VSC sklep II Cpg 65/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeči stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta tožeči stranki predlagali: 1. zadržanje učinkovanja sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 13. 1. 2016, s katerim sta bili odpoklicani s položaja predsednika uprave in člana uprave, 2. naložitev toženi stranki, da v pristojnem sodnem registru predlaga ponovni vpis spremembe zastopnikov na način, da se v sodnem registru z datumom 13. 1. 2016 prva tožeča stranka ponovno vpiše kot predsednik uprave, druga tožeča stranka pa kot član uprave, 3. naložitev toženi stranki, da prvo tožečo stranko takoj pozove nazaj na funkcijo predsednika uprave, drugo tožečo stranko pa na funkcijo člana uprave, jima za čas od prejema sklepa o začasni odredbi do izteka njegove veljavnosti omogoči opravljanje funkcije do izteka 5-letnega mandata, oziroma do zakonitega prenehanja mandata, ter takoj iz vseh javno dostopnih elektronskih in drugih medijev, še zlasti pa z internetne strani tožene stranke in portala ….net, umakne vse informacije o odpoklicu, vključno z vsebino sklepa nadzornega sveta, sprejetega 13. 1. 2016, oziroma podredno, da prvi tožeči stranki omogoči dostop do poslovnih prostorov tožene stranke in elektronske pošte, drugi tožeči stranki pa omogoči dostop do poslovnih prostorov tožene stranke, mu dovoli, da iz pisarne, ki jo je uporabljal do 13. 1. 2016, odnese vse njemu lastne osebne stvari, ter mu omogoči dostop do elektronske pošte, in da tožena stranka vloži v sodni spis takoj po prejemu sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredbi v 6. točki predloga za izdajo začasne odredbe naštete listine ter zvočne zapise (magnetograme). V primeru vsake kršitve začasne odredbe bi se po predlogu tožečih stranki toženi stranki določila in izrekla denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki bi se izterjala z njenih transakcijskih računov. Za izvršitelja naj bi sodišče prve stopnje določilo D. P., ter začasna odredba naj bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana na podlagi tožbe, ki je predmet tega sodnega postopka, ugovor ali pritožba pa ne zadržita izvršitve začasne odredbe.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, ker:

1so predlagana neprimerna sredstva za zavarovanje vtoževanih terjatev in je predlog za izdajo začasne odredbe v vseh točkah neučinkovit za dosego namena zavarovanja, saj

a) začasno zadržanje učinkovanja sklepa nadzornega sveta z dne 13. 1. 2016 ni več mogoče, ker je Okrožno sodišče v Celju s sklepom Srg 2016/1947 z dne 28. 1. 2016 že izbrisalo iz sodnega registra tožeči stranki kot predsednika uprave in člana uprave ter kot predsednika uprave vpisalo T. V.. Tako so pravne posledice tega sklepa že nastopile in jih ni več mogoče zadržati;

b) toženi stranki ni mogoče naložiti, da sodnemu registru predlaga ponovni vpis tožečih strank kot predsednika in člana uprave, ker v skladu z Uredbo o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register vpis take spremembe ni mogoč brez sklepa njenega nadzornega sveta o ponovnem imenovanju tožečih strank za predsednika oz. člana uprave;

2tožeči stranki nista z verjetnostjo izkazali pogoja nastanka težko nadomestljive škode (to sta utemeljevali z okrnitvijo in posledično izgubo dobrega imena ter časti, protipravnim odvzemom osebnih, lastnih predmetov in pretrganjem korporativne kontinuitete, ter tudi z nastankom materialne škode, ker jima bo onemogočeno kandidiranje na vodilna delovna mesta v uprave družb), saj gre po oceni sodišča prve stopnje v primeru neutemeljene razrešitve s funkcije predsednika oziroma člana uprave oškodovanemu pravica do odmene (odškodnine) za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, kar pomeni, da ne gre za težko nadomestljivo škodo;

3ustaljena sodna praksa v okviru sodnega varstva v primeru razrešitve ne dopušča možnosti vrnitve na funkcijo predsednika oz. člana uprave in tako tožeči stranki ne moreta izkazati nastanka težko nadomestljive škode, ki bi jo preprečila začasna odredba;

4objava sklepa o odpoklicu na spletni strani družbe in na ….net ne more predstavljati nenadomestljive škode, ker gre za običajno prakso delniških družb;

5sta tožeči stranki pravico do dostopa do poslovnih prostorov tožene stranke in do službenega elektronskega naslova imeli na podlagi zaposlitve oz. zaradi opravljanja funkcije predsednika oziroma člana uprave. Ker pa teh funkcij ne opravljata več, tudi ni potrebe do dostopa do poslovnih prostorov, medtem ko zatrjevanj o nastanku nenadomestljive škode zaradi onemogočanja dostopa do osebnih predmetov, ki so ostali v poslovnih prostorih, ne konkretizirata in ni mogoče zaključiti, kakšna nenadomestljiva škoda naj bi jima s tem nastala;

6predloga za naložitev toženi stranki, da mora sodišče v spis te zadeve vložiti zapisnike in magnetograme, tožeči stranki nista obrazložili, kvečjemu pa bi tu šlo za institut, ki ga ureja 227. člen ZPP.

5V 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožeči stranki v predlogu za izdajo začasne odredbe zgolj pavšalno zatrjujeta, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njima. Zato se do teh navedb tožečih strank ni moglo opredeliti. Ob tem je še dodalo, da tudi če bi tožeči stranki izkazali kumulativne pogoje iz 272. člena ZIZ, predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo mogoče ugoditi, ker s predlaganimi sredstvi ni mogoče doseči namena zavarovanja cit. nedenarnih terjatev (273. člen ZIZ). Pogoja, ali z verjetnostjo obstoji terjatev, pa ni presojalo, saj glede na obrazloženo, to dejstvo za odločitev ni pravno pomembno.

6Upoštevajoč povzeto sicer drži, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s presojo, ali je z verjetnostjo izkazan obstoj terjatev tožečih strank do tožene stranke. Vendar pa se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami tožečih strank, da sodišče prve stopnje ni izvedlo postopka v skladu z določili ZIZ in da je s tem, ko je spregledalo zakonsko določen vrstni red ugotavljanja pogojev za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ, ker v izpodbijanem sklepu ni utemeljilo razlogov o odločilnih dejstvih. Po določbah prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ mora upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe, poleg verjetnosti obstoja terjatve, izkazati tudi eno izmed ostalih predpostavk, tj. nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Namesto izkazovanja nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode lahko upnik izkazuje za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ker so ti pogoji določeni kumulativno, je povsem vseeno, katerega od njih sodišče presoja prej. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeči stranki nista izkazali nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, niti da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo, poleg tega pa je tudi sicer ocenilo predlagano zavarovanje kot neprimerno za dosego cilja, bi bilo presojanje verjetnosti obstoja terjatev tožečih strank povsem nepotrebno. Z zapisom v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da glede na obrazloženo navedbe o verjetnosti obstoja terjatev tožečih strank niso za odločitev pravno pomembne, je sodišče prve stopnje hotelo poudariti, da tudi če bi štelo, da je obstoj terjatev tožečih strank verjetno izkazan, predlogu ne bi moglo ugoditi, ker niso izpolnjeni ostali pogoji iz drugega odstavka 272. člena oziroma 273. člena ZIZ.

7Tožeči stranki v pritožbi menita, da je povsem zgrešena utemeljitev sodišča prve stopnje, da zaradi že izvršenega spornega sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 13. 1. 2016 v sodnem registru, do katere je prišlo v vmesnem času, začasna odredba ni več potrebna oziroma primerna, saj sta na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe še vedno bila vpisana v sodnem registru kot predsednik oziroma član uprave, sodišče prve stopnje pa bi ob predlagani začasni odredbi moralo odločati po stanju spisa na dan vložitve predloga. Tudi v pritožbi navajata, da je vse pojavne oblike njima grozeče težko popravljive oziroma nepopravljive škode mogoče preprečiti z začasno odredbo s ciljem ohranitve njunega vpisa kot predsednika oziroma člana uprave v sodnem registru ter posledično njuno vrnitev na funkciji. Predlagana začasna odredba ne bo posegla ireverzibilno in škodljivo v položaj tožene stranke, ker je začasna regulacija spornega razmerja glede na očitno nepravilno, vsebinsko neutemeljeno in neetično ravnanje nadzornega sveta tožene stranke edini in legitimen poseg za zavarovanje njunega položaja ter pravic. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami tožečih strank je treba poudariti, da sta tožeči stranki vložili tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe 20. 1. 2016, tj. v roku 7 dni po sprejemu odločitve nadzornega sveta tožene stranke, in še v času, ko sta bili vpisani v sodnem registru kot predsednik oziroma član uprave. Vendar pa njun predlog ni bil popoln in je bila potrebna njegova dopolnitev, h kateri ju je sodišče prve stopnje popolnoma utemeljeno pozvalo s sklepom z dne 25. 1. 2016, kot je pravilno obrazložilo v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Čeprav sta tožeči stranki dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe poslali po pošti priporočeno 27. 1. 2016, je ta prispela na sodišče prve stopnje 28. 1. 2016, ko je v sodnem registru že bila izvedena sprememba podatkov o predsedniku oziroma članu uprave tožene stranke. Sodišče prve stopnje zato tudi v primeru, če bi še isti dan, ko je razpolagalo s popolnim predlogom tožečih strank za izdajo začasne odredbe, izdalo začasno odredbo in poslovodstvu tožene stranke prepovedalo vložitev predloga za vpis spremembe njenih zastopnikov, taka začasna odredba ne bi dosegla svojega namena, ker je bil predlog za vpis spremembe že vložen in je registrski organ tudi že izvedel njen vpis. Sodišče prve stopnje je tako pri ocenjevanju primernosti sredstev za zavarovanje vtoževanih terjatev tožečih strank pravilno upoštevalo stanje ob času odločanja in pravilno štelo, da predlagana začasna ureditev stanja, kot to zahtevata tožeči stranki, da se zadrži učinkovanje sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 13. 1. 2016, ni več mogoča.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo kot neprimerno sredstvo zavarovanja tudi predlog tožečih stranki, da se toženi stranki naloži, da v sodnem registru predlaga ponovni vpis spremembe zastopnikov na način, da se z datumom podelitve pooblastila (z dne 13. 1. 2016) ponovno vpišeta kot zakonita zastopnika. Pravilno je pojasnilo, da vpis predlagane spremembe ne bi bil mogoč brez sklepa nadzornega sveta tožene stranke o ponovnem imenovanju tožečih strank za predsednika oziroma člana uprave, saj je skladno z določbami Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register tak sklep pogoj za odobritev takega vpisa. Pri tem se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami tožečih strank, da bi zaveza iz sklepa o začasni odredbi toženi stranki nalagala sprejem sklepa nadzornega sveta in njegovo predložitev registrskemu sodišču, ker naj bi bila tožena stranka k temu prisiljena z izrekanjem in izvrševanjem denarnih kazni. Tožeči stranki namreč v začasni odredbi nista izrecno predlagali, da bi sodišče prve stopnje naložilo nadzornemu svetu tožene stranke sprejem ustreznega sklepa, ki bi omogočil njun ponovni vpis kot predsednika oziroma člana uprave v sodni register, zaradi česar bi bilo izrekanje in izvrševanje denarnih kazni zaradi neizdaje sklepa nadzornega sveta tožene stranke o ponovnem imenovanju za predsednika oziroma člana uprave vprašljivo. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožečih strank, da bi na podlagi ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe in odreditve njunega ponovnega vpisa v sodni register, lahko sama vložila predlog za njun ponovni vpis, če poslovodstvo in nadzorni svet tožene stranke ne bi sklepa izvršila prostovoljno. Razen tega, da so te pritožbene navedbe tožečih strank izključujoče glede na njune prej povzete pritožbene navedbe, da sta predlagala izdajo začasne odredbe zaradi oprave dejanj, ki jih lahko opravi le tožena stranka, je treba poudariti, da izdana predlagana začasna odredba ne bi odpravila oziroma nadomestila že izvršenega izpodbijanega sklepa nadzornega sveta tožene stranke brez njegovega ustreznega sklepa o ponovnem imenovanju, pa tožeči stranki ne bi imeli pravne podlage za vpis, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje.

9Tožeči stranki v pritožbi neutemeljeno razlogujeta, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo njuno zatrjevanje, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode, če se njun tožbeni zahtevek kasneje izkaže za neutemeljenega. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je navedlo, da tožeči stranki v predlogu za izdajo začasne odredbe zgolj pavšalno zatrjujeta, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njima, zaradi česar se do teh navedb niti ni moglo opredeliti. Pri tem je še dodalo, da tudi če bi tožeči stranki izkazali kumulativne pogoje po 272. členu ZIZ, je predlog za izdajo začasne odredbe kljub temu neutemeljen, ker s predlaganimi odredbami ni mogoče doseči namena zavarovanja nedenarne terjatve, in tako niso izpolnjeni pogoji iz 273. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do obširnega utemeljevanja tožečih strank o tem, da ima tožena stranka kot gospodarska družba močnejši položaj in da lahko z enostranskim sprejemom sklepa kadarkoli enostavno doseže prenehanje funkcije predsednika oziroma člana uprave, zaradi česar bi jima morala biti zagotovljena pravica do sodnega varstva s predlogom za zadržanje učinkovanja sklepa o odpoklicu; da toženi stranki ne bo nastala nobena nenadomestljiva škoda zaradi dejstva, ker je neutemeljeno posegla v njun položaj, oni pa zoper samovoljne odločitve tožene stranke nimata ustreznih sredstev za zavarovanje svojega položaja; da je na strani tožene stranke izpolnjevanje pogoja reverzibilnosti začasne ureditve, medtem ko za njuno reverzibilnost glede na predvideno trajanje sodnega postopka, ta ne bo mogoča; ter da tožena stranka v času trajanja postopka ne bi utrpela nobenih posledic v smislu omejitev ali celo izgube opravilne sposobnosti, zaradi česar predlagani ukrep ni pretiran, niti ne posega nedopustno ali morda prekomerno v položaj tožene stranke, medtem ko na drugi strani izguba potencialnih možnosti za zaposlitev in imenovanje na poslovodno funkcijo, ki bi jima bile dosegljive, če do odpoklica iz krivdnih razlogov ne bi prišlo, predstavlja zanju enormne posledice, za katere nikakor ne moreta biti materialno odškodovana, saj lahko dobita le povrnjen izgubljeni zaslužek kot materialno škodo, nematerialne škode pa zaradi izgube dobrega imena in časti materialno natančno sploh ni mogoče ovrednotiti ter bi tako lahko prejela zgolj in izključno plačilo odpravnine. Toda ob upoštevanju dejstva, da tudi če bi se štelo, da je izpolnjen pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da sta tožeči stranki izkazali, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožečima strankama, predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi moglo ugoditi, ker ni izpolnjen pogoj iz 273. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče pri tem še poudarja, da se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami tožečih strank, da tožena stranka v primeru ugoditve predlagani začasni odredbi v delu, ki se nanaša na njuno vrnitev na funkciji v njej, tožena stranka ne bi utrpela nobene škode in da s tem ne bi bilo poseženo v njene upravljalske oziroma druge korporacijske pravice. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev na funkcijo, bi tožeči stranki lahko izvrševali vsa pooblastila predsednika oziroma člana uprave in to kljub temu, da jima je nadzorni svet kot organ tožene stranke z odpoklicem iz krivdnih razlogov izkazal nezaupnico. Če bi sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora sprejeti tožeči stranki nazaj na funkciji predsednika oziroma člana uprave, bi toženo stranko s tem prisililo v dopustitev, da njene posle vodi nekdo, ki mu njen nadzorni organ ne zaupa in ki bi ji lahko ob izvrševanju pooblastil povzročil potencialno veliko škodo.(1) Čeprav je res, da ima tožena stranka možnost kadarkoli enostransko odpoklicati člane uprave, če so za to podani utemeljeni razlogi, je treba upoštevati, da ima pravico imenovati druge člane uprave in da je sodišče ne more prisiljevati v to, da tožečima strankama dopusti opravljanje poslovodnih funkcij, če je razmerje zaupanja med njo in tožečima strankama porušeno.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožečih strank, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izkazovanjem težko nadomestljive škode spregledalo, da sta v predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma njegovi dopolnitvi zatrjevali specifične okoliščine, ki naj bi po njunem mnenju opravičevale odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri se v okviru sodnega varstva v primeru razrešitve ne more doseči odločitve o vrnitvi na funkcijo predsednika oziroma člana uprave in tako že na podlagi tega dejstva ne moreta izkazati nastanka težko nadomestljive škode, ker jima reintegracijskega zahtevka ne daje niti zakon (ZGD-1) niti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da obširne razlage okoliščin tožečih strank, ki utemeljujejo odmik od sodne prakse v konkretnem primeru, presegajo tožbeni zahtevek, ker se v bistvenem nanašajo na izgubljene možnosti za imenovanje na katerokoli poslovodno funkcijo. Po pritožbenih navedbah tožečih strank naj bi odstop od sodne prakse utemeljevalo: (-) dejstvo, da je tožena stranka družba v izključni lasti države, (-) da ju je njen nadzorni svet odpoklical s funkcije predsednika uprave oziroma člana uprave iz krivdnih razlogov ter s tem pretrgal korporacijsko razmerje, (-) da nadzorni svet tožene stranke krivdnih razlogov ni formalno utemeljil z navedbo konkretnih kršitev ter (-) da je edini lastnik s prisotnostjo na seji nadzornega sveta tožene stranke prekoračil svoje upravljalske pravice, ker je s svojo prisotnostjo nedopustno vplival na odločitev nadzornega sveta tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča, ne glede na zapis sodišča prve stopnje o tem, da obširne razlage okoliščin presegajo tožbeni zahtevek tožečih strank, takšne okoliščine ne utemeljujejo odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožeči stranki nista v pritožbi podrobneje pojasnili, katere odločbe sodišč, ki so objavljene na spletu, predstavljajo ustaljeno sodno prakso. Pritožbeno sodišče je kot najbolj primerljivo obravnavanemu primeru našlo sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 832/2010 z dne 15. 7. 2010, v katerem je bilo zavzeto stališče, da je lahko ugotovitev sodišča o nezakonitosti razrešitve direktorja le temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma za pravico do odpravnine, v nobenem primeru pa razrešeni direktor ne more uspešno zahtevati, da mu sodišče prisodi pravico do ponovne vzpostavitve funkcije vršilca dolžnosti direktorja. Ob primerjavi s cit. sklepom VDSS pa je mogoče ugotoviti, da je tudi v omenjeni zadevi šlo za subjekt (javni zavod), katerega ustanoviteljica je država, ki ima v njem odločujoč vpliv, kot je to primer v obravnavani zadevi. Tudi v sklepu VDSS je zavzeto stališče, da ni mogoče z začasno odredbo prepovedati vpisa generalnega direktorja v sodni register kot elementarnega statusnopravnega postulata pri poslovanju pravnih subjektov, ker to ni primerno izvršilno sredstvo. Prav tako ni mogoče sklepati, da bi lahko razlogi za odpoklic in dejstvo pretrganja korporacijskopravnega razmerja kakorkoli vplivali na to, da bi bilo treba odstopiti od ustaljene sodne prakse. Tako okoliščine, da je tožena stranka družba v izključni lasti države, da je nadzorni svet tožene stranke odpoklical tožeči stranki s funkcije predsednika oziroma člana uprave in s tem pretrgal korporacijsko razmerje ter da je bila na seji nadzornega sveta tožene stranke navzoča predstavnica izključnega lastnika, niso okoliščine, ki bi privedle do odstopa od ustaljene sodne prakse.

11Ni mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami tožečih strank, da so nejasni in delno kontradiktorni zaključki sodišča prve stopnje, da je predlog za izdajo začasne odredbe neprimeren kot sredstvo zavarovanja, če sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, na kaj oziroma na katere terjatve naj bi se zavarovanje sploh nanašalo. Sodišče prve stopnje je nedvomno pri presoji primernosti posameznega predlaganega zavarovanja to primernost ocenjevalo v primerjavi z vsebino tožbenega zahtevka tožečih strank, čeprav v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno navedlo, kateri del predlagane začasne odredbe se nanaša na kateri del zavarovanja tožbenega zahtevka tožečih strank. Sodišče prve stopnje se res ni spuščalo v presojo verjetnosti obstoja terjatev tožečih strank, vendar jih je kljub temu tehtalo po njunem tožbenem zahtevku in primerjalo, ali je mogoče te terjatve zavarovati na predlagane načine. Pri tem pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami tožečih strank pravilno ocenilo, da je sredstvo zavarovanja - prepoved izbrisa oziroma ponovni vpis tožečih strank v sodni register neprimeren oziroma nedopusten način zavarovanja.

12Ni mogoče soglašati tudi s pritožbenimi navedbami tožečih strank, da tožena stranka v času trajanja postopka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nobenih posledic v smislu omejitev ali celo izgube opravilne sposobnosti ter da tako predlagani ukrep ne bi pretirano ali nedopustno oziroma prekomerno posegal v položaj tožene stranke, čeprav je mogoče šteti, da je sicer v tej zadevi za toženo stranko izpolnjen pogoj reverzibilnosti predlagane začasne odredbe. Kot je bilo že povedano, ima tožena stranka pravico preko svojih organov izbirati ustrezne kandidate za opravljanje določenih funkcij, ti pa morajo uživati njeno zaupanje. Tudi ne drži, da za poseg v njune pravice (v dobro ime, ugled in čast), tožeči stranki nikakor ne moreta biti materialno odškodovani, ker lahko s tožbo dosežeta le povrnitev izgubljenega zaslužka (materialno škodo) ter da nematerialne škode zaradi izgube dobrega imena in časti materialno natančno sploh ni mogoče ovrednotiti. Tožeči stranki sta namreč upravičeni tudi do povrnitve škode za povzročeno nepremoženjsko škodo zaradi izgube dobrega imena in časti, če se bo v postopku ugotovilo, da je izpodbijani sklep nadzornega sveta tožene stranke ničen ali neveljaven in da jima je s tem dejanjem tožene stranke nastala nepremoženjska škoda.

13V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožečih strank, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo, da trditve in predlagani dokazi glede nezmožnosti opravljanja vodilnih funkcij presegajo njun tožbeni zahtevek, pri čemer ni pojasnilo, v čem se preseganje izraža, ker ne gre za odločanje niti ekstra niti ultra petitum, je treba poudariti, da se je sodišče prve stopnje (kljub sicer pravilnim pritožbenim opozorilom tožečih strank, da sta s temi navedbami utemeljevali predlog za izdajo začasne odredbe in ne svojega tožbenega zahtevka) do teh odločilnih dejstev izreklo in jih (sicer skopo) obrazložilo, ko je v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim navedlo, da tudi v primeru, da bi bili izpolnjeni pogoji po 272. členu ZIZ (torej če bi štelo, da sta tožeči stranki izkazali verjetnost obstoja terjatev in pogoj iz 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ), predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo mogoče ugoditi, saj je že pred tem ocenilo, da predlagana sredstva zavarovanja niso primerna za dosego namena zavarovanja. Tako tudi v tem delu absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ni podana.

14V zvezi s pritožbenimi navedbami tožečih strank, da je treba v okviru predloga za izdajo začasne odredbe presojati namen, ki ga predlagajoča stranka zasleduje s predlagano začasno odredbo (ker oblike začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve v 273. členu ZIZ niso naštete taksativno), je treba poudariti, da cilj predlagane začasne odredbe ni bil v tem, da bi tožečima strankama ohranila položaj, s katerega naj bi bili nezakonito odstranjeni, kot navajata v pritožbi, temveč povrnitev njunega okrnjenega ugleda zaradi neutemeljenega odpoklica iz krivdnih razlogov. Tožeči stranki sta namreč zatrjevali, da jima bo zaradi izvršitve tožbeno izpodbijanega sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 13. 1. 2016 nastala nenadomestljiva škoda v obliki okrnitve oziroma izgube ugleda in časti, ki pa ima za posledico tudi nezmožnost kandidiranja na vodstvena mesta. Poleg tega da je zatrjevana izguba ugleda in časti nadomestljiva škoda, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje v prvem odstavku 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoče šteti, da bi bila okrnitev ugleda in časti odpravljena že s tem, ko bi tožeči stranki vrnili na funkciji predsednika oziroma člana uprave na podlagi začasne odredbe, ju ponovno vpisali v sodni register, jima omogočili dostop do pisarn in službene elektronske pošte ter umaknili objave na spletnih straneh, saj bo šele pravnomočna sodna odločba o ničnosti ali neveljavnosti odpoklica lahko preprečila okrnitev in izgubo njunega ugleda, oziroma tožečima strankama povrnila ugled in čast. Upoštevajoč navedeno tudi z umikom vseh informacij o odpoklicu tožečih strank ne bi bil dosežen namen predlagane začasne odredbe, ki je v ohranitvi oziroma povrnitvi ugleda in časti. Tudi če bi bilo toženi stranki naloženo, da mora umakniti vse informacije o odpoklicu, bi sprejeti sklep še vedno ostal veljaven, dokler ne bi bilo odločeno o tožbenem zahtevku tožečih strank. Zaradi navedenega je zahtevek za umik vseh informacij o odpoklicu neprimerno sredstvo za dosego cilja, ki ga zasledujeta tožeči stranki, to je povrnitev ugleda dobrega gospodarstvenika in s tem omogočanje kandidiranja na vodilna delovna mesta.

15Končno se še ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami tožečih strank, da sta izkazali oba pogoja po 272. členu ZIZ, torej verjetnost obstoja terjatve (objektivni pogoj) in nevarnost, da bi jima brez začasne odredbe nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda (subjektivni pogoj), ter da bo posledice izdane začasne odredbe za toženo stranko mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da njun tožbeni zahtevek ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da pogoji za ugoditev predlogu tožečih strank za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi niso izpolnjeni in ga je zato utemeljeno zavrnilo.

16Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ter 353. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

17Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, ni mogoče šteti stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo pritožbe, kot potrebnih za postopek zavarovanja. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter s 15. členom in petim odstavkom 38. člena ZIZ odločilo, da tožeči stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

_____

Op. št.: (1): Tudi dr. Borut Bratina v komentarju k 268. členu ZGD-1 navaja, da v praksi reintegracijski zahtevek nima večjega pomena glede vrnitve na funkcijo, saj proti volji družbe (nadzornega sveta in delničarjev) nima smisla vztrajati na funkciji člana uprave (glej Kocbek, M. et al., VELIKI komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba 2007, 2. knjiga, stran 366).