VSM sodba I Cpg 262/2016

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

- „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 5.409,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55892/2015 z dne 14. 5. 2015 zaradi delne pripoznave zahtevka s strani tožene stranke vzdržalo v veljavi za znesek 1.555,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila. V II. točki izreka je vzdržalo prej navedeni sklep o izvršbi v veljavi za stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 5.525,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila in v IV. točki je zaradi delnega umika tožbe prej citirani sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 3.451,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje ter postopek v tem delu ustavilo. V V. točki izreka je odločilo o stroških postopka in jih v znesku 1.326,24 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta pravdni stranki na podlagi izvedenega javnega naročila dne 15. 4. 2011 sklenili Gradbeno pogodbo o financiranju in izgradnji nadhoda za pešce - sever preko T. c. v M. in dva ankesa k pogodbi. Zaradi insolventnosti tožeče stranke je tožena stranka 28. 9. 2012 odstopila od navedene gradbene pogodbe, vključno z sprejetima aneksoma in v posledici tega dne 26. 3. 2015 zavrnila končno situacijo za izvedbo nadhoda v znesku 5.009,66 EUR. Le-ta je bila naročniku poslana dne 18. 3. 2015, torej po tem, ko je le-ta že odstopil od pogodbe. Tožena stranka priznava, da je tožeča stranka dela, ki jih je zaračunala v končni situaciji opravila, vendar le-ta s strani nadzornika niso bila potrjena. Tako je pritožnica priznala dela pod postavko 2.1. izdelava hidroizolacije betonske površine prekladne konstrukcije, 1 cm ter v tem delu pripoznala tožbeni zahtevek, ugovarjala pa je zaračunanim dodatnim delom pod točko 4. Glede tega dela zahtevka je potem tožeča stranka tožbo umaknila in razširila tožbo na znesek 4.529,43 EUR z 22 % DDV-jem iz naslova pripravljalnih del, skupaj torej 5.529,90 EUR. Zatem je v tretji pripravljalni vlogi dne 2. 2. 2016 ponovno spremenila tožbeno podlago in tako namesto plačila za dela iz naslova pripravljalnih del vtožuje enak znesek, ki predstavlja zaračunana dela po končni situaciji pod točko 1.2. voziščna konstrukcija v znesku 5.581,32 EUR in na podlagi postavke 1.5. oprema nadhoda v znesku 223,13 EUR. Na drugem naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2016 je tožena stranka želela odgovoriti na navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge, vendar jo je sodišče opozorilo, da je glede novih navedb že prekludirana, kljub temu pa je na zapisnik potem navedla, da je tožeča stranka glede teh navedb prekludirana, saj je tožena stranka po razširjenem zahtevku le-tega že izpolnila, tožeča stranka pa je ponovno spremenila tožbeno podlago. Sodišče prve stopnje je tako dovolilo večkratno objektivno spremembo tožbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje tekom postopka storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, izpodbijana sodba pa je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, slednje pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi obstajajo med drugim tudi nasprotja, med tem kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisniki ter med samimi listinami. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži plačilo stroškov tožeči stranki oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja in slednje med pravdnima strankama ni sporno, da sta bili v pogodbenem odnosu, na podlagi Gradbene pogodbe o finalizaciji in izgradnji nadhoda sever preko T. c. v M. in na podlagi katere je tožeča stranka izstavila toženi stranki končno situacijo št. 43-53-02742/2015/SIF v znesku 5.009,66 EUR. Prav tako je nesporno, da je tožena stranka dne 28. 9. 2012 iz razloga insolventnosti tožeče stranke, nad katero se je dne 22. 10. 2012 začel stečaj, odstopila od gradbene pogodbe. Dela, ki jih vtožuje tožeča stranka so bila opravljena pred odstopom od pogodbe in po izdaji zadnje začasne situacije februarja 2012.

6Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi priznala, da so bila opravljena dela pod postavko 2.1. izdelava hidroizolacije betonske površine prekladne konstrukcije 1 cm in 2.2. izdelava nosilno in obrambno zaporne plasti bitumenskega betona v debelini 4 cm, ki so tudi potrjene v knjigi obračunskih izmer in niso bila zajeta v začasnih situacijah ter tudi niso bila poravnana s strani tožene stranke, zato v tem delu tožbeni zahtevek pripoznava. Višino zneska katerega tožena stranka pripoznava, ni navedla, ga pa je opredelila v drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka in sicer v višini 1.555,52 EUR. Temu tožena stranka ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje nadalje v 8. točki obrazložitve navaja, da je pri izdelavi končne situacije prišlo do napake in da tožeča stranka vtožuje na podlagi postavke 1.2. znesek 5.581,32 EUR in na podlagi postavke 1.5. (oprema nadhoda) znesek v višini 223,13 EUR, saj je izvedbo postavke 1.2. tožena stranka v višini 1.555,52 EUR pripoznala, vendar pa je tožeča stranka v končni situaciji dejansko vrednost opravljenih del na podlagi navedene postavke ocenila na 6.809,21 EUR, tožena stranka pa je ni plačala, zato le-to vtožuje v tem postopku. Ker je tožeča stranka po sklenjeni pogodbi dela opravila ji je tožena stranka za opravljeno storitev dolžna plačati (619. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

7Sodišče druge stopnje v celoti povzema dejanska in pravna naziranja sodišča prve stopnje v točkah 8 - 11 obrazložitve, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

8Tožeča stranka je dejansko tekom postopka na prvi stopnji dvakrat spremenila tožbo. Sprememba tožbe je namreč dovoljena vse do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Prva sprememba tožbe, ki jo je s sklepom dovolilo tudi sodišče prve stopnje na naroku dne 18. 1. 2016 je sledila druga sprememba tožbe, ki jo je tožeča stranka podala s tretjo pripravljalno vlogo dne 3. 2. 2016, ko je spremenila istovetnost zahtevka, saj je namesto zahtevka iz opravljenih pripravljalnih del postavila zahtevek na podlagi postavke 1.2. voziščne konstrukcije in postavke 1.5. oprema nadhoda. Tako je tožeča stranka postavila zahtevek za povsem druga opravljena dela. Ker gre za generični zahtevek (na denarni znesek) je za identifikacijo zahtevka potrebno upoštevati dejansko podlago. Ta pa je bila nedvomno spremenjena, saj je tožeča stranka po spremembi tožbe vtoževala terjatev iz naslova dodatnih del, po spremembi podani z vlogo z dne 3. 2. 2016 pa dela iz naslova voziščne konstrukcije in opreme nadhoda. Slednje spremembe tožbe sodišče prve stopnje sicer ni dovolilo s sklepom, vendar pa se je tožena stranka spustila v obravnavanje tako spremenjene tožbe, kateri vsebinsko ni nasprotovala, navajala je zgolj, da je tožeča stranka z navajanjem novih dejstev prekludirana. Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja.

9Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10Pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba le pavšalno uveljavlja, ni utemeljen. Razlogi v izpodbijani sodbi so jasni, razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti le-te. Pritožba uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, česar slednjega pa pritožba ne konkretizirano in je v tem neobrazložena, na kršitev iz 15. točke druge odstavka 339. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti.

11Pritožba povsem neobrazloženo očita sodišču prve stopnje več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ne da bi pojasnila katere so te kršitve in kako so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

12Sodišče druge stopnje pa nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), ko je tožeči stranki na terjatev priznalo 22 % DDV. V skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1. Zato bi bila tožeča stranka upravičena do obračuna DDV v višini 22 % zgolj za storitve, ki bi bile opravljene po uveljavitvi spremenjene davčne stopnje po 1. 7. 2013(1). Nesporno med strankami pa je, da so bila dela opravljena do septembra 2012, zato je v tem primeru potrebno obračunati DDV v višini 20 %. Sodišče je zato v navedenem odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, saj je ugotovilo, da znaša v neto znesku zahtevek tožeče stranke 5.581,32 EUR iz postavke 2.1. in 223,13 EUR iz postavke 1.5. kar skupaj z 20 % DDV znaša 6.965,34 EUR in glede na dejstvo, da je tožena stranka pripoznala zahtevek v višini 1.555,52 EUR bruto, kot je sodišče odločilo v točki I izreka prvostopenjske sodbe, je sodišče odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v skladu s 5. alinejo 338. člena ZPP.

13Sprememba sodbe sodišča prve stopnje pa ni vplivala na stroškovno odločitev pred sodiščem prve stopnje, saj je tožena stranka uspela le v sorazmerno majhnem deležu, v skladu z drugim odstavkom 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1) Dvig splošne davčne stopnje iz 20% na 22% je bil uveden z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2013 in 2014 (ZIPRS 1314.A Ur. l. RS 46/2013 z dne 29. 5. 2013).