UPRS Sodba I U 2146/2017-7

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da se zavrne prošnja prosilca A.A. z dne 6. 7. 2017, za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi ugotovitve ničnosti sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, N 132/2008 z dne 5. 6. 2008, ter za vračilo vseh prejemkov pridobljenih na podlagi te sodne poravnave.

2Prosilcu je bila 13. 6. 2017 izdana odločba Bpp 1688/2017, s katero mu je bila odobrena BPP v obsegu izdelave pisnega pravnega mnenja glede možnosti vložitve pravnih sredstev v zvezi s sklenjeno sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani z dne 5. 6. 2008. Odvetnik prosilca je dne 4. 7. 2017 izdal pisno pravno mnenje, da je potrebno vložiti tožbo na ničnost zgoraj citirane sodne poravnave ter denarni zahtevek za vračilo vseh izterjanih prejemkov po tem izvršilnem naslovu. Na podlagi navedenega je prosilec dne 6. 7. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi ugotovitve ničnosti sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, N 132/2008 z dne 5. 6. 2008, ter za vračilo vseh prejemkov pridobljenih na podlagi te sodne poravnave.

3V obrazložitvi zavrnitve prošnje tožena stranka pravi, da sodne poravnave zaradi ničnosti ni dopustno izpodbijati (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 184/2012 z dne 25. 4. 2013) in sicer se je sodna praksa glede dopustnosti tožbe na uveljavitev ničnosti sodne poravnave poenotila z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 40/2010 z dne 23. 2. 2012. V navedenem primeru je bilo pojasnjeno, da je sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavitev ničnostih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi namreč za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo vloži državno tožilstvo. Sodno poravnavo bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo na razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP), vendar pa je tožbo potrebno vložiti v roku 3 mesecev od dneva, ko je stranka zvedela za razloge za razveljavitev, najkasneje pa v roku treh let od dneva, ko je sodna poravnava sklenjena (393. člen ZPP). Ker je prosilec sodno poravnavo sklenil 5. 6. 2008, je rok 3 leta od dneva sklenitve že potekel dne 5. 6. 2011. Nadalje torej prosilec ne more zahtevati vračila prejemkov pridobljenih na podlagi veljavne sodne poravnave, saj ta predstavlja veljaven izvršilni naslov vse dokler ni izpodbita.

4Prosilec torej z vložitvijo tožbe na ničnost sodne poravnave in podredno za vračilo vseh prejemkov pridobljenih na podlagi sodne poravnave nima možnosti za uspeh in je zato ni razumno vlagati, saj sodne poravnave zaradi ničnosti ni dopustno izpodbijati.

5V tožbi tožnik meni, da je odločitev sodišča zmotna in napačno ugotovljena, v prvi vrsti mu je kršena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), posledično pa tudi pravica do lastnine (osebnega dohodka) (33. člen Ustave) in se ga postavlja v neenak položaj (22. in 14. člen Ustave), saj mu sodišče ni zagotovilo enakega varstva pravic in so mu s tem kršene z ustavo določene človekove pravice. Naslovno sodišče naj tudi presodi ustavnost 392. člena Zakona o pravdnem postopku oziroma pravne ureditve sodne poravnave kot celote (pri tem se sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v odločbi VS RS Cp 16/2016).

6Sklicuje se tudi na obrazložitev Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1221/2015-IV v razvezi zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov, ko je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da tak dogovor dodelitve otrok enemu od staršev in plačevanje preživnine (predmetne sodne poravnave) ne more imeti pravne veljave, če družinska skupnost staršev in otrok dejansko ni razpadla. Glede okoliščin sodne poravnave je sodišče vložilo tudi ovadbo zoper obe stranki postopka na Okrožno državno tožilstvo. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da je smotrno, da se uvede postopek s tožbo za ničnost sodne poravnave.

7Pripominja, da sta v času sklenitve sodne poravnave (s sedaj bivšo partnerico) delovala kot zakonca in sta imela isti interes. Z razpadom življenjske skupnosti pa so nastale spremenjene okoliščine in je situacija takšna, da je bil z razpadom življenjske skupnosti zaradi nezakonite preživnine oškodovan, ker iz tega naslova bivša partnerica prejema preživnino, ki mu jo trgajo vse do zneska 400 EUR. Preživnino je po zakonu dolžan plačevati po razpadu zakonske zveze in mu je tudi določena s sodbo P 1221/2015-IV za mlajšega sina A.A. v višini 200 EUR. Postopek za določitev preživnine za starejšega sina B.B. je še v teku. Predlaga odpravo odločbe in da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

8Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta. Sodišče je preverilo točnost navajanja tožene stranke o ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča glede nezmožnosti uveljavljanja ničnosti poravnave, kakor tudi rok glede vložitve tožbe na razveljavitev sodne poravnave, ki ga je tožnik zamudil. Čeprav je tožnik v prošnji določno navedel, za katero procesno dejanje bi potreboval brezplačno pravno pomoč, je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je uporabila pravilno, preverjala tudi druge možnosti razen uveljavljanja ničnosti sodne poravnave, ki jih tožnik sicer ni omenil pred izdajo odločbe, in je šele na tej podlagi zavrnila tožnikovo prošnjo. Ureditev tudi ni protiustavna, saj je tožnik možnost za vložitev tožbe na razveljavitev poravnave imel oziroma bi znotraj roka 3 let iz 393. člena ZPP lahko predvidel možnost spremembe družinskih okoliščin, ki jih sicer omenja v tožbi, in bi se ustrezno pravno zavaroval ob upoštevanju procesnih določil za razveljavitev sodne poravnave. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker je tožnik že na podlagi Zakona o sodnih taksah (4. odstavek 10. člena) oproščen plačila sodnih taks, te obveznosti nima in je njegova prošnja za oprostitev plačila sodnih taks brezpredmetna.