tako ne ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, zato višje sodišče takšen predlog ocenjuje za vsebinsko neobrazložen, ki ga zato ni moč preizkusiti.

19Gornje ugotovitve so pritožbenemu sodišču narekovale delno ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke in spremembo izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP tako, da je ob pravilni uporabi zakona, v izrečeni pogojni obsodbi znižalo enotno določeno kazen zapora na dve leti.

20Ker je višje sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika ocenilo za neutemeljeno, pritožbo okrožne državne tožilke pa delno utemeljeno, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa ni zasledilo kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi (razen v delu, kot izhaja iz izreka te odločbe), zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.