VSRS Sklep III Ips 29/2015

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 121.112,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 122/2014 z dne 15. 12. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo določbi 14. in 16. člena Splošnih pogojev.

4Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Tožeča stranka je pooblaščeni prodajalec vozil. 16. 12. 2007 je bilo v požaru pri tožeči stranki poškodovanih 39 osebnih vozil, od tega je 23 vozil predmet te tožbe. Ta vozila so bila delno financirana z leasingom, del pa jih je bil v lasti tožeče stranke. Vozila je tožeča stranka kupila od proizvajalcev vozil.

- Tožeča stranka je imela za vozila pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska na podlagi zavarovalnih polic št. 4406656748 in št. 4407043208. Za zavarovanje po obeh policah se uporabljajo Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/06-4 (v nadaljevanju Splošni pogoji).

- V prvem in drugem odstavku 14. člena Splošnih pogojev je določeno, da se za določitev zavarovalne vrednosti in zavarovalne premije predmeta zavarovanja upošteva nabavna vrednost nove zavarovane stvari na dan sklenitve ali obnove zavarovanja oziroma obračuna zavarovalne premije. Nabavna vrednost nove zavarovane stvari je prodajna cena pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model, povečana za dajatve in ostale stroške, brez upoštevanja popustov in drugih ugodnosti pri nakupu zavarovane stvari.

- Točka a) prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev pa določa, da se v primeru uničenja zavarovane stvari škoda, ki jo krije zavarovanje, ugotavlja po dejanski vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje stvari neposredno pred zavarovalnim primerom. Za ugotavljanje višine škode je odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Amortizacija se ugotavlja na podlagi starosti, prevoženih kilometrov in splošnega stanja zavarovane stvari, če z zavarovalno pogodbo ni drugače urejeno.

- Tožena stranka je za poškodovanje zavarovanih vozil tožeči stranki izplačala odškodnino. Pri višini izplačila je upoštevala zneske, ki jih je tožeča stranka plačala neposredno proizvajalcem vozil.

8Za presojo revizije ostaja sporna višina odškodnine, do katere je upravičena tožeča stranka. Slednja se zavzema za takšno razlago Splošnih pogojev, na podlagi katere bi bila upravičena do odškodnine, ki je enaka prodajni vrednosti vozil pri pooblaščenem prodajalcu.

9Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka za posamezno vozilo ne more prejeti višje zavarovalnine, kot znaša škoda na vozilu, ter se pri tem sklicevalo na 16. člen Splošnih pogojev. Pojasnilo je, da tožeča strank po vsebini zahteva povrnitev izgubljenega dobička, ki pa ga ne more uspešno zahtevati iz naslova kasko zavarovanja. Pritožbeno sodišče je k temu dodalo, da je pri kasko zavarovanju zavarovanec upravičen do odškodnine v tolikšni višini, kolikor znaša vrednost, za katero je bila poškodovana stvar kupljena. Ker tožeča stranka vozil ni kupovala po maloprodajni ceni, temveč od proizvajalca, ni uporabilo določbe 14. člena Splošnih pogojev.

10V reviziji tožeča stranka sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista upoštevali povsem jasnih določb Splošnih pogojev, na podlagi katerih se višina škode, ki jo krije zavarovanje, določi kot zavarovalna vrednost na dan ugotavljanja škode, zmanjšana za amortizacijo. Trdi, da bi morali kot višino škode, ki jo izplača zavarovalnica, upoštevati dejansko vrednost zavarovanih vozil in ne cene, ki jo je tožeča stranka plačala proizvajalcu, saj ta ne zajema stroškov financiranja, skladiščenja, manipulacije ter režijskih in drugih stroškov, ki jih je imela tožeča stranka.

11V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska. Za ugotovitev višine škode, katere povrnitev se zahteva iz te vrste zavarovanja, je odločilna dejanska vrednost zavarovane stvari, ta pa je odvisna od zavarovalne vrednosti. Navedeno jasno izhaja iz točke a) prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev, kjer je določeno, da se škoda ugotavlja po dejanski vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje stvari neposredno pred zavarovalnim primerom, višina škode pa je odvisna od zavarovalne vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšane za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Način določitve zavarovalne vrednosti pa je opredeljen v 14. členu Splošnih pogojev. Slednja je odvisna od nabavne vrednosti nove zavarovane stvari na dan sklenitve ali obnove zavarovanja oziroma obračuna zavarovalne premije, nabavna vrednost nove zavarovane stvari pa je enaka prodajni ceni pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model, povečana za dajatve in ostale stroške, brez upoštevanja popustov in drugih ugodnosti pri nakupu zavarovane stvari.

12Koliko je tožeča stranka dejansko plačala za uničena vozila, pri tem ni odločilno, bistveno je, kolikšna je njihova dejanska ter zavarovalna vrednost. Tožena stranka je v Splošnih pogojih jasno določila način izračuna te vrednosti. Eden izmed elementov, ki se upoštevajo pri izračunu, je tudi prodajna cena pri pooblačenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model vozil. Dejstvo, da tožeča stranka uničenih vozil ni kupila pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto vozil, na določitev višine izplačane zavarovalnine ne vpliva. Gre namreč le za način izračuna višine škode, do katere je upravičena na podlagi kasko zavarovanja, sklenjenega pri toženi stranki.

13Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za uveljavljanje izgubljenega dobička. Tožeča stranka ne zahteva izplačila izgubljenega dobička v smislu 132. in 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Gre za uveljavljanje izplačila zavarovalnine, ki ustreza dejanski vrednosti zavarovanih stvari. Sklicevanje sodišč na peti odstavek 949. člena OZ, ki določa, da se pri ugotavljanju škode upošteva izgubljeni dobiček samo, če je bilo to dogovorjeno, pri obravnavanem kasko zavarovanju tako ne pride v poštev. Tožeča stranka z izplačilom zavarovalnine, ki ustreza dejanski vrednosti stvari, tudi ne more biti obogatena. Njen revizijski argument, da bi bil v nasprotnem primeru z izplačilom zavarovalnine na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska obogaten vsak oškodovanec, ki je uničeno vozilo prejel v dar (in zanj torej ni plačal kupnine), je utemeljen. Oškodovanec, ki prejme povrnjeno odškodnino v višini vrednosti uničene stvari z izplačilom odškodnine ne more biti obogaten, saj dobi povrnjeno le toliko, kolikor je s škodnim dogodkom „izgubil“.

14Odgovor na dopuščeno vprašanje je tako pozitiven. Očitek zmotne uporabe materialnega prava (14. in 16. člena Splošnih pogojev) je utemeljen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali oziroma presojali, kolikšna je bila dejanska in zavarovalna vrednost zavarovanih stvari. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

15V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 14. in 16. člena Splošnih pogojev ugotoviti, kolikšna je bila dejanska in zavarovalna vrednost uničenih vozil, saj je od tega odvisna utemeljenost višine zahtevka tožeče stranke. Pri tem ni bistveno, kolikšne stroške je imela tožeča stranka s financiranjem in pripravo vozil, temveč, kolikšna je vrednost zavarovanih stvari.

16Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.