VSC sklep Cpg 307/2015

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi glede izpodbijane I. točke izreka sodbe za znesek 7.092,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 804,00 EUR od 21. 8. 2009 dalje do plačila in od zneska 6.288,24 EUR od 8. 11. 2009 dalje do plačila in glede izpodbijane II. točke izreka za znesek 4.216,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.144,00 EUR od 10. 12. 2009 dalje in od zneska 3.072,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila ter glede III. točke izreka sodbe in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 469/2010 z dne 7. 5. 2015 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1487/2010 z dne 12. 1. 2010 se delno vzdrži v veljavi v prvi točki izreka za znesek 804,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 8. 2009 dalje do plačila, in za znesek 6.288,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 11. 2009 dalje do plačila, v preostalem delu, v prvi točki izreka za znesek 6.735,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 11. 2009 dalje do plačila, in v tretji točki za izvršilne stroške v znesku 77,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 1. 2010 dalje do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in se sklep razveljavi. II. Ugotovi se, da delno obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke v višini 1.144,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 12. 2009 dalje, v preostalem delu za znesek 1.144,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2009 do 9. 12. 2009 in za znesek 10.673,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2009 dalje pa se pobotni ugovor zavrne kot neutemeljen. III. Vsaka stranka je dolžna kriti svoje stroške.”

2Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka, s katero izpodbija točko I. izreka sodbe, v katerem je bilo odločeno, da se Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1487/2010 z dne 12. 1. 2010 delno vzdrži v veljavi v prvi točki izreka za znesek 804,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 8. 2009 dalje do plačila, in za znesek 6.288.24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 11. 2009 dalje do plačila, v drugem delu točke II. izreka sodbe, s katerim je bil del pobotnega ugovora v višini 10.673,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2009 dalje kot neutemeljen zavrnjen in ga izpodbija v znesku 3.072.76 EUR, ter glede točke III izreka, s katerim je bilo odločeno, da je vsaka stranka dolžna kriti svoje stroške. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zoper toženo stranko v celoti zavrne in tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti vse pravdne stroške ter ugotovi, da delno obstoji še v pobot ugovarjana terjatev v višini 3.072,76 EUR, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, vse v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in pod izvršbo.

3Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi(1) ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialno pravne zaključke: - da tožeča stranka vtožuje zoper toženo stranko terjatve po spornih računih št. 18/09 z dne 20. 8. 2009 za znesek 804,00 EUR in št. 23/09 z dne 2. 11. 2009 za znesek 13.023,31 EUR (prilogi A 2 in A 3); - da je na računu št. 18/09 tožeča stranka navedla zgolj, da zaračunava toženi stranki pomoč pri izvedbi gradbenih del na objektu G., Celje, ni pa specificirala posameznih postavk, ki jih zaračunava, vendar iz izpovedi tožene stranke, R. J. in R. Ž. jasno izhaja, da je tožena stranka z delavci tožeče stranke delala na tem objektu, iz pretekle poslovne prakse med strankama pa je jasno razvidno, da je tožeča stranka po enakem principu izdala toženi stranke tri račune že pred tem in sicer na dneve 5. 6. 2009, 7. 6. 2009 in 10. 7. 2009, tožena stranka pa jih je tudi poravnala (priloge A 24, A 25 in A 26), zato je po oceni sodišča utemeljen račun št. 18/09 v višini 804,00 EUR, ki je bil izdan en mesec za navedenimi računi in v času poslovnega sodelovanja strank; - da je račun št. 23/09 z dne 2. 11. 2009 tožeča stranka izdala toženi stranki na podlagi Končnega obračuna št. 23/2009 dela in materiala po treh postavkah C. D. parkirišče in vrt, C. D. hiška in Ostala dela (priloga A 4); - da so utemeljene terjatve po Končnem obračunu št. 23/2009 za plačilo delavcev po b. postavki I. točke v višini 7.920,00 EUR, po b. postavki II. točke v višini 7.610,00 EUR in za delo pod III. točko v višini 7.850,00 EUR (priloga A 4), ter za zneska 136,99 EUR in 586,49 EUR po šesti in deveti postavki III. točke, skupno torej v znesku 24.092,24 EUR, medtem ko obstoja ostalih terjatev tožeča stranka ni dokazala z zadostno verjetnostjo; - ker je tožena stranka po začasnih računih 17.804,00 EUR že plačala (priloga A 4), je dolžna glede na prisojen znesek 24.092,24 EUR po računu št. 23/09 tožeči stranki plačati še 6.288,24 EUR; - da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki po računu št. 18/09 znesek 804,00 EUR in po računu št. 23/09 znesek 6.288,24 EUR, in da se zato sklep o izvršbi delno obdrži v veljavi za ta del, kot izhaja iz I. točke izreka; - da je tožeča stranka zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti za terjatev 804,00 EUR od dne 21. 8. 2009 dalje do plačila, za terjatev 13.023,31 EUR pa od dne 8. 11. 2009 dalje do plačila, na računu št. 08/09 je za rok plačila določen dan 20. 8. 2009, na računu št. 23/09 pa dan 7. 11. 2009, zato je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti utemeljen; - da je s pobotnim ugovorom v višini 11.817,30 EUR tožena stranka uveljavljala za obračun del in z delom povezanih stroškov ter drugih storitev 10.347,30 EUR, za obračun predplačil delavcem tožeče stranke 680,00 EUR in za obračun stroškov popravil vozil tožeče stranke 790,00 EUR (prilogi B 20 in B 21); - da je pobotni ugovor tožene stranke utemeljen le v višini 1.144,00 EUR; - da je tožena stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od tega zneska v skladu z določbo 299. člena OZ od dne 10. 12. 2009 dalje, in ne od dne 1. 10. 2009, ker je nesporno, da je zahtevala plačilo teh obveznosti od tožeče stranke dne 9. 10. 2012 in se šteje, da je nastopila zamuda tožeče stranke naslednji dan.

7Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb ZPP, ki urejajo odločanje v primeru, da tožena stranka uveljavlja terjatev zaradi pobota in mora tedaj sodišče odločiti o zahtevku tožbe ter tudi o tem, ali terjatev, ki je bila uveljavljena v pobot, obstoji ali ne.(2) Izrek sodbe je (praviloma) tričlenski: sodišče v izreku ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej obstoj toženčeve terjatve (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa odredi pobotanje.

9Sodišče prve stopnje je opustilo dolžnost, da bi izvedlo pobotanje ugotovljenih terjatev, kar pomeni, da je izrek sodbe tako nepopoln, da ga ni mogoče dopolniti z razlogi odločitve in izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in bilo je pritožbi ugoditi iz tega, po uradni dolžnosti upoštevnega pritožbenega razloga.

10Pritožbi pa je bilo ugoditi tudi iz pritožbenega razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zadosti natančno ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z deli na G., Celje in je posledično neprepričljivo presodilo, da je tožena stranka z delavci tožeče stranke izvedla ta dela in je dolžna tožeči stranki plačati najem delavcev.

11Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje (zaenkrat) nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pravilnosti števila opravljenih ur, ki jih je tožeča stranka zaračunala za najem svojih delavcev na ostalih objektih, saj je sodišče prve stopnje ni naredilo natančne dokazne ocene izvedenih dokazov glede spornega števila ur in je zgolj navedlo: “Nadalje je tožena stranka prerekala število ur, ki ga je obračunala tožeča stranka, vendar je izvedenec na podlagi dokumentacije v spisu in dokazil obeh strank ugotovil, da je skupno število ur v obračunih tožeče stranke glede na videna in izvedena dela normalno, saj bi na podlagi izračuna povprečnega števila evidentiranih ur na mesec, ki znaša 175, in glede na njegov zaključek, da so delali na gradbiščih od marca do junija povprečno tudi štirje delavci, znašalo maksimalno povprečno število ur na mesec v tem obdobju 700 (175 ur x štirje delavci), tožeča stranka pa je obračunala 403 ure na mesec (1614 ur/4 delavci). Neutemeljena pa je pripomba tožene stranke na izvedensko mnenje, da so delali štirje delavci na gradbiščih le nekajkrat, v povprečju pa ne več kot dva delavca, saj že iz njene trditvene podlage, ko je natančno pojasnjevala svojo evidenco ur, in tudi njene izpovedi, jasno izhaja, da sta delala na njenih objektih več kot dva delavca vse od marca do vključno junija 2009, kar je izvedenec tudi upošteval na podlagi dokumentacije v spisu in dokazil obeh strank,” ni pa določno preizkusilo dokaznih listin, ki jih je predložila tožena stranka glede števila delavcev in števila opravljenih ur in na podlagi njih preizkusilo ugotovitve iz izvedenskega mnenja.

12Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje (zaenkrat) zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z računoma na zneske 586,00 EUR in 136,99 EUR (listini A 63 in A 54), saj ni dovolj skrbno presodilo, kdo je ta dva računa podpisal.

13Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje (zaenkrat) zmotno ugotovilo dejansko stanje glede v pobot ugovarjane terjatve v znesku 3.072,76 EUR v zvezi z deli na objektu V. in ni zadosti skrbno dokazno ocenilo vseh dokaznih listin, ki jih je v zvezi s tem v dokaz svojih trditev predložila tožena stranka in sicer vseh dokaznih listin, ki se nanašajo na ta objekt in sta jih v spis predložili obe pravdni stranki.

14Pritožbeno sodišče poudarja, da je moralo ob svoji presoji glede utemeljenosti pritožbe upoštevati, da je v primeru, ko se ugodi pritožbi v zvezi s pobotno terjatvijo, potrebno zagotoviti tudi procesne pogoje za odločitev o pobotnem ugovoru, kar pa narekuje pritožbenemu sodišču, da razveljavi sicer nesporni del sodbe glede obstoja dela pobotne terjatve (v znesku 1.144, 00 EUR), ker sicer v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ne bi moglo ravnati skladno s procesno zahtevo, da je izrek sodbe v primeru procesnega pobotnega ugovora (praviloma) tričlenski.(3)

15Glede na vse navedeno je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi glede izpodbijane I. točke izreka sodbe za znesek 7.092,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 804,00 EUR od 21. 8. 2009 dalje do plačila in od zneska 6.288,24 EUR od 8. 11. 2009 dalje do plačila in glede izpodbijane II. točke izreka za znesek 4.216,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.144,00 EUR od 10. 12. 2009 dalje in od zneska 3.072,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila ter glede III. točke izreka sodbe, ker odločitvi o glavi stvari sledi odločitev glede stroškov postopka in v tem obsegu izpodbijano sodba razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). O zadevi ne more odločiti pritožbeno sodišče samo, saj bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

16Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

17V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje glede obstoja še sporne terjatve po tožbi kot sporne v pobot ugovarjane terjatve, kot je že zgoraj navedeno, potem pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo.

_____

Op. št. (1): Sklep o izvršbi (sedaj tožba) je izdan 12. 1. 2010 na podlagi 11. 1. 2010 vloženega predloga za izvršbo, obe stranki sta bila samostojna podjetnika posameznika, status samostojnega podjetnika je tožeči stranki prenehal 14. 11. 2010, toženi stranki pa 23. 8. 2011, toda ne glede na to se spor obravnava kot gospodarski spor, ker po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP šteje kot gospodarski spor, če spor izvira iz medsebojnih pravnih razmerij dveh samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njune pridobitne dejavnosti. Ker spor izvira iz preteklega pravnega razmerja samostojnih podjetnikov, kar je na podlagi personalnega in kavzalnega kriterija opredeljeno kot gospodarski spor, ni relevanten izbris iz poslovnega registra. (primerjaj sklepe VS RS III R 39/2009 z dne 8. 9. 2009, III R 64/2009 z dne 24. 11. 2009, I R 73/2010 z dne 27. 5. 2010).

Op. št. (2): Tretji odstavek 324. člena ZPP se glasi: “Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena).

Op. št. (3): Primerjaj sodba in sklep VS RS III Ips 41/2012 z dne 23. 5. 2014.