14. člen ZIRD

V skladu z določbo 14. člena ZIRD lahko sodišče odloči o namestitvi otroka v rejništvu (tudi) k osebi, ki nima dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti in ni otrokov sorodnik, če ta oseba izpolnjuje pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti ter soglaša s takim izvajanjem rejništva. Sodišče upošteva oceno pristojnega CSD o primernosti osebe za izvajanje rejniške dejavnosti; izvršljiva odločba o namestitvi otroka v rejništvo k tej osebi pa se šteje za izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti za čas trajanja namestitve otroka.

Ker pa odločitev o razrešitvi skrbnice, kot o začasnem ukrepu, ni potrebna zaradi odprave ogroženosti otrok, je potrebno v tem delu začasno odredbo razveljaviti in novi predlog predlagateljice v tem delu ponovno zavrniti. Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da po določbi 174. člena DZ sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti bodisi v rejništvo ali v zavod, kar pomeni, da se ti obliki namestitve medsebojno izključujeta.

Pritožnica je vložila začasno odredbo s ciljem, da bi se njena mld. vnuka ob vikendih namestila pri njej, saj meni, da je sposobna prepoznavati temeljne potrebe otrok, skupaj s svojim možem pa je sposobna otrokoma nuditi tudi ustrezno vzgojo, varstvo in skrb. S takim predlogom ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med tožnico in mld. vnukoma, temveč presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnitve izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Odločitev o tem, kje naj se otroka namestita ob vikendih (kar skuša pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo), po vsebini pomeni določitev stikov z otrokoma, za katero je v skladu s 142. členom Družinskega zakonika stvarno pristojno okrožno sodišče. V postopku odločanja o podelitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti kot posebne oblike varstva in vzgoje otrok po ZIRD (pri kateri so otroci v nadaljevanju postopka nameščeni v rejniško družino) je že pojmovno izključeno odločanje o stikih otrok z morebitnimi rejniki. To vse pa pomeni, da predlagana začasna odredba po vsebini presega pristojnost sodišča v tem upravnem sporu. Predlagana z

Oseba, ki pogojev iz 5. in 6. člena ZIRD ne izpolnjuje, razen izobrazbenega pogoja iz druge alineje prvega odstavka 5. člena ZIRD, že iz tega razloga ne more postati rejnik ne glede na druge osebne okoliščine in lastnosti ter s tem povezano oceno primernosti rejnika ter presojo otrokove koristi.

Sodišče lahko v upravnem sporu skladno z zakonom z začasno odredbo začasno uredi le tisto sporno razmerje, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga v posameznem primeru obravnava sodišče (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Mogoče je torej začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe sploh odloči. To velja tako za sodišče prve stopnje kot tudi za Vrhovno sodišče. Ker se v tem upravnem sporu ne izpodbija zgoraj navedenih upravnih aktov, s katerimi je bilo odločeno o namestitvi otrok, je pri odločanju o pritožbi v zvezi z izdajo začasne odredbe zato Vrhovno sodišče dolžno spoštovati navedene veljavne upravne akte in ne more začasno odrediti ukrepov, ki jih zahteva pritožnica, saj bi s tem kršilo zakon.