VSRS Sklep I Up 161/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep (IV. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero je uveljavljala varstvo svojih ustavnih pravic. Zahtevala je ugotovitev, da je prišlo do odvzema mladoletnih otrok v nasprotju s pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in pravico do družine iz 53. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in da je bilo s tem dejanjem prvotožene stranke poseženo v pravico tožnice (1. točka tožbenega zahtevka). Tožnica je tudi zahtevala, da se toženi stranki naloži odprava posledic navedenega dejanja na način, da se v roku 3 dni zagotovi vrnitev mladoletnih otrok na tožničin dom (2. točka tožbenega zahtevka) ter povrnitev stroškov postopka. Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero predlaga ureditev spornega razmerja tako, da se do pravnomočnosti predmetnega postopka mladoletni osebi vrneta na tožničin dom.

2Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi in sklepu II U 127/2016-14 z dne 11. 5. 2016 ugotovilo, da je bil odvzem mladoletnega A. A. (roj. ...) in mladoletnega B. B. (roj. ...) tožnici, izvršen s strani prvotožene stranke dne 30. 3. 2016, v nasprotju z 8. členom EKČP in da je bilo s tem dejanjem poseženo v pravico tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko ter tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži odpravo posledic navedenega dejanja tako, da se zagotovi vrnitev mladoletnih otrok na dom tožnice (2. točka tožbenega zahtevka) je zavrnilo (II. in III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je tudi o stroških postopka (V. in VI. točka izreka).

3Tožnica (v nadaljevanju: pritožnica) je vložila pritožbo zoper zavrnilni del citirane sodbe in sklepa (II., III. in IV. točko izreka), torej tudi zoper zavrnitev njene zahteve za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka). Ker pa je v primeru pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe za odločanje o pritožbi predpisan poseben rok, ki kaže na potrebo po njenem hitrejšem obravnavanju (šesti odstavek 32. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče s tem sklepom o tem delu pritožbe pritožnice odločilo ločeno.

4V utemeljitev svojega sklepa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, ki se obravnava v tem postopku, je sodišče prve stopnje navedlo, da „varstvo in skrb za otroke nalagata le dobro pretehtane in strokovno utemeljene s pravnim aktom sprejete odločitve o spremembah njihovega bivališča in oseb, ki so jim zaupani v varstvo, vzgojo in oskrbo, kar bo treba storiti v nadaljevanju postopka,“ ter da je že iz tega razloga treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti. K temu je dodalo, da tožnica z izdajo začasne odredbe zahteva vrnitev otrok na tožničin dom, razlogi za začasno odredbo pa temeljijo na onemogočanju stikov tožnice s svojimi vnuki, kar pa ni predmet obravnavane zadeve, saj v primeru spora glede stikov med otroci in drugimi osebami, ki niso njihovi starši, odloča na podlagi 106. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) redno sodišče v nepravdnem postopku.

5Pritožnica navedeni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. členaZUS-1. V pritožbi navaja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 in da bi bilo zato sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo dolžno izdati. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določila ZUS-1, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Nadalje navaja, da je izdaja začasne odredbe vsekakor potrebna in nujna za začasno ureditev zadeve, glede na to, da sta tožnici vnuka nezakonito odvzeta oziroma odvzeta v nasprotju s 53. členom Ustave in 8. členom EKČP, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. V tem trenutku sta tožnici otroka odvzeta, z njimi nima stikov in sploh ne ve, kje se nahajata. Če se mladoletna otroka ne bosta vrnila pritožnici, bo tako pritožnici kot tudi otrokoma nastala nepopravljiva škoda. Po mnenju pritožnice se mladoletna otroka na njenem domu znotraj matične rodbine počutita najbolj varno in sprejeto in da to predstavlja primerno okolje, da se ne bo še bolj poseglo v njune ustavne pravice. Z vrnitvijo mladoletnih otrok pritožnici ne more biti prizadeta javna korist ali korist nasprotne stranke, saj pravico do družinskega življenja s starimi starši zagotavljata EKČP in Ustava. Ob tem poudarja medsebojno navezanost med otrokoma in starima staršema v tem primeru in da bioloških staršev ni (mama je umrla, oče pa je priprt zaradi suma storitve kaznivega dejanja umora). Pritožba se sklicuje tudi na utemeljitve, s katerimi se izpodbija zavrnitev njenih tožbenih zahtevkov s strani sodišča prve stopnje.

6Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v delu glede zavrnitve začasne odredbe navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni razlogov, ki bi utemeljevali drugačno odločitev sodišča in da se pritožnica nepravilno sklicuje na 32. člen ZUS-1, saj v danem postopku sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti in pravilnosti odločitve, da se otroka izročita v varstvo in vzgojo nadomestni rejniški družini, niti ni sodišče presojalo, ali je tožnica primerna oseba za rejnico za svoja vnuka, česar pritožnica v tem upravnem sporu niti ni izpodbijala, ampak le, ali je bila z dejanjem odvzema otrok na opisan način storjena kršitev pritožničine pravice do družinskega življenja. Zato pritožnica ne more zahtevati izdaje začasne odredbe na način, da zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Poleg tega pa pritožnica ni izkazala predpostavk za izdajo začasne odredbe, niti ni za njeno utemeljenost predlagala izvedbe dokazov. Sodišče prve stopnje v tem postopku ni odločalo o koristi otrok, temveč je ugotavljalo poseg v ustavne pravice pritožnice, zato je odločitev o zavrnitvi izdaje začasne odredbe pravilna. Pritožnica bi tudi z vnukoma že lahko izvajala stike, če predloga za njihovo izvajanje ne bi dne 18. 4. 2016 že zavrnila, torej je razlog in krivda za neizvajanje stikov na njeni strani. Ob tem tožena stranka priglaša tudi stroške postopka.

7Pritožnica je dne 1. 6. 2016 in 6. 6. 2016 vložila dopolnitvi pritožbe, ki pa sta v delu zoper odločitev o začasni odredbi (IV. točka izreka) prepozni ju zato sodišče pri odločanju o tem vprašanju ne more upoštevati.

K I. točki izreka:

8Pritožba ni utemeljena.

9Zakon glede izdaje začasne odredbe določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

10Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

11Vrhovno sodišče poudarja, da je pri odločanju o mladoletnih otrocih na prvem mestu njihova korist, ki je varovana tudi z Ustavo in mednarodnimi pogodbami, pa tudi z ZZZDR, Zakonom o izvrševanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) ter drugimi zakoni in predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Odrasli imajo zato v razmerju do varstva koristi otrok na prvem mestu dolžnosti, šele nato vstopijo v okvir pravnih postopkov njihova lastna upravičenja. To mora veljati tudi v obravnavani zadevi za celotno delovanje državnih organov, izvajalcev javnih služb, pa tudi nosilcev političnih funkcij in medijev(1).

12Prav tako Vrhovno sodišče sodi, da je razmerje med otroci in njihovimi starimi starši pomembno z vrste različnih vidikov otrokovega bivanja in razvoja in da zaradi tega pomena uživa v določenih okoliščinah tudi tem ustrezno pravno varstvo, skladno s pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP(2) ter v okvirih, ki jih določa zakon(3). Tudi to varstvo je na prvem mestu usmerjeno v varstvo pravic in koristi otrok (56. člen Ustave), zato se navedeno razmerje oblikuje skladno tem ciljem, vse odločitve pristojnih organov v zvezi s tem pa morajo temeljiti na zakoniti podlagi in postopku ter na skrbni, popolni in pravilni ugotovitvi dejstev, ob potrebnem sodelovanju strokovnih teles oziroma institucij.

13V skladu z navedenimi izhodišči je v okviru tega postopka odločanja o pritožbi skladno z zakonom treba presoditi, ali je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pravilna in utemeljena. Presoja Vrhovnega sodišča je torej omejena na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevo pritožnice, da se še pred odločitvijo o glavni stvari v tem upravnem sporu sporno razmerje začasno uredi tako, da se do pravnomočnosti predmetnega postopka mladoletna otroka vrneta na pritožničin dom. Za to presojo pa je treba izhajati iz ugotovljenih pravnih in dejanskih okoliščin primera.

14Glede na pravno stanje zadeve je mogoče ugotoviti, da imata mladoletna otroka v obravnavanem primeru (po smrti matere konec leta 2015) očeta, ki je po podatkih iz spisa v kazenskem postopku in v priporu. Zaradi tega je bil mladoletnim otrokom postavljen skrbnik, ki v razmerju do otrok izvršuje ustrezna upravičenja. Za skrbnika ni bila postavljena pritožnica, temveč druga oseba skladno z odločitvijo pristojnega organa tožene stranke. V razmerje med mladoletnima otrokoma in očetom je bilo na podlagi 120. člena ZZZDR in 158. člena ZZZDR nadalje poseženo z odločbo Centra za socialno delo Velenje, št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016, s katero je bilo odločeno, da se otroka odvzameta očetu C. C. (roj. ...) ter oddata v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino (1. točka izreka). Z isto odločbo je bilo odločeno, da otroka v času do oddaje v rejniško družino bivata pri starih starših (torej pri pritožnici, 2. točka izreka), ne da bi jim bila otroka s to odločbo tudi dodeljena v rejništvo. Skladno s to odločbo je bil namestitev mladoletnih otrok v rejniško družino dolžan izvršiti Center za socialno delo Velenje (3. točka izreka), določeno pa je bilo tudi, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Po podatkih iz spisa se oče zoper navedeno odločbo ni pritožil, pritožnici pa na prvi stopnji ni bil priznan status stranke v upravnem postopku, kar izpodbija s pritožbo pred upravnimi organi.

15Rejništvo lahko izvajajo skladno z zakonom tudi stari starši in drugi sorodniki, vendar morajo pred tem pridobiti dovoljenje na podlagi 14. člena ZIRD. Pritožnica navedenega dovoljenja ni pridobila, saj je bila njena vloga z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12002-25/2016/17 z dne 11. 4. 2016 zavrnjena. Po podatkih spisa je zoper navedeno odločbo pritožnica vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri še ni bilo odločeno, zato se ji v zvezi s tem vprašanjem zagotavlja učinkovito sodno varstvo v drugem postopku pred sodiščem prve stopnje.

16V tem postopku pa ne gre za presojo zakonitosti navedenih sprejetih odločitev toženih strank in drugih organov Republike Slovenije, zato ob obravnavi te pritožbe v zvezi z odločanjem o izdaji začasne odredbe Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je bila odločitev o tem, da se dovoljenje za rejništvo pritožnici zavrne ali ne, pravilna in zakonita. Prav tako tudi Vrhovno sodišče v tem postopku ne more presoditi, ali je bila pravilna in zakonita odločba o odvzemu otrok očetu in njihovi namestitvi v rejniško družino. Za presojo navedenih aktov je tudi podana zakonska možnost tožbe v upravnem sporu, vendar pa gre za postopke, o katerih se kot navedeno odloča ločeno od tega spora in to najprej pred sodiščem prve stopnje, ne pred Vrhovnim sodiščem.

17Sodišče lahko v upravnem sporu skladno z zakonom z začasno odredbo začasno uredi le tisto sporno razmerje, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga v posameznem primeru obravnava sodišče (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Mogoče je torej začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe sploh odloči. To velja tako za sodišče prve stopnje kot tudi za Vrhovno sodišče. Ker se v tem upravnem sporu ne izpodbija zgoraj navedenih upravnih aktov, s katerimi je bilo odločeno o namestitvi otrok, je pri odločanju o pritožbi v zvezi z izdajo začasne odredbe zato Vrhovno sodišče dolžno spoštovati navedene veljavne upravne akte in ne more začasno odrediti ukrepov, ki jih zahteva pritožnica, saj bi s tem kršilo zakon. Tako v tem postopku ne more odločiti o tem, kje naj se namestita mladoletna otroka, saj to izhaja iz odločbe Centra za socialno delo Velenje, št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016, ki je določila, da se namestita v rejniški družini. Zato tudi ne more odločiti, da se otroka (začasno) namestita k pritožnici, saj v tem trenutku nima potrebnega dovoljenja za opravljanje rejništva, ki je bilo zavrnjeno z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12002-25/2016/17 z dne 11. 4. 2016 , v tem postopku pa ji ga Vrhovno sodišče ne more podeliti. Ker glede na predlagano začasno odredbo torej ne gre za ureditev spornega razmerja, o katerem se odloča v tem upravnem sporu, zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani(32. člen ZUS-1). Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe pravilna in zakonita.

18Pritožnica utemeljuje izdajo začasne odredbe tudi iz razloga, da potreba po njeni izdaji izhaja iz ugotovljenih kršitev njenih pravic iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave, ki jih je v svoji sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da navedeni del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe in sklepa) še ni pravnomočen, saj je zoper njega vložena pritožba tožene stranke. Tako sodba v tem delu še ne učinkuje in zato tudi ne more vzpostavljati zahtev po izdaji določene začasne odredbe.

19Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

20Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da zavrnitev izdaje začasne odredbe v predmetnem sporu ne pomeni, da pritožnica ni upravičena do ustreznih stikov z mladoletnima otrokoma, glede česar izraža željo v svoji pritožbi. O tem vprašanju pa se odloča v drugem sodnem postopku, kot je že navedlo sodišče prve stopnje.

K II. točki izreka:

21Ker postopek v upravnem sporu še ni končan, je odločitev o stroških v skladu s šestim odstavkom 163. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržana do končne odločitve v upravnem sporu.

----

(1) Glej tudi 3. člen Konvencije o otrokovih pravicah OZN z dne 20. novembra 1989.

(2) Tako je bilo na primer v odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Manuello in Nevi zoper Italijo z dne 20. 1. 2015, ki jo v sodbi citira tudi sodišče prve stopnje, v zvezi z zagotavljanjem stikov med starimi starši in vnukinjo ugotovljeno, da Italija v danih okoliščinah konkretnega primera (trajanje postopka, neizvršitev sodbe, odsotnost stikov prek 12 let, itd.) ni ravnala z zadostno skrbnostjo glede ohranjanja družinskih vezi in je zato posegla v pravico do družinskega življenja starih staršev (52. točka obrazložitve in naslednje).

(3) Roditeljska pravica in temeljno razmerje, ki je primarno pravno varovano, pa obstoji med otroci in starši. Starši imajo v razmerju do otrok pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok (54. člen Ustave, 4. člen ZZZDR).