VSM sodba IV Kp 34515/2011

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke I.N. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati potrebne izdatke obdolžene pravne osebe ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika in sodno takso v višini 360,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.D. in obdolženo pravno osebo U d.o.o. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj prva storila kaznivo dejanje izneverjenja po prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), druga pa isto kaznivo dejanje v zvezi s 4. točko 4. člena in 8. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Po drugem odstavku 96. člena ZKP mora oškodovanka kot tožilka I.N. vrniti oziroma plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati potrebne izdatke obeh obdolžencev in potrebne izdatke ter nagrado njunih zagovornikov.

2Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke iz, kot so zapisali vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženo, bržkone zgolj M.D. spozna za krivo storitve očitanega kaznivega dejanja ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z obrazložitvijo, po kateri so bili dokazni predlogi po zaslišanju prič M.N., M.L. in M.R. neutemeljeno zavrnjeni pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem se namesto na nepravilno uporabo četrtega odstavka 329. člena ZKP, zmotno sklicujejo na kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave, ki so namenjena nasprotnemu procesnemu udeležencu in zatrjujejo, da zaradi neizvedenih dokazov dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

5Kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožniki, da gredo oškodovancu kot tožilcu po izjavi o nadaljevanju pregona v kazenskem postopku iste pravice kot državnemu tožilcu (prvi odstavek 62. člena ZKP), vendar hkrati opozarja, da pravica do predlaganja dokazov kot ena izmed teh pravic, za sodišče ne pomeni dolžnosti predlogu ugoditi. Sodišče je po četrtem odstavku 329. člena ZKP o dokaznih predlogih dolžno zgolj odločiti, pri čemer je vrsta odločitve (pozitivna ali negativna) odvisna od vsebine dejstva in vsebine samega predloga. Če je denimo predlagano dokazovanje neodločilnega dejstva ali dokazovanje z nedovoljenim dokazom, je razmeroma hitro jasno, da sodišče dokaznemu predlogu ni dolžno slediti, medtem ko je treba v ostalih primerih izhajati iz podmene, kaj novega oziroma ugodnejšega za predlagatelja utegne biti z izvedenim dokazom pridobljeno. Zadnje pritožbeno sodišče poudarja zato, ker ko so pritožniki na glavni obravnavi predlagali izvedbo navedenih dokazov, morebitnih novih dejstev, ki bi bila s temi dokazi ugotovljena, niso obrazložili, kot sedaj v pritožbi niso konkretizirali odločilnih dejstev iz opisa dejanja, ki zaradi neizvedenega dokaza niso bila ugotovljena. Gre za pritožbeno pomanjkljivost, ki jo pritožbeno sodišče s samostojnim preizkusom kot v primeru kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ne more nadomestiti.

6Drugih kršitev določb kazenskega postopka v pritožbeni obrazložiti ni zaslediti, smiselno zatrjevana kršitev kazenskega postopka iz 1. točke 372. člena ZKP pa je obrazložena kot posledica nepravilne ugotovitve glede dokazanosti kaznivega dejanja. To ni mogoče. Dokazanost kaznivega dejanja in pravilna uporaba prava sta dve ločeni stvari. Prva se nanaša na dejstva, druga na pravo, ki je lahko pravilno ali nepravilno uporabljeno le, ko so predhodno dejstva pravilno ugotovljena. Če niso, je treba dokazovanje kot postopek ali dokazno oceno po postopku, ponoviti, zaradi česar do tedaj do pravilne ali napačne uporabe sploh ne more priti.

7Neugotovljenih odločilnih dejstev pritožniki izrecno ne zatrjujejo, zmotno pa so bila ta dejstva po pritožbeni obrazložitvi ugotovljena zato, ker oškodovanka kot tožilka ni sodelovala pri sestavi potrdila o prejemu are, ampak ga je sprejela zgolj v vednost. Razen tega ni bila navzoča, ko sta potencialna kupca aro izročila in ni bila navzoča, ko sta se z obdolženo o ari dogovarjala. To je pomembno, kajti dogovor je bil za oškodovanko kot tožilko škodljiv, saj kupca nista bila k ničemur zavezana, oškodovanka kot tožilka pa tudi novih kupcev ni več iskala. S tem je zaradi obdolženkinega ravnanja ostala brez are in brez kupcev, kar vse ji zanesljivo ni koristilo. Pomembno je še, da je v potrdilu določena veljavnost Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v 64. členu predpisuje tisto, kar je bilo v potrdilu zapisano in kar je treba nato po propadlem poslu povezati s 65. členom OZ, ki vrnitve are kupcema ne dovoljuje. Končno pa je potrdilo samo, ki ga je pisala obdolžena, ki ni univerzitetna diplomirana pravnica, vsebinsko napačno ter v protislovju z določbami OZ, ki bi, kot rečeno, po zapisu v potrdilu morale veljati.

8Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je omenjeno potrdilo o prejemu are z dne 22. 11. 2010, kljub takšnemu poimenovanju predmeta in kljub določeni veljavnosti določb OZ o ari, štelo (le) kot zapisano obveznost, ki je v smeri are v pravem pomenu besede ne gre tolmačiti. To nenazadnje posredno izhaja iz sklepnega dela pritožbene obrazložitve, ko je obdolženi, mimo opisa dejanja očitana še nestrokovnost, zaradi česar je pravilneje, če je obveznost tolmačena neodvisno od poimenovanja predmeta in njegove civilnopravne umestitve, ki za ugotavljanje avtentične vsebine obveznosti, enako kot navzočnost oškodovanke kot tožilke pri dogovarjanju med obdolženo in potencialnimi kupci ter pri izročanju denarja nista odločilna. Glede tega tudi za pritožbeno sodišče ni nobenega dvoma, da je bila z vednostjo oškodovanke kot tožilke dogovorjena vrnitev 6.000,00 EUR kupcema za primer, če posel uspe, kot v primeru, če ne, ter da je pri kupnini v drugem stavku četrtega odstavka potrdila, posredi spodrsljaj (lapsus), sicer je vsebina logično nesmiselna. Po domala vseh dokazih je namreč jasno, da je bila kupnina za nakup stanovanja odvisna od predhodne sklenitve kreditne pogodbe, do katere pa ni prišlo in tako potencialnima kupcema razen 6.000,00 EUR ni bilo kaj vračati. To je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje med preiskovalnimi dejanji vedela tudi oškodovanka kot tožilka, ki je potem v izpovedbi na glavni obravnavi zapisano obveznost neuspešno tolmačila na način, prilagojen ari, kot je urejena v OZ ter z učinki, do katerih v obravnavanem primeru glede na že preizkušeno, ne more priti. Ob takšnem stanju stvari pa obdolženki očitano zavestno ravnanje v škodo oškodovanke kot tožilke izgubi potrebno dejansko podlago ter jo je bilo obtožbe utemeljeno oprostiti.

9Ker v pritožbi niso bili odkriti deli, ki bi se posebej nanašali na obdolženo pravno osebo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je po zgornjem o pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke I.N. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe. Temelji na prvem odstavku 98. člena in drugem odstavku 96. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7222 Taksne tarife.